Lara Croft v kopalnici

 

Včeraj sem si privoščila eno super kavico s klepetom. Pridem domov, vsa zadovoljna in ker sta otroka pri moji mami, na tvju nek fuzbal, je večer moj. Sem mislila. Medtem, ko me ni bilo, se je moj moški odločil do konca pobarvat hodnik. Kar je super. Še boljše bi bilo, če bi počistil za sabo. Sicer mi je takoj rekel, da je vse počistil. Vse, samo banje ne, v katero je dal svoje malarske potrebščine. Tema na oči, resno.

 

 Ampak tudi, če se grem repenčit pred njega, ne bo učinka. Saj sem rekla, fuzbal na tvju. Lahko bi umirala pred njim, pa bi najbrž rekel naj počakam. Tako mi ni preostalo drugega, kot da iz torbice potegnem čistilo (res, prav v torbici sem ga imela) in takoj preizkusim. Na njegovo srečo je šlo vse dol.

Generalno sem se pa lotila kopalnice danes.  To pomeni, da sem nadela svoje črne rokavice, naštimala bojno play listo in hopa. Vedno, ko čistim, nosim črne rokavice. Se mi zdi, da dodam malo glamurja k vsemu skupaj. Med korono jih je zmanjkalo in vam povem, da čistit z vijoličnimi rokavicami je totalna beda.

 Kakorkoli, ker je čiščenje kopalnice rutinsko opravilo, veliko razmišljam vmes. In skoraj vedno se mi porajajo enaka vprašanja. Ki bi jih morala postavit ostalim trem, ki sobivajo z mano. Ampak tega nikoli ne naredim, ker na to imajo vsi trije enak odgovor: nisem jaz. Ne, jaz sem. Ker res mi ni jasno, zakaj si je treba umivat zobe tako, da se gledaš v ogledalo. Da je ja ogledalo in pipa vsa pošpricana. Saj veš kje imaš zobe, madona! Skloni se in to globoko, da ne bo vse naokrog. Ampak ne, treba je stat, strumno kot vojak in si umivat zobe. Pa zakaj je treba šampon spravit na steklena vrata med tuširanjem?! Nase ga daj, nase, bo večji učinek. In stavim, da se bo danes ali pa najkasneje jutri obril. Kot da čaka, da očistim kopalnico in pol se gre brit. Prepričana sem, da ima njegov brivnik not en ventilatorček, ki dlake enakomerno razprši po vseh kotičkih kopalnice. In prisežem, vedno isto. On trdi, da je vse počistil za sabo, meni se pa dlake kar prikazujejo. O bojih z najmlajšim, ki se je pred kratkim naučil lulat stoje, bom raje tiho.

Tisti, ki me poznate, veste, da mam rada čisto. Enkrat sem že razmišljala, da bi imela čistilni servis, ampak potem bi večinoma delala popoldan, to se mi pa zaradi otrok ne bi izšlo. Potem pa to svojo strast izživim doma. In kot rečeno, to  rada delam v stilu. Če bi imela čistilni servis, bi nabavila ene res hude uniforme, pa itak obvezno črne rokavice. Moja ekipa bi zgledala kot eni hudi agenti na tajni misiji. A si predstavljate, da popoldan v pisarne uleti ena ekipa v črno oblečenih ljudi, s črnimi rokavicami in črnimi flašami v katerih je čistilo? Pa itak muzika zraven? Pa nobenih vozičkov za čistila, to bi imele vse za usnjenim pasom, pa okol gležnjev, metle bi na hrbtih imele, ko sablje!  Firme bi me najemale zaradi imidža, ne samo čiščenja. Resno. Neki v stilu Lara Croft - Tomb Raider. Samo, da bi se moj servis imenoval Anita Black Magic, ali pa nekaj podobnega. Ime bi že dodelala.  Like, strike a pose, girl! Huh, čist sem se razvnela, res je ideja za premislit!

