Nasilje brez primere

Kdo še danes tepe otroke? Nihče. Vsi vemo, da se to ne dela. Ni dovoljeno. In prav je tako. Tudi o spolnem nasilju se vedno več govori, izobražuje in ščiti otroke pred tem. Torej gremo kot družba v pravo smer, vsaj kar se tiče nasilja nad otroki. Nasilja nad otroki v naši družbi torej skorajda ni več. Bravo mi!  Ker če otroka omejujem na vsakem koraku in mu ne pustim, da pade, mu preprečim vsak konflikt z vrstniki, mu preprečim vročino še preden jo dobi z mnogimi sredstvi, ki jih lahko kupim mimogrede v lekarni, nisem nasilna. Ne, ne. To je le definicija skrbne mamice, ki otroka ščiti.

Z otroki danes namreč lepo ravnamo. Z nasmehom in brez prepovedi in NE-jev. NE ni ok. Povzroči travmo. Kazen? Pa kaj ste nori?! To se ne dela, otrok se ne kaznuje. Pozabite, kaj pozabite, sežgite Zvezdico Zaspanko, tam boter Mesec reče: » Kazen mora biti vzgojna«. In mi, odlični starši, otroke vzgajamo brez kazni. Ko otrok naredi nekaj narobe, ne rečemo ne, ga ne kaznujemo, mi ga preusmerimo, mu nekaj ponudimo. In otrok si reče, aha, naredim neumnost in sem nagrajen. In potem vedno več neumnosti za vedno več animacije in nagrad. Kaj je prav in kaj narobe, mu bomo povedali, razložili. Ni potrebno, da doživi prepoved, mejo. Je travmatično. Mu bomo povedali, ko bo dovolj star. A res? Mu bomo takrat upali? Ker opažam, da je večini staršem danes odkrit pogovor s predšolskim otrokom preveč. Se kar malo bojijo. Saj veste, mu nekaj prepoveš, rečeš ne in potem znori. To pa ni ok. Raje popustimo, raje mirimo, potlačimo, preusmerimo. Lepše zgleda in »obvaruje« otroka pred travmatično izkušnjo prepovedi in kazni.

In vsi odlični starši se zgražamo nad tem, da morajo nekje tam daleč otroci delati. Ja, taki majhni delajo, šivajo žoge, obleke, čevlje. Grozno, se držimo za glave. Mi kaj takega ne bi dovolili. Nam je to nepredstavljivo. A res? Kaj pa potem je, če ne delo in obremenitev otrok z dejavnostmi, ki bi jih še odrasel komaj prenesel, s katerimi se danes obremenjuje otroke? Aja, to je zato, da ne bodo kaj zamudili. Ker konkurenca je huda, časa je malo, ob vstopu v šolo smo že zamudili vlak. Prostora za najboljše ni veliko.

In odlični starši vemo, da je svet in zrak in vse česar se lahko dotaknemo umazano in da so stvari nevarne. Zelo. Pohištvo zaščitimo, stanovanje oblazinimo, še preden se otrok rodi. Mlada mamica, nikar iz hiše brez razkužila! Alergije v porastu? Najbrž zaradi tistih, ki nis(m)o uporabljale razkužil, packe nemarne.

In odlični starši lahko danes beremo, da so v Ameriki in Angliji že pričeli s prepovedmi telesnega dotika na igriščih. Nič več suvanja, ruvanja, dotikanja. Je preveč travmatično. 

Tista prava, resnična, srce parajoča travma je danes biti otrok. Omejen v izkušnjah, ki te plemenitijo in oblikujejo. Ki ti pomagajo do veščin, da se razviješ v samostojno in suvereno osebo. Bojim se za vse te otroke, ko bodo odrasli. Sprašujem se kje so čustva in iskrenost. Kako naj spoznajo paleto vsega čudovitega in manj čudovitega, kako naj vedo kaj je lepo, če ne smejo niti zaslutiti kaj boli in žalosti? Kdaj bodo imeli priložnost za to? Na terapevtskem kavču dvajset let kasneje?

