Brez filtra in cenzure

Bi bolj pogosto kaj napisala, ampak mi zmanjka časa. Največ časa mi vzame tista reč na S. Ful uživam v njej, eni vem da ne. Sploh ženske se včasih z muko spravijo zraven, čeprav tudi moški čedalje bolj pogosto jamrajo, da jih nekaj boli in ne morejo. Res, jih par poznam. Meni je bila muka samo pred porodom, pa potem sem bila nekaj časa brez. Z majhnim otrokom doma pač ne moreš met vsega. No, zdaj hodim v Službo in sem res vesela. Prav rada grem. Mogoče zato, ker sem bila prej brez. Edina slaba stvar je, da požre veliko časa. In potem mi ga ne ostane veliko za vse ostale stvari, ki jih rada počnem. In za tiste, ki so nujne. Kot recimo biti sama. To res nujno rabim.

Danes sem se namenila pisat o prijaznosti. Glede na to, da zraven poslušam The White Stripes na glasnosti »naj se trese« in da je moj zen mehurček zaradi pomanjkanja časa zame že čisto preluknjan, še sama ne vem kam bo to pripeljalo.

Jaz sem vedno prijazna. Večinoma. Pogosto. No, trudim se. Ne vem zakaj, ampak jaz se nisem rodila v zen mehurčku. Eni najbrž se. Ampak to je tako; eni se rodijo s plavimi očmi, eni z dolgimi rokami, drugi spet z lepimi trepalnicami, nekateri v zen mehurčku, drugi pa brez. In jaz spadam v zadnjo kategorijo. In s ponosom vam povem, da sem že veliko naredila na tem in me je včasih sama prijaznost.

Danes recimo sem šla na črpalko, ker se mi včeraj ni dalo v trgovino, ker je bila blazna gužva povsod, ker šok vseh šokov, trgovine bodo dva dni zaprte. In sem tiho in potrpežljivo stala v vrsti in nisem nič rekla gospe pred mano, kaj hudiča ji je treba gužvo delat na pumpi z mehčalcem in tabletami za pomivalca! Mislim, mehčalec in tablete za pomivalca. Razumem gospoda pred njo, ki je prišel po toaletni papir. Tu nimaš kaj, kar je nujno je nujno. Ampak glej, sem bila tiho.

In tudi zadnjič, ko se je pred mano v vrsto s pogledom »saj lahko, a ne« vrinila noseča ženska, ker kao ona ne more dolgo čakat v vrsti, nisem rekla: »Ne, ni kul, ampak če si se že zrinla, pojdi. Bom jaz počakala s otrokom v vozičku, ki že na polno teži, ker je utrujen in tečen, ker sem tečna tudi jaz. Tvoj je še not, nič ne joka, ni mu treba večerje še pol nardit, pa ga skopat pa uspavat pa vse. Ja, ni panike bom jaz počakala:« Ne, nisem rekla tega. Prijazno sem se nasmejala, umaknila svojega kričečega otroka in ji s prijazno gesto nakazala, kar. Prijazno? Če mene vprašaš, ful.

In kadar je moj mehurček cel in brez lukenj, mi to uspeva z lahkoto. Prav obmetavam ljudi s prijaznostjo, res! Ko grem iz trgovine, jaz prodajalki zaželim lep dan. Pridržim vrata vsakemu, še prav počakam, če je treba. Na prehodu za pešce ustavim in spustim čez vse. Ko se vozim v koloni in vidim, da se hoče nekdo priključit karavani, ga prijazno spustim. Če kdo spusti mene, se mu zahvalim z vsemi štirimi lučkami. Če komu kaj pade, poberem in vrnem. Ko grem po ulici, prijazno kramljam s sosedi in ko sem z avtom, potrpežljivo počakam, da se sosedov pes iz ceste premakne na travo.

