nedelja, 10. avgust 2014

KDO NAM KRADE ČAS?

Dolgo že nisem nič napisala, ker nisem imela časa. In ta teden sem se pogovarjala o času. Z različnimi osebami, ki imajo različen pogled na čas. In sem se zamislila.
Prvi pogovor se je nanašal na to, da le kaj so počeli naši starši v popoldanskem času. Otroci smo se igrali sami ( spadam v generacijo, ki je lahko bila sama na dvorišču pred dopolnjenim dvajsetim letom), računalnikov ni bilo, na televiziji ni bilo popoldanskega programa in tudi 1000 programov še ni bilo na voljo, delali pa niso 26 ur na dan tako kot danes.
Po naključju(?) smo nekaj dni kasneje ženske (tri zelo pametne in lepe in pika, da se razume! Da boste razumeli tale medklic, preberite moj drugi blog http://atrendsetter.blogspot.com/ ;) ) v pogovoru o vsem, prišle tudi na čas. Kako ga danes primanjkuje in kako žalostno je gledati starše, ki nimajo časa za sprehod, saj so tudi sprehodi postali hitro drvenje z multimedijo v žepu ali roki, v izogib temu, da bi nam bilo na sprehodu dolgčas. In smo se spraševale, kako je našim babicam in mamam uspelo, da so počele vse kar so počele, da ni bilo na voljo vseh naprav, ki nam pomagajo in s katerimi vse naredimo hitreje, pa še vedno so imele več časa. Kaj hudiča gre narobe? Kdo nam krade čas?

In potem sem seštela 1+1 in ugotovila, da nam ga nihče ne krade, da čas še vedno teče tako kot včasih. Le mi smo ga zapolnili s telefoni, računalniki, tablicami in podobnimi pritiklinami. Ni izjem. Res jih ni. Ne zameri, tudi ti, ki to bereš nisi izjema. Tako kot nisem jaz. Težko je živeti hkrati v realnem in virtualnem svetu in pričakovati, da bomo imeli toliko časa kot bi živeli samo v enem. Še več: mi bi v bistvu radi še več časa, kot so ga imeli včasih. Ker mi potrebujemo čas zase, ker smo utrujeni od pomanjkanja časa. Ja, malce smo se zapletli. Radi bi preveč. Radi bi imeli čas, radi bi vedeli in videli vse, radi bi bili umirjeni in hkrati v toku dogajanja. Treba se bo odločiti.

Naše babice in mame so bile bolj skromne. In če govorimo o odnosu z otroki, tudi do nas manj zahtevne in niso bile tako obsedene z nadzorom. Tudi otroci smo lahko imeli svoj svet, uh, tam je čas tekel povsem drugače. Danes jim tega ne damo. Nimajo več svojega sveta, ker smo se vrinili tudi tja, ker moramo vedno vedeti kaj se dogaja (tudi tukaj porabimo kar nekaj časa) in kaj naš otrok počne. Ker ne sme zapravljati časa kar tja v en dan. Ker se mora v otroštvu veliko naučiti, da bo, ko bo velik, veliko znal. Ker moramo hitro odkriti vse njegove talente, da jih bomo pravi čas razvili. Kako hvaležna sem svoji mami. Res, mama, hvala ti iz srca, da nisi vedno imela časa zame, da nisi imela potrebe po razvijanju mojih talentov, ker le tako sem dobila to izjemno priložnost, da jih poiščem sama, da se najdem in da sem jaz. Hvala, ker si mi pustila, da se razvijem v original in ne v neko nervozno kopijo predstav kaj bi morala biti.

Nihče nam ne krade časa. Sami smo se odločili, da ga želimo prehiteti. Ampak saj veste kako je to; če se proti semaforju pelješ počasi, lahko še kaj vidiš. Tisti, ki te med tem besno prehiti, je res prej tam, vendar morata skupaj počakati na zeleno. Ne vem kaj je naš cilj proti kateremu hitimo in kdaj smo se odločili, da pot ni pomembna.
Grem se malo sprehajat. Brez cilja, kar tako, zaradi užitkov na poti sami.

Lara Croft v kopalnici

  Včeraj sem si privoščila eno super kavico s klepetom. Pridem domov, vsa zadovoljna in ker sta otroka pri moji mami, na tvju nek fuzbal, je...