Zadnjič je moja hčerka imela napad s kričanjem in brcanjem v vrata. Ker je bila jezna. Bila sem tako ponosna na njo. Boste  rekli, da sem nora. Prav, sem pa nora. Ampak hkrati tudi srečna in hvaležna, da mi pred očmi odrašča otrok, ki je pri treh letih v stiku sam s sabo in s svojimi čustvi. Da zna biti jezna in živčna in srečna in navdušena. Da ve, da kazen je, da omejitve so in da je po drugi strani veliko lepega in dobrega. Ker lahko primerja in doživlja. Vse zelo intenzivno. Bravo, mala.

Skrivnost mladosti? Kaj pa zrelost?!

Ne skrivam, da sem stara 34 let. Do nedavnega sem bila odločena, da ne bom skrivala niti čedalje več sivih las. Pa so mi vsi, tudi najdražji, to odsvetovali. Da sem premlada za sive lase, da me bodo postarali. In sem klonila in še preden sem se zavedla, že kupovala barvo za lase. Počutila sem se kot narkoman, ki je zopet zašel na stara pota. Ker seveda, tudi to je dejstvo (?!), sive lase si lahko privoščijo le moški. Ker oni so šarmantni, ženske pa pač stare. In ko smo enkrat stare... Kon`c luštnega, ali kako?
Razmišljam in razmišljam. Vsak dan obkrožena s prijaznimi nasveti oglaševalcev, ki me nagovarjajo, da imajo kreme, ki izbrišejo vse gube, da imajo hlače, ki podaljšajo noge (zakaj bi rabila daljše noge, še nisem ugotovila), da imajo šampone, ki bodo moje lase čudežno prenovili kot da so nedotaknjeni ( kao ne skrivam sivih las), da imajo oblačila, ki bodo skrila celulit in tako naprej. Huh! Kaj vse imajo, a ne? Ene navadne žavbe, ki bi me rešila luskavice sicer še nimajo, ampak nič za to. Imajo pa vse drugo in če bom vse uporabljala, bom spet izgledala kot da sem stara 16 let. Žal, ali pa na srečo, tega nočem. Ker sem odrasla ženska! Stara 34 let, z otrokom, prekritimi sivimi lasmi, s telesom, ki ne sporoča: stara sem 16, razdeviči me! Ker kam hudiča, smo pa prišli?!
Zadnjič sem o tem govorila z izjemno žensko ( odraslo!) in sklenili sva, da je to čista perverzija. In veste kaj? Res je! Perverzija je, da bi morale ženske biti kot najstnice, živeti pa življenje odraslih žensk. A vsi se bomo šli, da sploh nismo odrasle, samo delamo se in živimo z odraslimi moškimi, ki so seveda lahko sivi. Torej punčke, ki so v vezi z osivelim šarmatnežnem? Ne bom nadaljevala, kaj je to, ampak tudi če molčim, vemo kaj to pomeni. Hvala, ampak ne hvala! Bom kar odrasla. In svoji hčerki bom mama, včasih fajna, drugič tečna, vedno pa starejša od nje. Ne bom igrala njene vrstnice. Ker to pač ni ok, drage moje.
Kot da je zrelost, staranje ( uporabila sem fuj besedo, jojme!) nekaj tako groznega. Ni. Starost pomeni tudi izkušenost. Pomeni umirjenost in več znanja. Pomeni, da sem sposobna poskrbeti zase in še za koga drugega. Pomeni, da vsaj približno vem kdo sem. In sita sem novičk o tej in oni zvezdnici, ki se ji je videl celulit, drugi podočnjaki, tretji en siv las. In vsi nad njo, češ, kako je zanemarjena. Naenkrat je zanemarjenost vse kar ni pod 25. Včasih je bilo zanemarjenost nekaj drugega. In veste kaj? Zanemarjenost zame pomeni, da pozabiš nase in pustiš, da te povozi mit o večni mladosti. Fuj in fej. Grem štrikat ( ja, štrikam!) in razmišljat o tem, kako lepo je biti odrasel. Zadnjič me je moja ljuba sestra spomnila: ko smo bili otroci, ni bilo nič lažje. V imenu sentimentalnosti si danes zgolj slikamo preteklost tako: rožnato, kot vse ostalo česar ne moremo imeti.

In, ja: mogoče se spet podam na pot sprejemanja sivih las. Kar tako, iz kljubovanja ( malo otroka pa vseeno mora ostati v meni ;))