Življenje s polnim tempom pa terja svoj davek.  Zdaj ko hodim v službo, sem večinoma od petih zjutraj do enajstih zvečer v pogonu. Iz službe po otroka, pa potem še kakšna obveznost popoldan, čas z otrokoma, večerja, uspavanje, pospravljanje in tako naprej. Ena luknjica tu, druga tam in zen balonček je preluknjan ko švicarski sir. Ampak ne izbruhnem, ne. Še vedno imam vse pod kontrolo. Samo tu in tam se kažejo znaki. Neham spuščat ljudi v kolono. Kao sam si si kriv, drugič pojdi prej od doma. Na obvoznici nisem več potrpežljiva, ko nekdo pred mano vozi 50 na uro, ampak začnem blendat in se sama s sabo pogovarjat, da naj drugič psa pelje na sprehod, ne pa avto. Trgovkam ne rečem več niti na svidenje. Ko me kdo v vrsti pred blagajno vpraša, če lahko gre naprej, ker ima samo dve stvari, rečem seveda, kar. In potem ko je že pred mano, ko se ne more več umaknit, dodam: »Ker jaz nimam kaj drugega za počet, kot v vrsti stat….« In ne pomaga kratka večerna meditacija, niti pozitivna sporočila, ki si jih sama sebi govorim. Nič. Vklopi se moj sarkastičen alter ego in potem ni več heca. Moram napolnit baterije, potem je pa spet vse vredu. Potem se spet lahko  cenzuriram in kontroliram. in za nekja časa sem spet čisti zen.

Ampak, priznajte. Vsi bi kdaj rabili dan brez cenzure. Da poveš tako kot je, brez olepšav in malih belih laži. Ker ugotavljam, da je čedalje več tega. Družbena omrežja so itak raj za to. Tam smo vsi veseli in filtrirani, na insta še moja jutra izpadejo kul. Pa res nisem jutranji tip. Zato vstajam ob petih. Da se sestavim za med ljudi. Na družbenih omrežjih lahko vedno stisneš smajlija, tudi ko bi nekoga najraje nekam poslal. A sem rekla, da smo tam vsi lepi in prefiltrirani? Ker brez filtrov, se več ne objavi. Ampak ker smo se zadnjič ženske v pogovoru dotaknile tudi tega, da ko gledaš po insta in ostalih sodobnih pritiklinah, smo vse speglane in lepe, vas danes častim poleg zapisa brez cenzure, še s fotko brez filtra. Pa tu še mehurček ni bil obnovljen. Pa šele do pol jutranje kave sem prišla!

Ker se mi zdi prav, da se kdaj malo sprostimo in se pokažemo brez filtra in cenzure. Ker paše malo zadihat. Pokazat svoj pravi obraz. Tudi kar se lepih stvari tiče. Povedat, če ti je kaj všeč. Povedat, da ti kaj veliko pomeni. Poklicat ali začet pogovor brez razmisleka kdo je na vrsti, da pokliče.

Jutri je dan mrtvih. Ne bom zamorila, res ne. Samo povem, da enkrat bomo vsi umrli. In takrat ti vsa cenzura in filtri ne pomagajo več. Zato je fajn, če si že prej kdaj privoščimo biti bolj zvesti sebi, tudi če drugim to ne paše. Ker dejstvo je, da če si zadovoljen sam s sabo, ni vrag, da ne bodo tudi drugi.

Pa imejte radi službo. Hodite tja z veseljem. Če vam nikakor ne uspe in vam res ne paše, je pa treba ukrepat tako kot pri tisti drugi stvari na S. Poskusite malo drugače, če pa res ne gre, je pa treba zamenjat.

Uslužbenka leta

Dragi moj bodoči šef / šefica,

Naj povem, da tole pišem, ker sem se odločila, da ti pomagam. Pomagala ti bom najti nekoga, ki ga že dolgo iščeš. Nima smisla, da se skrivam, ko pa me nujno potrebuješ. Lažje se bova namreč našla tako, kot da jaz pregledujem oglase za delo in mogoče tvojega spregledam.

