Bi bolj pogosto
kaj napisala, ampak mi zmanjka časa. Največ časa mi vzame
tista reč na S. Ful uživam v njej, eni vem da ne. Sploh ženske se včasih z muko
spravijo zraven, čeprav tudi moški čedalje bolj pogosto jamrajo, da jih nekaj
boli in ne morejo. Res, jih par poznam. Meni je bila muka samo pred porodom, pa
potem sem bila nekaj časa brez. Z majhnim otrokom doma pač ne moreš met vsega. No,
zdaj hodim v Službo in sem res vesela. Prav rada grem. Mogoče zato, ker sem bila
prej brez. Edina slaba stvar je, da požre veliko časa. In potem mi ga ne ostane
veliko za vse ostale stvari, ki jih rada počnem. In za tiste, ki so nujne. Kot recimo
biti sama. To res nujno rabim.
Danes sem se
namenila pisat o prijaznosti. Glede na to, da zraven poslušam The White Stripes na
glasnosti »naj se trese« in da je moj zen mehurček zaradi pomanjkanja časa zame
že čisto preluknjan, še sama ne vem kam bo to pripeljalo.
Jaz sem vedno
prijazna. Večinoma. Pogosto. No, trudim se. Ne vem zakaj, ampak
jaz se nisem rodila v zen mehurčku. Eni najbrž se. Ampak to je tako; eni se rodijo s plavimi
očmi, eni z dolgimi rokami, drugi spet z lepimi trepalnicami, nekateri v zen
mehurčku, drugi pa brez. In jaz spadam v zadnjo kategorijo. In s ponosom vam
povem, da sem že veliko naredila na tem in me je včasih sama prijaznost.
Danes recimo
sem šla na črpalko, ker se mi včeraj ni dalo v trgovino, ker je bila blazna
gužva povsod, ker šok vseh šokov, trgovine bodo dva dni zaprte. In sem tiho in
potrpežljivo stala v vrsti in nisem nič rekla gospe pred mano, kaj hudiča ji je
treba gužvo delat na pumpi z mehčalcem in tabletami za pomivalca! Mislim,
mehčalec in tablete za pomivalca. Razumem gospoda pred njo, ki je prišel po
toaletni papir. Tu nimaš kaj, kar je nujno je nujno. Ampak glej, sem bila tiho.
In tudi zadnjič,
ko se je pred mano v vrsto s pogledom »saj lahko, a ne« vrinila noseča ženska,
ker kao ona ne more dolgo čakat v vrsti, nisem rekla: »Ne, ni kul, ampak če si
se že zrinla, pojdi. Bom jaz počakala s otrokom v vozičku, ki že na polno teži,
ker je utrujen in tečen, ker sem tečna tudi jaz. Tvoj je še not, nič ne joka,
ni mu treba večerje še pol nardit, pa ga skopat pa uspavat pa vse. Ja, ni
panike bom jaz počakala:« Ne, nisem rekla tega. Prijazno sem se nasmejala,
umaknila svojega kričečega otroka in ji s prijazno gesto nakazala, kar. Prijazno?
Če mene vprašaš, ful.
In kadar je moj
mehurček cel in brez lukenj, mi to uspeva z lahkoto. Prav obmetavam ljudi s
prijaznostjo, res! Ko grem iz trgovine, jaz prodajalki zaželim lep dan. Pridržim
vrata vsakemu, še prav počakam, če je treba. Na prehodu za pešce ustavim in
spustim čez vse. Ko se vozim v koloni in vidim, da se hoče nekdo priključit
karavani, ga prijazno spustim. Če kdo spusti mene, se mu zahvalim z vsemi
štirimi lučkami. Če komu kaj pade, poberem in vrnem. Ko grem po ulici, prijazno
kramljam s sosedi in ko sem z avtom, potrpežljivo počakam, da se sosedov pes iz
ceste premakne na travo.
Življenje s
polnim tempom pa terja svoj davek. Zdaj ko
hodim v službo, sem večinoma od petih zjutraj do enajstih zvečer v pogonu. Iz službe
po otroka, pa potem še kakšna obveznost popoldan, čas z otrokoma, večerja,
uspavanje, pospravljanje in tako naprej. Ena luknjica tu, druga tam in zen
balonček je preluknjan ko švicarski sir. Ampak ne izbruhnem, ne. Še vedno imam
vse pod kontrolo. Samo tu in tam se kažejo znaki. Neham spuščat ljudi v kolono.
Kao sam si si kriv, drugič pojdi prej od doma. Na obvoznici nisem več
potrpežljiva, ko nekdo pred mano vozi 50 na uro, ampak začnem blendat in se
sama s sabo pogovarjat, da naj drugič psa pelje na sprehod, ne pa avto. Trgovkam ne rečem več niti na svidenje. Ko me kdo v
vrsti pred blagajno vpraša, če lahko gre naprej, ker ima samo dve stvari, rečem
seveda, kar. In potem ko je že pred mano, ko se ne more več umaknit, dodam: »Ker
jaz nimam kaj drugega za počet, kot v vrsti stat….« In ne pomaga kratka večerna
meditacija, niti pozitivna sporočila, ki si jih sama sebi govorim. Nič. Vklopi se
moj sarkastičen alter ego in potem ni več heca. Moram napolnit baterije, potem
je pa spet vse vredu. Potem se spet lahko
cenzuriram in kontroliram. in za nekja časa sem spet čisti zen.
Ampak, priznajte. Vsi bi kdaj rabili dan brez
cenzure. Da poveš tako kot je, brez olepšav in malih belih laži. Ker ugotavljam,
da je čedalje več tega. Družbena omrežja so itak raj za to. Tam smo vsi veseli
in filtrirani, na insta še moja jutra izpadejo kul. Pa res nisem jutranji tip. Zato
vstajam ob petih. Da se sestavim za med ljudi. Na družbenih omrežjih lahko
vedno stisneš smajlija, tudi ko bi nekoga najraje nekam poslal. A sem rekla, da
smo tam vsi lepi in prefiltrirani? Ker brez filtrov, se več ne objavi. Ampak ker
smo se zadnjič ženske v pogovoru dotaknile tudi tega, da ko gledaš po insta in
ostalih sodobnih pritiklinah, smo vse speglane in lepe, vas danes častim poleg
zapisa brez cenzure, še s fotko brez filtra. Pa tu še mehurček ni bil
obnovljen. Pa šele do pol jutranje kave sem prišla!
Ker se mi zdi
prav, da se kdaj malo sprostimo in se pokažemo brez filtra in cenzure. Ker paše
malo zadihat. Pokazat svoj pravi obraz. Tudi kar se lepih stvari tiče. Povedat,
če ti je kaj všeč. Povedat, da ti kaj veliko pomeni. Poklicat ali začet pogovor
brez razmisleka kdo je na vrsti, da pokliče.
Jutri je dan
mrtvih. Ne bom zamorila, res ne. Samo povem, da enkrat bomo vsi umrli. In takrat
ti vsa cenzura in filtri ne pomagajo več. Zato je fajn, če si že prej kdaj
privoščimo biti bolj zvesti sebi, tudi če drugim to ne paše. Ker dejstvo je, da
če si zadovoljen sam s sabo, ni vrag, da ne bodo tudi drugi.
Pa imejte radi
službo. Hodite tja z veseljem. Če vam nikakor ne uspe in vam res ne paše, je pa
treba ukrepat tako kot pri tisti drugi stvari na S. Poskusite malo drugače, če
pa res ne gre, je pa treba zamenjat.
