Moja svobodna izbira: znanost in predpasnik

Kadar berem, berem. Silovito in strastno. Po navadi knjige ne odložim dokler je ni konec. In zato v zadnjem času bolj redko vzamem knjigo v roke, ker si ne upam, ker vem, da me posrkala vase. Včeraj sem vzela v roke Hišno mrho. Nisem pričakovala preveč, pač malo lahkotnega branja. Ko sem jo danes dopoldne odložila, sem bila polna novih vtisov, misli in potrebe, da se razpišem o tem.

Pisanje je bila vedno moja strast. In ko preberem knjigo v kateri pišejo ženske, ki se s pisanjem preživljajo, se v meni zopet prebudi ta strast. Ja, morda niti nimam dovolj talenta, da bi od tega živela ( tudi, če bi živela v državi kjer je to možno), ampak nič hudega. Ker od tega ne živim, se s tem ne obremenjujem. V bistvu se v zadnjih letih vedno manj obremenjujem. Z vsem. Ker ne pomaga.

Hišna mrha mi je res dala misliti. Ne morem mimo tega, da je skoraj iz vseh esejev, ki so v knjigi, vela neka jeza in bes nad današnjo vlogo ženske. Tista razklanost, da ženska hoče kariero, enakopravnost, hkrati je pa na drugi strani želja po tradicionalni vlogi, želja po materinstvu, po skrbnici in gospodinji. Ne razumite me napak. Dobro vem, kako ta jeza zgleda. Živela sem jo med študentskimi leti in če sem čisto iskrena, še nekaj let zatem. Nato sem jo počasi začela opuščati. In danes je ne rabim več. Priznam; so dnevi (pogosto), ko sem tudi sama »hišna mrha«. Besnim, se jezim, revskam in nič ni prav. Pa vendar. V tem ne čutim tiste rušilne jeze. Je jeza kratkega daha, ki gre tako hitro kot pride.

In razmišljam dalje. O vseh današnjih ženskah. Kdaj in kdo nam je rekel, da ne smemo imeti kariere in biti hkrati gospodinje? Zakaj se toliko pritožujemo nad tem? Ali ni res, da lahko izbiramo? Vsaka lahko danes izbira, ali bo imela otroka ali ne. Vsaka lahko izbere s kom bo živela in kaj bo počela. Če vidiš, da ne gre, lahko greš. Zakaj se toliko žensk, kljub neskončnim možnostim izbire počuti tako ujeto in nesrečno? Si ne upamo priznati kaj želimo?

Zase vem, da sem si končno nalila čistega vina. Ja, imam karierne želje, pa kljub temu rada oblečem predpasnik in kuham. Rada gospodinjim, šivam in skrbim za dom. Pred kratkim sem imela možnost spoznati, kako je, če bi to delal partner. In ne, ni mi bilo všeč. Vem, feministke že zavijajo z očmi. Ampak kot sem napisala uvodoma, se tudi s tem ne obremenjujem. Vesela sem, da sem svobodna vseh prepričanj in norm, ki bi me omejevale. Znam se postaviti zase in braniti svoje pravice kot ženska, hkrati pa sem se naučila tudi predajati vsem in vsemu kar ljubim.

Še bi lahko pisala, vendar me čaka še drugo delo. Večerjo sem že skuhala, ga čaka na štedilniku, da pride domov. Zdaj grem dat prat perilo, potem pa uredit nohte. In ko si jih bom uredila, bom vzela v roke naslednjo knjigo. O nevroznanosti. Ker jo berem zaradi svoje kariere. 

Hišna mrha pa me še nekaj dni ne bo pustila pri miru. To me pri knjigah tako privlači. Poleg branja, v katerem uživam, je potem še tisti poseben užitek, užitek v lastni refleksiji. Tisto notranje dogajanje, ki je samo moje. In vem, da bom še nekaj dni razmišljala o tej knjigi. In verjetno kaj napisala, če bom le imela čas. Predvsem pa bom srečna. Srečna, da mi je v roke prišel opomnik v obliki knjige, da nisem več jezna, da nisem zatrta in da živim svojo izbiro.