Če bi lahko izbirala, bi zame bila sanjska služba pisanje. Tekstopiska torej, oziroma copywriter. V kolikor se mi sanje ne uresničijo, bi izbrala tudi trženje,  saj mi je delo z ljudmi in delo na terenu v veselje. Pripravljena sem sprejeti tudi kakšno drugo delo, kjer lahko pomagam s svojimi znanji in spretnostmi.  Sem odprta za predloge. Preberi kaj lahko ponudim in morda lahko ti predlagaš kje me vidiš v svojem podjetju.

Verjetno te zanima kaj znam. Znam veliko. Sem socialna delavka, ki je veliko delala kot vzgojiteljica, hkrati sem uspešna v trženju in pisanju besedil. Morda se ti zdi vse to nezdružljivo, ampak ni. Če dobro pomisliš: za vse to potrebuješ dobre živce, veliko energije, odlične komunikacijske in pogajalske spretnosti, kreativnost, suveren nastop, dobro organiziranost. In vse to imam. Ne verjamem v kreativni nered, ker sama rada delam v urejenem okolju. Zato ne skrbi, moje delovno okolje bo vedno vzorno pospravljeno. Nekateri menijo, da sem, kar se reda tiče, rahlo obsedena, zato ne zameri, če bom kdaj pospravila tudi skupen delovni prostor. Ker malo spim, popijem veliko kave, zato sem se z leti res izpilila v kuhanju kave in pripravim takšno, da ti srce zaigra. Imam germansko dojemanje točnosti, kar pomeni, da v službo prihajam vsaj deset minut prej. Če ti bom kdaj rekla, da sem zjutraj zamujala to pomeni, da sem prišla samo pet minut prej. Ampak to se zgodi res redko. V službo vedno hodim urejena in se bom trudila tudi z urejenostjo dobro vplivati na image podjetja. 

Sem izredno empatična oseba, ki zna dobro poslušati. Ne samo, da je to izrednega pomena pri delu, dobro vpliva tudi na kolektiv. Če imaš v kolektivu koga, ki ima osebne težave, ti zagotavljam, da bo kmalu ugotovil, da se je v takih trenutkih vredno obrniti name. Naj na tem mestu še omenim, da ne izdajam skrivnosti in sem zelo diskretna, kadar mi kdo kaj zaupa. Tako poslovno, kot zasebno.

Če te skrbi, ker imam dva otroka, nikar! Glede na to, da sem ravno zaključila s porodniškim dopustom, je očetu mojih otrok kristalno jasno ( ker sem mu kristalno jasno povedala), da je zdaj on na vrsti in da bo v primeru bolezni otrok on šel na bolniško. Sama le redko zbolim, ker za to nimam časa, niti volje. Res je, da zaradi otrok ne bom mogla vsak dan do pozne noči viseti v službi, lahko pa delam ob večerih tudi doma, predvsem pa: eno leto sem doma in igram gospodinjo. Lahko mi verjameš, da bom v službi podaljšala kadar bo le možno. Ne razumi napak: imam rada svoje otroke, ampak res pogrešam delo. Če ga ne bi, bi še počakala in ostala doma, saj sem pridno plačevala cesarju kar je cesarjevega in sem zato upravičena do nadomestila za brezposelnost. Ampak bi raje videla, da ostane v državni blagajni za koga, ki to bolj potrebuje kot jaz.

Kot oseba sem izredno lojalna, zato vedi, da boš med svoje vrste dobil nekoga, ki bo o podjetju vedno lepo govoril. Tudi, če se kdaj razidemo, o tebi ne bom govorila slabo. Ne verjamem v opravljanje bivših ( tako poslovnih, kot tistih drugih), ker to zgolj kaže na mojo slabo presojo v preteklosti. In če sem kdaj slabo presodila, o tem raje molčim.

Multitasking je moje srednje ime. Medtem ko to pišem, pijem kavo, hranim otroka in se z njim pogovarjam, pred minuto sem odgovorila na telefonski klic in nato poslala sms, seveda pa že razmišljam kaj bo za kosilo in kaj še moram danes narediti.

Obvladam računalnik, kar pa ne, se hitro naučim. Imam izpit in svoj avto. Aktivno obvladam angleščino. Prav tako srbohrvaško, vendar sta zdaj to dva jezika in tako enega, kot drugega obvladam dobro. Nemščine ne znam, sem se pa pripravljena naučiti in kot že rečeno imam nemško točnost, če to kaj pomaga.