Kakorkoli. Večkrat sem že razmišljala, da mi gre malo na živce, da so čistila v takih bednih flašah. Vsi parfumi, šminke in podobno je lahko v »oh in sploh« embalažah, čistila pa ne. Brezveze. Prepričana sem, da če bi bila embalaža bolj stylish, da bi ljudje raje čistili. In lahko si predstavljate moje navdušenje, ko sem našla čistila, ki pašejo k mojim rokavicam! Resno! Črna flaša, taka ozka, fajn za prijet, skratka kul zgleda. Seveda sem pa mogla sprobat, če tudi deluje. In pošpricam po kopalnici, piše, da moraš pustit pet minut in potem pobrisat. Ok, vmes si naštimam muziko, malo mencam in začnem po štirih minutah brisat, ker sem neučakana. Kaj naj rečem? Malo sem bila razočarana. Res sem si pripravila dobro muziko, pa frišne rokavice sem gor dala, skratka bila sem pripravljena na boj. Tako sem pa obrisala in je šlo vse dol. Takoj, brez drgnjenja, po prvem komadu. Priznam, saj za čase, ko bom spet v službi in otroka doma, je to super, danes sem pa mislila malo drgnit, ampak je kar je. Sem pa vesela, ker se kopalnica res sveti. In  sploh ne vem, če bom pospravila to čistilo (vsa čistila imam pospravljena, ker imajo pač grde flaše), ker ta res stylish zgleda na polici.

 Pa mislim, da bom danes mojemu rekla, da se mi zdi še posebej sexi, kadar ni frišno obrit. Mogoče bo potem kopalnica zdržala do nedelje.

Ko se bom lotila čiščenja oken, vam povem kako to pri nas gre. Če bom preživela. Res. Vedno, ko grem okna čistit otrokoma prej povem, da jidva mam rada. Peti štuk, pa strešna okna. Za crknit, resno.

Do takrat pa: evo, da ne boste rekli, da ste zastonj brali. Tule je komad, ki sem ga poslušala med čiščenjem kopalnice. Da boste videli, da sem bila res pripravljena na boj https://www.youtube.com/watch?v=6oMhZr6q9KU

In tukaj najbolj sexi  Super čistilo, kar sem jih kdaj videla https://www.razkuzis.si/super-cistila/nanotreat-bathroom. Pa trenutno je še 15% off za prva naročila. Jump on it, baby!

Vse najboljše zame!

Kar naenkrat se zgodi in praznuješ veliko 40-ko. Takrat te malo zaskeli, potem se pa prah poleže in greš naprej.

Ignoriraš članke z naslovi »Kako telovaditi po 40-em«, »Kaj se dogaja s kožo v zrelih letih« in podobno, tiste z naslovom »Seks je najboljši, ko dopolniš 40«, pa prebereš, shraniš in ob njih zadovoljno kimaš. Potem pa čas mineva, leto se obrne in nov rojstni dan je tu. Zdaj se jih ne veseliš več s tisto otroško radostjo kot leta nazaj. Pač se malo razvajaš, če ti obveznosti dovolijo, nihče se pa več ne vznemirja zaradi velike 40-ke, ker pač samo dodajaš enice.

Je pa res, da se vse manj obremenjuješ z drugimi. Osebno mislim, da to nima take povezave z modrostjo in zrelostjo, kot bi vsi radi prikazali. Bolj je to, da nimaš časa in da energija ne šprica več iz tebe tako kot pri dvajsetih in zato pač malo premisliš kam se jo splača vložit.

Seveda pa bi bilo zmotno misliti, da ti je po štiridesetem kaj manj mar za videz. Če pogledamo kozmetično industrijo, bi človek rekel, da je (sploh ženskam) to z leti vedno bolj pomembno. Ker treba je skrit sive lase, gube, strije, celulit, odvečne kile, povešene prsi, povešeno rit in seznam gre v nedogled. Skratka treba je skrit neizpodbitno dejstvo svojih let in kar tekmujemo v tem, kdo jih bolje skriva. Kar se mi zdi na trenutke smešno. Vsi bi radi zgledali kot da smo ravno privekali na ta svet, pametni pa kot da ga tlačimo že vsaj 100 let. Ne gre to tako.

