Rada berem. Sem
pa včasih v obdobju, ko mi nikakor ne uspe. Še hujša so tista obdobja, ko si
rečem, ne, ne dam se, vseeno bom brala, grem v knjižnico in si izposodim
zajeten kup knjig. Potem tik pred iztekom roka vse podaljšam, ker ja, bom jih
prebrala! Ko se izteče še ta podaljšani rok, jih nesem nazaj. In potem stojim
pred knjižničarko s povešenim pogledom in mi reče, ok to je to (v smislu: umakni
se že, drugi čakajo), jaz pa še kar
stojim, ker bi ji rada rekla, da mi je res žal, da jih nisem prebrala in da
obljubim, da jih naslednjič bom. Če bi šel kdo gledat moj seznam izposojenih
knjig, bi verjetno dobil občutek, da trpim za demenco ali pa da so me nekatere
knjige tako prevzele, da jih vedno znova prebiram. Nič od tega ni res,
enostavno se ponavljajo, ker jih ne preberem. Ampak enkrat jih bom, res bom.
No,brati je vseeno
treba. In ko sem v takem obdobju, "kao" berem. Zvečer na kavču v napol vegetativnem stanju brskam po telefonu in berem
neumnosti. Berem članke kako biti boljši v tem in onem, kaj je prav in narobe. Na
koncu takega branja ti postane jasno, da delaš vse narobe. Res VSE. In da je
edina rešitev, da si rečeš, jaz sem tako posebna, da vse delam drugače in še
vedno vse naredim prav. Druga rešitev, ki se v takih člankih pogosto nakaže je,
da kupiš nekaj kar ti bo pomagalo. Običajno ta rešitev pomaga samo tistemu, ki
to reč prodaja, tako da običajno izberem kar prvo.
In tako sem
zadnjič naletela na članek, v katerem lepo razložijo, kaj ne smeš početi, če
imaš majhne otroke. In sem ga seveda prebrala, ker imam dva otroka in mogoče pa
le ne delam vse prav. Na koncu sem bila čisto zmedena.
Prvo pravilo je,
da zvečer ne smeš ostati dolgo pokonci. Ker nikoli ne veš kako trdno in kako
dolgo bo dojenček spal. To je sicer res. Včasih spijo celo noč in ko si rečeš,
končno spi, neha spat. Potem ko se privadiš na nočno zbujanje, začne spet spat,
ti si pa ne upaš več tega na glas rečt, ker se bojiš, da bo zopet konec. Ok, meni uspe pravočasno zaspat, kadar med
takim branjem zakomiram na kavču. Berem naprej, v upanju, da ne pogrnem tudi
pri naslednji točki . Piše, da otrokom nikakor ne smeš zvečer prižgati
televizije, da bi pomila posodo. Huh, oddahnem si, ker tega pa res ne počnem.
Jaz jima prižgem televizijo že prej, da lahko sploh naredim večerjo. Posodo pomivam
potem, ko zaspita, čeprav bi glede na prvo pravilo morala zaspati z njima. In
nikakor ne morem naprej. Ker sem brala tudi druge članke, v katerih pa piše, da
zvečer moraš najprej poskrbeti zase, potem še za partnerja in da je dobro, da
pospraviš takrat, ko otroci spijo! Kaj naj zdaj? Bolj, ko sem si razbijala
glavo, kako naj se obrnem, manj mi je bilo jasno. Ker v tem članku je pa pisalo
tudi, da če mora otrok podnevi spat ( kar pač vsak mora), morate bit doma z
njim, ne okol hodit! Ritem je treba prilagodit otroku, ne sebi. Že res, da
otrok potrebuje rutino, to tudi sama zagovarjam, ampak ne morem za eno leto
pritisnit pavze na naša življenja, da se bo mali princ naspal. In preigravam
scenarije. Pridem do zaključka, da mi bo uspelo prav narediti samo tako, če si
poiščem pomočnico. Da bo zvečer poskrbela za večerjo ali za otroke, medtem, ko
jaz kuham. Če partner pomije posodo, se lahko v tem času posvetim sebi, še
vedno pa mora nekdo biti z otroki. In potem grem spat z njimi. Še vedno me
zmanjka, torej potrebujem še eno pomočnico, da bo poskrbela za kvaliteten čas z
mojim partnerjem! Hja, nekako težko to prebavim. Res mi ni do tega, da bi
zvečer nekdo brkljal po moji kuhinji, še manj okoli otrok, ki zvečer niso ravno
v svojem najboljšem stanju, pa tudi brkljanje druge okoli mojega partnerja mi
nekako ne diši. Tudi, če bi pristala na vse to, bi me verjetno v denarju čisto
preveč stala takale pomoč, sploh tista, ko bi jaz zaspala. Sem celo
razmišljala, da bi se z njim posvetovala kaj bova naredila, ampak se bojim, da
če bi mu predstavila ta plan, bi na koncu rekel, da če ne zmorem, bomo pa
plačali, kaj č`mo. Nič ne bo iz tega, pozabi.
Zdaj končno
razumem tisti rek, da je potrebna cela vas, da vzgojiš otroka, ker po teh
normativih je to res preveč dela za dva. Ker nočem pomočnic in nimam cele vasi
na razpolago, sem se odločila, da bom še naprej delala po svoje. Otroci gledajo
risanko medtem, ko kuham, potem jih pripraviva na spanje, sledi pospravljanje.
Čas zase sem pa itak zelo zreducirala. Predvsem nega. Glede na leta bi morala
zvečer porabiti vsaj pol ure že samo za nego obraza. Nimam prave volje za to,
tako da že lep čas furam nego, ki se ji reče: pusti kožo, da diha in počiva. Umiješ,
obrišeš in greš. To bi naj naredila vsake toliko časa, da si koža malo
odpočije. Predvidevam, da bom kmalu imela fantastično kožo, ker že pol leta ne
dela drugega kot počiva. Tudi moji lasje so zelo spočiti, ker jih ne
obremenjujem s proizvodi in oblikovanjem. To počnem iz čiste lenobe, ne zaradi
ozaveščenosti. Če mi ne bodo vsi izpadli do poletja, bom takrat paradirala
okrog s sijočo in spočito grivo. Razvajanje same sebe pa po moje pomeni tudi to,
da včasih pač samo vegetiram na kavču in berem ter gledam neumnosti, da si
lahko kasneje rečem, kako zelo sem jaz pametna. To je zelo dobro tudi za dvig
samopodobe, če nič drugega.
Ostane mi torej samo še kvalitetno preživljanje
časa s partnerjem. Hja, bi lahko kaj napisala o tem, ampak saj veste kako je
to. Moja mama to bere, njegova mama to bere, ne bi zdaj pred prazniki o tem.
Sploh pa: kvalitetno je že to, da se mi včasih ne zmeša in to on ve. Pa je
potem zelo hvaležen za vsak res kvaliteten moment.