Sem zelo samokritična in od sebe pričakujem veliko. To je včasih slabo, ker se mi vedno zdi, da bi lahko naredila bolje, zate pa verjetno dobro, ker bom vedno dala vse od sebe.

Glede na način, ki sem ga izbrala za iskanje dela, verjetno vidiš, da se mi za pravo stvar ni težko izpostaviti in da sem zelo proaktivna oseba.

Če te torej zanima več o meni in komaj čakaš, da se spoznava, mi hitro piši. Prijavila sem se namreč že na nekaj razpisanih mest in če bodo oni to prebrali, bodo videli kaj zamujajo. Ne bi rada, da ostaneš brez mene, ker si odlašal. Lahko me kontaktiraš na mail anitabogdanovich@gmail.com in zagotavljam, da bom odgovorila v najkrajšem času, ker ne odlašam s pomembnimi stvarmi.

Za konec še to: oprosti, ker sem te tikala, morala sem te osebno nagovoriti, da bo sporočilo res prišlo do tebe. Kot zaposlena te bom brez težav vikala, znam tudi onikat, če je potrebno. In tako kot povsod, tudi pri meni: zapis je v moški obliki, vendar imam v mislih oba spola. 

Zdaj mi pa le hitro piši, da se dogovoriva kako naprej.

Lepo te pozdravlja tvoja bodoča uslužbenka leta,

Anita Bogdanović

Živel prvi maj!

Pozdravljeni. Ime mi je Anita in sem brezposelna. Zdaj mi vi zaploskate in v en glas rečete: »Pozdravljena, Anita«. No, vsaj 85000 brezposelnih v Sloveniji mi naj to reče, ker sem uradno prijavljena v klub brezposelnih. Več kot ironično je biti brez službe, ko je brezposelnost res nizka in služb toliko, kot že dolgo ne.  Po drugi strani je pa dobro biti brez službe v tem trenutku, ker to pomeni, da je izbire veliko in z malo truda lahko hitro prideš do svojega cilja. In za vse,ki  niste brez službe naj povem, da iskanje službe ni hec. Vsak dan preverjaš, če je kje kaj novega in se prijavljaš in seveda upaš, da boš povabljen na razgovor, ali pa da bo podjetje vsaj toliko prijazno, da te v nekem doglednem času obvesti, da nisi srečni izbranec. Ampak jaz si vso zadevo malo popestrim. Ker sem odprta za vse možnosti in priložnosti, pregledam vsa delovna mesta, ne samo tista za katera ustrezam. Nikoli ne veš, mogoče se pa v kakšni drugi panogi najde kaj zame. Sploh pa, res je zanimivo! Predvsem sem navdušena nad domiselnimi poimenovanji nekaterih delovnih mest. Namesto čistilke, je neko podjetje iskalo negovalko prostorov. Si kar zaželiš to delat, a ne? Drugo, gospodarja objekta in ne hišnika. Že res, da bosta oba imela mizerno plačo in slabe delovne pogoje, ampak glej, naziv je pa fajn! Kar vidim gospodarja, kako ponosno stoji pred objektom, že na pol v joga pozi bojevnika in gospodari z objektom. Poza bo 15-ega sicer bolj klavrna, ampak delo pa ima. Ima nekaj kar hočem jaz.

Hočem delo. Ker sem staromodna in mi delo še vedno predstavlja vrednoto. Ker na vsakem delovnem mestu dam od sebe 120 procentov, ker resnično verjamem v to, da če sprejmeš delo, ga opravljaj tako kot se zagre. In ker hočem delo, sem danes z vso resnostjo šla na prvi sestanek z mojo svetovalko na zavodu za zaposlovanje. Tako kot pri delu dam vse od sebe, dam vse od sebe tudi kot iskalka zaposlitve. Jaz se grem zares. Zares iščem, se povezujem, prijavljam in tudi na najino srečanje sem se pripravila kot se šika. Prebrala sem pripravo na zaposlitveni načrt in se prav veselila, da ga bova skupaj izdelali. Saj veste, več glav več ve in mogoče pa odkrijeva kaj, kar mi bo še zvišalo možnosti na trgu dela.  Pa lepo sem se oblekla in počesala, moj mali princ, ki me je spremljal pa je bil naspan, sit in previt. Skratka oba pripravljena.