 Ne bom pa vas pustila v prepričanju, da je moja nečimrnost umrla v mojih tridesetih. Kje pa! Še vedno nimam jajc, da bi se nehala barvat, ker nikakor ne morem čez to, da bi nekaj časa hodila okrog kot rakun, čeprav sem prepričana, da bi potem, ko bi bila rakunja faza mimo, bila prav kulska sivolaska.  Zadnjič sem z grozo ugotovila, da se mi je na riti pod določenim kotom in svetlobo pojavila celulitna luknja. Sem takoj naredila emergency call moji mlajši »ljubeči« sestri, ki mi je rekla samo, odjebi, vse ga mamo, pri tvojih letih je to normalno. Kljub temu, da imam do stanovanja osemdeset stopnic (ki jih prehodim večkrat na dan in ne nimamo dvigala), da redno delam jogo in živim v petem nadstropju, se moja rit zadnje čase obnaša, kot da se bo preselila (brez mene) en štuk nižje. Kot izredno suhljato bitje, ki je dvakrat dojilo, se tudi poigravam z mislijo, da bi opustila nošenje modrcev, ker pač težko je najti košarico za A-. Ampak se ne pritožujem. Mogoče si bom pa z leti nabavila majico na kateri piše Inner beauty. Ko sem bila še zelo mlada sem si jo vedno želela nosit, ampak se mi je zdelo, da sem prelepa za njo. Sodu pa je izbilo dno, ko sem zadnjič prebrala, da se predmenopavza začne kmalu po štiridesetem. Ne da sem prezrla članek, blokirala sem stran! Fake news, vam povem!

Priznam, da sem si pri tridesetih (da ne govorim o dvajsetih) malce drugače predstavljala svoje življenje po štiridesetem.  Mislila sem, da mi bo vse jasno, da bom okrog hodila z blaženim nasmeškom na ustih, ker seks je pač zdaj boljši in nič več te ne vrže iz tira. Predstavljala sem si, da bom že zelo izdelana ženska, ki bo imela za sabo uspešno kariero, finančno preobilje in vsaj eno napisano knjigo tik pred izdajo, če ne že natisnjeno.

Ampak, evo me. Nekako mi še ni glih vse jasno, namesto blaženega nasmeha, se mi je v obraz vklesala ena guba sred čela, ker sem v štirih desetletjih očitno preveč razmišljala. Iz tira me še vedno kaj vrže in ker se mi zdi, da sem bila v preteklosti preveč popustljiva, zdaj še bolj znorim. Karierno še nisem ravno čisto izpopolnjena, finančno tudi ne, knjiga pa je v mojem miselnem oblačku.

Ker pa je treba na vse gledat s pozitivne plati, si mislim, da je tako še bolje, saj bi bil živ dolgčas, če bi bila pri teh letih že čisto izpopolnjena. Naj bo še malo pestro, saj veste, ne gledat samo na cilj, tudi pot mora biti zabavna. Že res, da bi bila brez povešene riti, sivih las in z bolj gibljivo hrbtenico še zabavnejša, ampak hej. Kam bi pa prišli, če bi se vse ženske odločile, da smo čisto ok in da ne rabimo izboljšav in popravkov? Propad civilizacije kot jo poznamo. In torej za višje dobro, se barvam še naprej, tudi celulita se bom lotila, hrbtenici sem pa itak napovedala vojno in vsak dan dobivam bitke z njo. Ko potegnem črto, sem pa vesela, da sem kjer sem. Ker vsak živi svojo realnost, v svoji še vedno hudičevo dobro zgledam, se imam fajn in pričakujem da se bom imela še boljše, ker gravitacija, ki se loteva vseh drugih delov telesa, dušo pusti pri miru.

 Za višje dobro in ohranjanje civilizacije torej kličem vsem po štiridesetem: naj živi nečimrnost!

Pa gin tonic. Na zdravje!

Adijo, črna puščica

Tak lep dan je bil, pa še petek za povrh. Sem si rekla, ker se mi nikamor ne mudi, grem še v mini šoping. Po tisto kremo za eno izmed tegob mojega obraza.