KDO NAM KRADE ČAS?

Dolgo že nisem nič napisala, ker nisem imela časa. In ta teden sem se pogovarjala o času. Z različnimi osebami, ki imajo različen pogled na čas. In sem se zamislila.
Prvi pogovor se je nanašal na to, da le kaj so počeli naši starši v popoldanskem času. Otroci smo se igrali sami ( spadam v generacijo, ki je lahko bila sama na dvorišču pred dopolnjenim dvajsetim letom), računalnikov ni bilo, na televiziji ni bilo popoldanskega programa in tudi 1000 programov še ni bilo na voljo, delali pa niso 26 ur na dan tako kot danes.
Po naključju(?) smo nekaj dni kasneje ženske (tri zelo pametne in lepe in pika, da se razume! Da boste razumeli tale medklic, preberite moj drugi blog http://atrendsetter.blogspot.com/ ;) ) v pogovoru o vsem, prišle tudi na čas. Kako ga danes primanjkuje in kako žalostno je gledati starše, ki nimajo časa za sprehod, saj so tudi sprehodi postali hitro drvenje z multimedijo v žepu ali roki, v izogib temu, da bi nam bilo na sprehodu dolgčas. In smo se spraševale, kako je našim babicam in mamam uspelo, da so počele vse kar so počele, da ni bilo na voljo vseh naprav, ki nam pomagajo in s katerimi vse naredimo hitreje, pa še vedno so imele več časa. Kaj hudiča gre narobe? Kdo nam krade čas?

In potem sem seštela 1+1 in ugotovila, da nam ga nihče ne krade, da čas še vedno teče tako kot včasih. Le mi smo ga zapolnili s telefoni, računalniki, tablicami in podobnimi pritiklinami. Ni izjem. Res jih ni. Ne zameri, tudi ti, ki to bereš nisi izjema. Tako kot nisem jaz. Težko je živeti hkrati v realnem in virtualnem svetu in pričakovati, da bomo imeli toliko časa kot bi živeli samo v enem. Še več: mi bi v bistvu radi še več časa, kot so ga imeli včasih. Ker mi potrebujemo čas zase, ker smo utrujeni od pomanjkanja časa. Ja, malce smo se zapletli. Radi bi preveč. Radi bi imeli čas, radi bi vedeli in videli vse, radi bi bili umirjeni in hkrati v toku dogajanja. Treba se bo odločiti.

Naše babice in mame so bile bolj skromne. In če govorimo o odnosu z otroki, tudi do nas manj zahtevne in niso bile tako obsedene z nadzorom. Tudi otroci smo lahko imeli svoj svet, uh, tam je čas tekel povsem drugače. Danes jim tega ne damo. Nimajo več svojega sveta, ker smo se vrinili tudi tja, ker moramo vedno vedeti kaj se dogaja (tudi tukaj porabimo kar nekaj časa) in kaj naš otrok počne. Ker ne sme zapravljati časa kar tja v en dan. Ker se mora v otroštvu veliko naučiti, da bo, ko bo velik, veliko znal. Ker moramo hitro odkriti vse njegove talente, da jih bomo pravi čas razvili. Kako hvaležna sem svoji mami. Res, mama, hvala ti iz srca, da nisi vedno imela časa zame, da nisi imela potrebe po razvijanju mojih talentov, ker le tako sem dobila to izjemno priložnost, da jih poiščem sama, da se najdem in da sem jaz. Hvala, ker si mi pustila, da se razvijem v original in ne v neko nervozno kopijo predstav kaj bi morala biti.

Nihče nam ne krade časa. Sami smo se odločili, da ga želimo prehiteti. Ampak saj veste kako je to; če se proti semaforju pelješ počasi, lahko še kaj vidiš. Tisti, ki te med tem besno prehiti, je res prej tam, vendar morata skupaj počakati na zeleno. Ne vem kaj je naš cilj proti kateremu hitimo in kdaj smo se odločili, da pot ni pomembna.
Grem se malo sprehajat. Brez cilja, kar tako, zaradi užitkov na poti sami.