Na sedem minutnem sestanku sem imela možnost povedat, da bom poskrbela za varstvo, ko bom dobila službo, da imam lasten prevoz, da imam strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja, da nimam strokovnega izpita iz socialnega varstva, sama pa sem si drznila dodati še, da sem zelo optimistična glede službe, saj je služb trenutno zaradi gospodarske rasti res veliko. Svetovalka se je s slednjim strinjala, sicer pa  veliko gledala v ekran in skoraj nič vame. Na koncu sem se še podpisala, povedala mi je, da je to to in da se vidiva septembra na ponovnem srečanju in na svidenje. No, ne vidiva se, ker vem ,da bom takrat že delala. Pa hvala za vse. In z vso predrznostjo, ki jo premorem, javno izjavljam: kjerkoli bom delala, delala bom boljše, veliko boljše kot ona danes.

Doma sem prebrala »moj« zaposlitveni načrt. Res me je zanimalo kaj je v njem, ker moraš bit pač mojster, da iz podatkov, ki sem jih danes dala narediš čisto pravi zaposlitveni načrt na treh straneh. Ugotovila sem, da so v njem podatki izpred dveh let, ko sem bila tudi par mesecev brez službe. Dve leti, ljudje dragi! In nihče me ni vprašal, če se je kaj spremenilo! A vi veste kaj vse se lahko živemu človeku v dveh letih zgodi?! Vse živo, če poenostavim! Ampak ne, zakaj bi spraševali in se šli nekaj na novo, če pa lahko vse skopiramo od takrat! In z grozo sem pomislila, da mogoče pa kdo, ki je brez službe vseeno računa na to, da bo deležen več podpore, vsaj moralne, ko pride izdelat zaposlitveni načrt.

In ja, vem, tudi ona je samo človek. Ki je imela morda slab dan, pa ravno ponedeljek je bil, pa čuden zračni pritisk, ker je potem deževalo popoldan, pa jaz sem z otrokom prišla, pa ona je bila prejšnji teden malo odsotna, pa to pa ono, pa izgovorov v nedogled. Ampak veste kaj? Ko potegnem črto kot uporabnica: s storitvijo nisem zadovoljna in nekdo svojega dela ni opravil korektno. Pika in to je to. In to ni ok.  Ker smo svobodni v odločanju in v kolikor imamo občutek, da na delovnem mestu nismo dovolj plačani ali cenjeni, je potrebno zavihati rokave in nekaj narediti. Pod »nekaj narediti« pa nimam v mislih to, da rečeš, za ta denar, dam to od sebe. Pa nič zdaj nos vihat!  Nisem pristaš izjav, za slab denar pač slabo delam. Ker tako se samo vrtimo v začaranem krogu. Jaz sem takoj za to, da so povsod višje plače, sem pa tudi za to, da je delo opravljeno korektno. Ker če ga imaš, bodi hvaležen in opravi vsaj tisto za kar si podpisal, da boš. Če ne, pojdi prosim drugam in svoje delo prepusti nekomu, ki ga bo opravil tako kot je treba. Ampak vedno bolj opažam, da vsi ne delijo mojega mnenja. Verjetno je čisto naključje, da se tak odnos pojavlja najbolj pogosto v javnem sektorju in sicer tistim, ki se jim na pogodbi sveti veličastni NDČ*. Naključje ali ne, ni prav. Ni prav, da vzgojiteljica ne potolaži otroka, ki je v očitni stiski. Ni prav, da medicinska sestra ni sočutna do bolnika. Ni prav, da policist svojo moč kaže z izživljanjem nad nemočnim. Ni prav, da socialna delavka pokroviteljsko nastopa pred nekom, ki potrebuje njeno pomoč. In ni prav, da imam v rokah zaposlitveni načrt s podatki izpred dveh let. Še bi lahko naštevala. Seveda so to izjeme in večina delo opravlja dobro. In ja, vem, da smo vsi ljudje in imamo kdaj slab dan. Pošteno pa bi bilo, da se ob slabem dnevu potrudiš in ga zadržiš zase ter ga ne ponujaš še drugim.