S tamalo sva se prav fajn imeli (če odmislim neroden trenutek, ko se je čez celo drogerijo z vložki v roki drla, če rabim te listke za v hlačke). Opraviva šoping (sem vseeno pohitela, po tej blamaži z listki). in hopa v avto. Avto pa nič. Ne tisto, ko malo zakašlja, pol pa ne vžge, ampak prav nič. Tišina, nič. Radio dela, luči ok, vžge pa ne niti po lepih prošnjah, niti po grobem rukanju v volan. Ok. Parkirala sem v garaži, tako da morava ven že zaradi signala. Ker nočem zganjat panike in slabe volje, povabim tamalo na indijančka in sok, tako da si je je nedelujoč avto zdel cel štos. Meni ni bilo glih do štosev. Sploh zato, ker se mi moški ne javi, čeprav ga kličem po vseh možnih modernih komunikacijskih kanalih. 

Grem še enkrat probat, mogoče je imel samo slab moment. Ne, ne vžge. Preskočila bom, kako sva prišli domov, dve uri kasneje sem spet na kraju zločina, z moško družbo. Seveda ga hoče najprej vžgat (popizdim, da mu res rata), ampak tudi on vidi, da ne bo nič. Me bo porinil. Mi vse razloži, poslušam, kimam in gremo. Me porine čez celo dolžino garaže, kar hitro greva, ima kondicijo in moč, ni kaj (moški v tem primeru, ne avto). Se zadere, daj zdaj in jaz ubogam, res dam kontakt, v drugo, polna upov, ampak avto ne sodeluje. Čakaj, a ni še nekaj o sklopki govoril... Ja.... Prisopiha do mene, jaz mu že na daleč kričim, ne gre, ne vem kaj naj, on me pa vpraša, če sem spustila sklopko. Ne moremu mu zdaj, takemu zadihanemu rečt, da sem na to pa pozabila. Tiho zamomljam, da ne čist do konca, pogledam ga pa rajši ne. Mi ponovi kaj naj naredim in na koncu reče: "Pa res sklopko spusti, čist do konca, prav nogo morš dol dat." Ja no, bom, sej nisem debil. 

Zdaj je pa šlo. Veselo odpeljem direkt na mehanikovo dvorišče. Njega sicer ni bilo več tam (mehanika mislim, dvorišče je bilo), ampak jutri bo in takoj zjutraj mu bom šla razložit kako in kaj.

Zjutraj se res peš odpravim na tržico in mimogrede k mehaniku. Vse mu razložim. Da enostavno noče vžgat, da sem probala vse, povem tudi kako mi je potem uspelo do njega pripeljat. Jaz mehaniku res vedno vse podrobno razložim, ker ne vem točno katere informacije rabi, da bi ugotovil kaj je narobe. Ker on že ve. Bo pogledal reče, si obriše roke v hlače in se usede za volan. Ključ not, obrne in avto vžge. V.Ž.G.E. Na polno. Iz prve. Kao, nič mi ni. Mrak mi je padel na oči, sredi sončnega jutra, težek mrak, resno! Mislim, kaj za vraga?! Zbrcala bi ga, popljuvala, z bencinom polila in zažgala! Avto, ne mehanika, čeprav me tudi do mehanika minevajo prijateljski občutki, ko reče: "No, na lepoto ne dela, to sva ugotovila. Če pa ključ obrneš, pa gre!" Ne, ne ne! Povem mu, da RES ni delal, da imam priče, take moškega spola, on se pa še vedno samo smeji. Da bi ga z veseljem popravil, ampak dokler dela, mu ne more nič. Pa da naj se odpeljem na tržnico, da ne bom peš hodila. Ne, bom šla kar peš, da se pomirim, na tihem pa računam na to, da je avto zdaj imel pa dober moment in da potem spet ne bo vžgal. In je najboljše, da se to zgodi tu, na mehanikovem dvorišču. 

Ko sem se privlekla nazaj, sem prav s tremo sedla za volan. Tam je bil mehanik in še nekaj njegovih kolegov. Vsi čakamo. In avto? Vžge. Samo pomaham in se odpeljem.

Še par dni nazaj sem mu hotela kupiti trepalnice, zdaj se je pa ljubezen začela ohlajat. Kmalu sem ga prodala. Do avtov sem namreč bolj stroga kot do moških. Ne pristajam na kompromise, pa na obljube in polovičarstvo. Avto mora delat. Pričakujem popolno predanost in vžigat se mora, ko se ga samo dotaknem, ne pa da me tako izneveri, se dela mrtvega in se potem prebudi ob mehaniku. Adijo, črna puščica, lepo je bilo, dokler je trajalo.