Moja svobodna izbira: znanost in predpasnik

Kadar berem, berem. Silovito in strastno. Po navadi knjige ne odložim dokler je ni konec. In zato v zadnjem času bolj redko vzamem knjigo v roke, ker si ne upam, ker vem, da me posrkala vase. Včeraj sem vzela v roke Hišno mrho. Nisem pričakovala preveč, pač malo lahkotnega branja. Ko sem jo danes dopoldne odložila, sem bila polna novih vtisov, misli in potrebe, da se razpišem o tem.

Pisanje je bila vedno moja strast. In ko preberem knjigo v kateri pišejo ženske, ki se s pisanjem preživljajo, se v meni zopet prebudi ta strast. Ja, morda niti nimam dovolj talenta, da bi od tega živela ( tudi, če bi živela v državi kjer je to možno), ampak nič hudega. Ker od tega ne živim, se s tem ne obremenjujem. V bistvu se v zadnjih letih vedno manj obremenjujem. Z vsem. Ker ne pomaga.

Hišna mrha mi je res dala misliti. Ne morem mimo tega, da je skoraj iz vseh esejev, ki so v knjigi, vela neka jeza in bes nad današnjo vlogo ženske. Tista razklanost, da ženska hoče kariero, enakopravnost, hkrati je pa na drugi strani želja po tradicionalni vlogi, želja po materinstvu, po skrbnici in gospodinji. Ne razumite me napak. Dobro vem, kako ta jeza zgleda. Živela sem jo med študentskimi leti in če sem čisto iskrena, še nekaj let zatem. Nato sem jo počasi začela opuščati. In danes je ne rabim več. Priznam; so dnevi (pogosto), ko sem tudi sama »hišna mrha«. Besnim, se jezim, revskam in nič ni prav. Pa vendar. V tem ne čutim tiste rušilne jeze. Je jeza kratkega daha, ki gre tako hitro kot pride.

In razmišljam dalje. O vseh današnjih ženskah. Kdaj in kdo nam je rekel, da ne smemo imeti kariere in biti hkrati gospodinje? Zakaj se toliko pritožujemo nad tem? Ali ni res, da lahko izbiramo? Vsaka lahko danes izbira, ali bo imela otroka ali ne. Vsaka lahko izbere s kom bo živela in kaj bo počela. Če vidiš, da ne gre, lahko greš. Zakaj se toliko žensk, kljub neskončnim možnostim izbire počuti tako ujeto in nesrečno? Si ne upamo priznati kaj želimo?

Zase vem, da sem si končno nalila čistega vina. Ja, imam karierne želje, pa kljub temu rada oblečem predpasnik in kuham. Rada gospodinjim, šivam in skrbim za dom. Pred kratkim sem imela možnost spoznati, kako je, če bi to delal partner. In ne, ni mi bilo všeč. Vem, feministke že zavijajo z očmi. Ampak kot sem napisala uvodoma, se tudi s tem ne obremenjujem. Vesela sem, da sem svobodna vseh prepričanj in norm, ki bi me omejevale. Znam se postaviti zase in braniti svoje pravice kot ženska, hkrati pa sem se naučila tudi predajati vsem in vsemu kar ljubim.

Še bi lahko pisala, vendar me čaka še drugo delo. Večerjo sem že skuhala, ga čaka na štedilniku, da pride domov. Zdaj grem dat prat perilo, potem pa uredit nohte. In ko si jih bom uredila, bom vzela v roke naslednjo knjigo. O nevroznanosti. Ker jo berem zaradi svoje kariere. 

Hišna mrha pa me še nekaj dni ne bo pustila pri miru. To me pri knjigah tako privlači. Poleg branja, v katerem uživam, je potem še tisti poseben užitek, užitek v lastni refleksiji. Tisto notranje dogajanje, ki je samo moje. In vem, da bom še nekaj dni razmišljala o tej knjigi. In verjetno kaj napisala, če bom le imela čas. Predvsem pa bom srečna. Srečna, da mi je v roke prišel opomnik v obliki knjige, da nisem več jezna, da nisem zatrta in da živim svojo izbiro.