Jaz res verjamem, da je delo vrednota. In verjamem, da ko ga sprejmeš, ga moraš opravljati po svojih najboljših močeh. Verjamem, da ne bomo nič rešili s tem, če se bomo samo pritoževali. Ker ravno pritoževanje je tisto, ki človeka zabetonira v neki coni, v kateri ni napredka. Ne kariernega, ne osebnega. Dokler ne bomo sami spremenili svoje vloge v tej zgodbi, se zgodba ne more pisati drugače. Zato jaz svojo današnjo zaključujem drugače. S pozivom, da bodite hvaležni, če imate službo, ker to pomeni, da lahko delate, se razvijate in plačate vsaj večino položnic. Da bodite hvaležni tudi, če ste brez službe, ker to pomeni, da lahko izbirate in da vas kmalu čaka nekaj novega. 

In jaz? Jaz bom kmalu spet hodila v službo. Hodila bom tako, kot sem vedno: z veseljem, da lahko delam, z lojalnostjo do podjetja, z kolegialnostjo do sodelavcev in z razumevanjem do uporabnikov mojih storitev, ne glede na to, kdo to bodo.  Pa ne bom zamujala, ker to ni spoštljivo. In ne bom se znašala nad sodelavci in drugimi s katerimi bom prišla v stik, če bom zjutraj vstala na levo nogo.  In delala bom z zavedanjem, da če že ne zaradi sebe in svojih načel, sem dolžna delo opraviti korektno vsaj za vse tiste, ki bi to želeli, pa ne morejo. Aja, pa živel prvi maj in delavske pravice. Ko bomo pa še kdaj kakšno rekli o dolžnostih vseh vpletenih, pa tudi ne bomo več potrebovali posebnih projektov in knjig, kako to naučiti otroke. Ker bodo svoje dolžnosti osvojili mimogrede, ko bodo videli kako to počnemo mi.

*Slovar za prekarne delavce:

NDČ= pogodba za nedoločen čas. To pomeni, da imaš službo za skoz, dopust ti plačajo pa še zboliš lahko. Ja, to prav zares obstaja.

Viklarji in goveja župa ali kako sem srečala svojo mamo

Tale zima se čisto preveč vleče za moj okus. Zadnjič sem prav razmišljala, da bi morala biti medvedka. Jeseni bi se najedla, potem pa do pomladi spala. Ali pa trobentica. Tista pred hišo, ki ponikne in se potem na pomlad spet prikaže. No, nisem ne eno, ne drugo, zimo bomo pa tudi preživeli. Smo pa vsako leto starejši. Ampak ni panike. Danes se znake staranja da prikriti. Gube se dajo zabrisat, lasje pobarvat, celulit odpravit. Ampak s tem se itak ukvarjamo samo ženske. Ker moški so šarmantni, ko so stari. In starostna šarmantnost je rezervirana za njih. Je pa nekaj, česar tudi me ne moremo skriti. Ne gube, sivi lasje in celulit, navade so tiste, ki nas izdajo! Tu nam ni pomoči. Ko nekega dne v sebi srečaš svojo mamo, je čas, da si priznaš, da je žurke konec, zrela leta so tu. No, neke zimske nedelje sem tako tudi jaz srečala svojo mamo. Prav zaletela sem v njo.

