Kar naenkrat se
zgodi in praznuješ veliko 40-ko. Takrat te malo zaskeli, potem se pa prah
poleže in greš naprej.
Ignoriraš članke z naslovi »Kako telovaditi po 40-em«, »Kaj
se dogaja s kožo v zrelih letih« in podobno, tiste z naslovom »Seks je najboljši, ko dopolniš 40«, pa
prebereš, shraniš in ob njih zadovoljno kimaš. Potem pa čas mineva, leto se
obrne in nov rojstni dan je tu. Zdaj se jih ne veseliš več s tisto otroško
radostjo kot leta nazaj. Pač se malo razvajaš, če ti obveznosti dovolijo, nihče
se pa več ne vznemirja zaradi velike 40-ke, ker pač samo dodajaš enice.
Je pa res, da se
vse manj obremenjuješ z drugimi. Osebno mislim, da to nima take povezave z
modrostjo in zrelostjo, kot bi vsi radi prikazali. Bolj je to, da nimaš časa in
da energija ne šprica več iz tebe tako kot pri dvajsetih in zato pač malo
premisliš kam se jo splača vložit.
Seveda pa bi bilo
zmotno misliti, da ti je po štiridesetem kaj manj mar za videz. Če pogledamo
kozmetično industrijo, bi človek rekel, da je (sploh ženskam) to z leti vedno
bolj pomembno. Ker treba je skrit sive lase, gube, strije, celulit, odvečne
kile, povešene prsi, povešeno rit in seznam gre v nedogled. Skratka treba je
skrit neizpodbitno dejstvo svojih let in kar tekmujemo v tem, kdo jih bolje skriva.
Kar se mi zdi na trenutke smešno. Vsi bi radi zgledali kot da smo ravno
privekali na ta svet, pametni pa kot da ga tlačimo že vsaj 100 let. Ne gre to
tako.
Ne bom pa vas pustila v prepričanju, da je
moja nečimrnost umrla v mojih tridesetih. Kje pa! Še vedno nimam jajc, da bi se
nehala barvat, ker nikakor ne morem čez to, da bi nekaj časa hodila okrog kot
rakun, čeprav sem prepričana, da bi potem, ko bi bila rakunja faza mimo, bila
prav kulska sivolaska. Zadnjič sem z
grozo ugotovila, da se mi je na riti pod določenim kotom in svetlobo pojavila
celulitna luknja. Sem takoj naredila emergency call moji mlajši »ljubeči«
sestri, ki mi je rekla samo, odjebi, vse ga mamo, pri tvojih letih je to
normalno. Kljub temu, da imam do stanovanja osemdeset stopnic (ki jih prehodim
večkrat na dan in ne nimamo dvigala), da redno delam jogo in živim v petem
nadstropju, se moja rit zadnje čase obnaša, kot da se bo preselila (brez mene)
en štuk nižje. Kot izredno suhljato bitje, ki je dvakrat dojilo, se tudi
poigravam z mislijo, da bi opustila nošenje modrcev, ker pač težko je najti
košarico za A-. Ampak se ne pritožujem. Mogoče si bom pa z leti nabavila majico
na kateri piše Inner beauty. Ko sem bila še zelo mlada sem si jo vedno želela nosit,
ampak se mi je zdelo, da sem prelepa za njo. Sodu pa je izbilo dno, ko sem
zadnjič prebrala, da se predmenopavza začne kmalu po štiridesetem. Ne da sem
prezrla članek, blokirala sem stran! Fake news, vam povem!
Priznam, da sem
si pri tridesetih (da ne govorim o dvajsetih) malce drugače predstavljala svoje
življenje po štiridesetem. Mislila sem,
da mi bo vse jasno, da bom okrog hodila z blaženim nasmeškom na ustih, ker seks je pač zdaj boljši in nič več te ne vrže iz tira. Predstavljala sem si, da bom
že zelo izdelana ženska, ki bo imela za sabo uspešno kariero, finančno
preobilje in vsaj eno napisano knjigo tik pred izdajo, če ne že natisnjeno.
Ampak, evo me.
Nekako mi še ni glih vse jasno, namesto blaženega nasmeha, se mi je v obraz
vklesala ena guba sred čela, ker sem v štirih desetletjih očitno preveč
razmišljala. Iz tira me še vedno kaj vrže in ker se mi zdi, da sem bila v
preteklosti preveč popustljiva, zdaj še bolj znorim. Karierno še nisem ravno
čisto izpopolnjena, finančno tudi ne, knjiga pa je v mojem miselnem oblačku.
Ker pa je treba
na vse gledat s pozitivne plati, si mislim, da je tako še bolje, saj bi bil živ
dolgčas, če bi bila pri teh letih že čisto izpopolnjena. Naj bo še malo pestro,
saj veste, ne gledat samo na cilj, tudi pot mora biti zabavna. Že res, da bi
bila brez povešene riti, sivih las in z bolj gibljivo hrbtenico še zabavnejša,
ampak hej. Kam bi pa prišli, če bi se vse ženske odločile, da smo čisto ok in
da ne rabimo izboljšav in popravkov? Propad civilizacije kot jo poznamo. In
torej za višje dobro, se barvam še naprej, tudi celulita se bom lotila,
hrbtenici sem pa itak napovedala vojno in vsak dan dobivam bitke z njo. Ko potegnem
črto, sem pa vesela, da sem kjer sem. Ker vsak živi svojo realnost, v svoji še
vedno hudičevo dobro zgledam, se imam fajn in pričakujem da se bom imela še
boljše, ker gravitacija, ki se loteva vseh drugih delov telesa, dušo pusti pri
miru.
Za višje dobro in ohranjanje civilizacije
torej kličem vsem po štiridesetem: naj živi nečimrnost!
Pa gin tonic. Na
zdravje!
