Tale zima se
čisto preveč vleče za moj okus. Zadnjič sem prav razmišljala, da bi morala biti
medvedka. Jeseni bi se najedla, potem pa do pomladi spala. Ali pa trobentica.
Tista pred hišo, ki ponikne in se potem na pomlad spet prikaže. No, nisem ne
eno, ne drugo, zimo bomo pa tudi preživeli. Smo pa vsako leto starejši. Ampak
ni panike. Danes se znake staranja da prikriti. Gube se dajo zabrisat, lasje
pobarvat, celulit odpravit. Ampak s tem se itak ukvarjamo samo ženske. Ker
moški so šarmantni, ko so stari. In starostna šarmantnost je rezervirana za
njih. Je pa nekaj, česar tudi me ne moremo skriti. Ne gube, sivi lasje in
celulit, navade so tiste, ki nas izdajo! Tu nam ni pomoči. Ko nekega dne v sebi
srečaš svojo mamo, je čas, da si priznaš, da je žurke konec, zrela leta so tu.
No, neke zimske nedelje sem tako tudi jaz srečala svojo mamo. Prav zaletela sem
v njo.
Vse je teklo lepo
in prav, na štedilniku mi je brbotala goveja juha, mlajši je spal, stroj je
ravno opral, ko se sredi dnevne spotaknem ob copate moje hčerke. Brez pomisleka
siknem: Copati! Spet si bosa! Naredila
sem še par korakov do hodnika in ko sem se zagledala v ogledalu, me je zadelo.
Ne da sem se zavedla na razumski ravni, prav s celim telesom sem dojela. Mama
je tu. Zavohala sem govejo župo, slišala stavek o copatih, povedan v identičnem
sikajočem tonu, za katerega sem bila do nedavnega prepričana, da ga premore samo
ona, v ozadju igra radio in za piko na i
sem stala pred ogledalom in zrla vase z viklarji* v laseh. Z. Viklarji. V.
Laseh. Če bi imela na hodniku stol, bi verjetno malo sedla, tako sem pa kar
stala in se čudila. Kdaj se je to zgodilo?! Prisežem, še zjutraj sem bila
moderna mama, ki ne sika, ki ne kuha goveje župe in nima viklarjev v laseh.
Vsaj tako sem mislila. V resnici, sem potem ugotovila, sem te stvari že počela,
ampak očitno ne tako intenzivno in ne vseh hkrati, da bi se zavedla, da se
spreminjam v svojo mamo. No, serbus, sem si rekla, seveda sem morala tako reči,
ker tako reče tudi ona. Vdana v usodo, sem pobrala perilo iz stroja in
razmišljala naprej. Hja, če sem že z eno nogo stopila v osemdeseta prejšnjega
stoletja, zakaj se ne bi malo poigrala
in se cel dan delala, da živim v osemdesetih. In vam povem, tako dobrega dneva
pa že dolgo ni bilo!
Ko je bilo kosilo
na mizi, sem se samo zadrla, kosilo je, gremo k mizi in res so se vsi naenkrat
narisali. Radio je še vedno igral, moj se je sicer nekaj pritožil, pa sem
kratko odgovorila, da meni tako paše in je bil mir. Po kosilu sem pomila in si
skuhala kavo. Hčerka je hotela igrati spomin in brez slabe vesti, kot to
počnemo v modernih časih, sem rekla, ne, zdaj pijem kavo. Saj veste kako je
bilo včasih, nihče ni delal drame iz tega, če so ti starši rekli, da se umakni,
ker hočejo mir pred tabo. In sem šla res do konca in ji rekla, da se bova potem
igrali, zdaj pa naj gre v sobo in se zamoti sama. Verjeli ali ne, brez ugovora
je šla in se zaigrala. Vau, to je pa super! Potem sem ji s kavča na pol zavpila
naj si pripravi torbo za jutri. Seveda je vprašala, če lahko kasneje, ampak jaz
sem se mogla konkretno držat pravil, zato sem seveda odvrnila, da ne, da če sem
rekla zdaj, mora zdaj. No, prav, pa zdaj. Povem vam, čisto sem bila
vznemirjena.
Še od jutra sem imela pripravljen črn lak za nohte, da si jih bom
popoldan nalakirala. Ampak v duhu naših mater iz osemdesetih, sem hitro
spremenila plan in sem jih odela v ferari rdečo. In ko sem tako pihala v svoje
ferari rdeče nohte ( vem, da to ne pomaga in da se ne posušijo prej, ampak to
vedno delam zaradi boljšega občutka), sem ugotavljala, da je včasih bilo res
lažje. Vse je bilo jasno določeno, danes pa bi vsi radi bili nekaj posebnega in
ne vemo več kaj bi sami s sabo, da bi bili še bolj posebni. Najbolj žalostno pa
je, da smo kljub vsej silni izbiri in goreči želji po posebnosti, na koncu vsi kot kloni drug drugega. In vsi bi izumljali toplo vodo pri vzgoji otrok, na koncu pa ne vemo kaj bi sami s sabo, otroci pa posledično še manj.
Lahko si
predstavljate, da je tudi večerno kopanje otrok in uspavanje teklo kot
namazano, ker sem bila odločna, kot so bile naše matere. In ugotovila, da so
bile čisto dovolj ljubeče in nič preveč stroge. Bile so samo malo bolj gotove vase in v to
kar počnejo. Niso se za vsak stavek, ki nam je bil izrečen, vprašale, ali nas bo
zaznamoval.
Ko sta otroka
spala in je bilo vse postorjeno, sem se odpravila pod tuš. Za hip me je
zmrazilo, ker sem pomislila, da bi si mogla pobrit noge, nato pa me je preplavilo
toplo spoznanje, da nisem v 2018, ampak tam nekje v 1985. Takrat se pač niso s
tem obremenjevale! No, vsaj v našem kraju še ne. In če sem se cel dan šla
osemdeseta, moram biti dosledna tudi zvečer. Kar pela sem pod tušem od radosti!
Si bila pa hitra, mi je navrgel, ko sem se zleknila na kavč. Sem se samo
potuhnjeno nasmejala. Sploh pa; kaj mi bojo pobrite noge, če pa zima tudi še
kar vztraja.
In prvič je
hčerka pri kosilu rekla, da danes je pa tako dobra župa, kot bi jo bica* skuhala. Prisežem, vse sem delala enako kot vedno in točno vem, da so viklarji
in vse kar paše zraven, govejo juho naredili tako, kot mora biti.
*Slovar za tiste,
ki ste se morda spraševali, ker pač niste s Koroške:
Viklarji=
navijalke
Bica=babica
Ni komentarjev:
Objavite komentar