Vse je teklo lepo in prav, na štedilniku mi je brbotala goveja juha, mlajši je spal, stroj je ravno opral, ko se sredi dnevne spotaknem ob copate moje hčerke. Brez pomisleka siknem: Copati! Spet si bosa!  Naredila sem še par korakov do hodnika in ko sem se zagledala v ogledalu, me je zadelo. Ne da sem se zavedla na razumski ravni, prav s celim telesom sem dojela. Mama je tu. Zavohala sem govejo župo, slišala stavek o copatih, povedan v identičnem sikajočem tonu, za katerega sem bila do nedavnega prepričana, da ga premore samo ona,  v ozadju igra radio in za piko na i sem stala pred ogledalom in zrla vase z viklarji* v laseh. Z. Viklarji. V. Laseh. Če bi imela na hodniku stol, bi verjetno malo sedla, tako sem pa kar stala in se čudila. Kdaj se je to zgodilo?! Prisežem, še zjutraj sem bila moderna mama, ki ne sika, ki ne kuha goveje župe in nima viklarjev v laseh. Vsaj tako sem mislila. V resnici, sem potem ugotovila, sem te stvari že počela, ampak očitno ne tako intenzivno in ne vseh hkrati, da bi se zavedla, da se spreminjam v svojo mamo. No, serbus, sem si rekla, seveda sem morala tako reči, ker tako reče tudi ona. Vdana v usodo, sem pobrala perilo iz stroja in razmišljala naprej. Hja, če sem že z eno nogo stopila v osemdeseta prejšnjega stoletja, zakaj se  ne bi malo poigrala in se cel dan delala, da živim v osemdesetih. In vam povem, tako dobrega dneva pa že dolgo ni bilo!

Ko je bilo kosilo na mizi, sem se samo zadrla, kosilo je, gremo k mizi in res so se vsi naenkrat narisali. Radio je še vedno igral, moj se je sicer nekaj pritožil, pa sem kratko odgovorila, da meni tako paše in je bil mir. Po kosilu sem pomila in si skuhala kavo. Hčerka je hotela igrati spomin in brez slabe vesti, kot to počnemo v modernih časih, sem rekla, ne, zdaj pijem kavo. Saj veste kako je bilo včasih, nihče ni delal drame iz tega, če so ti starši rekli, da se umakni, ker hočejo mir pred tabo. In sem šla res do konca in ji rekla, da se bova potem igrali, zdaj pa naj gre v sobo in se zamoti sama. Verjeli ali ne, brez ugovora je šla in se zaigrala. Vau, to je pa super! Potem sem ji s kavča na pol zavpila naj si pripravi torbo za jutri. Seveda je vprašala, če lahko kasneje, ampak jaz sem se mogla konkretno držat pravil, zato sem seveda odvrnila, da ne, da če sem rekla zdaj, mora zdaj. No, prav, pa zdaj. Povem vam, čisto sem bila vznemirjena.

Še od jutra sem imela pripravljen črn lak za nohte, da si jih bom popoldan nalakirala. Ampak v duhu naših mater iz osemdesetih, sem hitro spremenila plan in sem jih odela v ferari rdečo. In ko sem tako pihala v svoje ferari rdeče nohte ( vem, da to ne pomaga in da se ne posušijo prej, ampak to vedno delam zaradi boljšega občutka), sem ugotavljala, da je včasih bilo res lažje. Vse je bilo jasno določeno, danes pa bi vsi radi bili nekaj posebnega in ne vemo več kaj bi sami s sabo, da bi bili še bolj posebni. Najbolj žalostno pa je, da smo kljub vsej silni izbiri in goreči želji po posebnosti,  na koncu vsi kot kloni drug drugega. In vsi bi izumljali toplo vodo pri vzgoji otrok, na koncu pa ne vemo kaj bi sami s sabo, otroci pa posledično še manj.

Lahko si predstavljate, da je tudi večerno kopanje otrok in uspavanje teklo kot namazano, ker sem bila odločna, kot so bile naše matere. In ugotovila, da so bile čisto dovolj ljubeče in nič preveč stroge. Bile so samo malo bolj gotove vase in v to kar počnejo. Niso se za vsak stavek, ki nam je bil izrečen, vprašale, ali nas bo zaznamoval.

Ko sta otroka spala in je bilo vse postorjeno, sem se odpravila pod tuš. Za hip me je zmrazilo, ker sem pomislila, da bi si mogla pobrit noge, nato pa me je preplavilo toplo spoznanje, da nisem v 2018, ampak tam nekje v 1985. Takrat se pač niso s tem obremenjevale! No, vsaj v našem kraju še ne. In če sem se cel dan šla osemdeseta, moram biti dosledna tudi zvečer. Kar pela sem pod tušem od radosti! Si bila pa hitra, mi je navrgel, ko sem se zleknila na kavč. Sem se samo potuhnjeno nasmejala. Sploh pa; kaj mi bojo pobrite noge, če pa zima tudi še kar vztraja.

In prvič je hčerka pri kosilu rekla, da danes je pa tako dobra župa, kot bi jo bica* skuhala. Prisežem, vse sem delala enako kot vedno in točno vem, da so viklarji in vse kar paše zraven, govejo juho naredili tako, kot mora biti.

*Slovar za tiste, ki ste se morda spraševali, ker pač niste s Koroške:

Viklarji= navijalke

Bica=babica

Vaša "darila" hvaležno odklanjam

Vedenje ljudi vedno opazujem z velikim zanimanjem. Znova in znova me fascinira, kako različni smo si, hkrati pa imamo neke skupne točke, pri katerih točno veš, kaj se za določenim vedenjem v resnici skriva.

Spremljam nekaj blogerjev in kolumnistov. Spremljam tudi odzive na njihovo pisanje. Vedno, ko se pojavi tema, ki kliče po različnih mnenjih, se ljudje razvrstijo v tri skupine. V prvi so podporniki, oziroma tisti, ki se z avtorjem strinjajo. V drugi so nasprotniki, ki jasno in glasno povejo zakaj se ne strinjajo. To je skupina, ki k debati doda največjo vrednost. Iz debate, kjer se krešejo mnenja, se lahko porodijo nove ideje, nova znanja, spremenjena prepričanja ali vsaj pogledi iz različnih zornih kotov. To so ljudje, ki so običajno razgledani in imajo bogat besedni zaklad in so zmožni spoštljive ter dobre komunikacije. In potem je tu še tretja skupina. Nekateri jim pravijo haterji, meni pa ta izraz ni blizu. Ni mi domač. Jaz jim raje rečem osebe z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju. In jih ne obsojam, ker konec koncev sem po poklicu socialna delavka in če osebam s težavami že ne pomagam, jih vsaj ne obsojam. Zanimivo pri tej skupini je, da so med njimi tudi izobraženi ljudje in takšni, za katere bi na prvi (vsaj virtualni) pogled rekli, da imajo dovolj urejeno življenje, da ne čutijo potrebe po tistem ihtavem metanju ob tla in bruhanju žaljivk, ki je značilen za majhne otroke ( ampak pri dvoletnikih je to ok, je samo razvojna faza, ki jo večina preraste do vstopa v šolo). V bistvu hočejo povedati svoje mnenje, ki morda niti ni slabo, vendar ga povejo na tak način, da je to mnenje v ozadju, saj je prekrito z žaljivkami in temu primernimi preprostimi besedami. In tako kot trmastemu otroku med izpadom trme ne govorite nič, ker to ne bo prišlo do njega, ne govorite niti tem ljudem, ko imajo izbruh, ker jih enostavno ne boste mogli doseči.

S svojo objavo prejšnji teden, sem dregnila v osje gnezdo. Bilo je tudi ogromno odziva, kar je za vsakega blogerja velik uspeh. Odzivi so bili različni, z lahkoto pa sem jih takoj razvrstila v zgoraj omenjene tri skupine. Tega sem se zavedala še preden sem napisano objavila. Ker pa je to zgolj blog, kjer javno razgaljam svoje dogodivščine in razmišljanja, se nisem preveč obremenjevala s tem. Pa tudi nikoli nisem bila ena tistih, ki bi svoje mnenje sramežljivo skrivala pred drugimi, da bi ugajala. Že zgodaj sem namreč ugotovila, da se najbolje počutim in da imajo tudi drugi največ od mene, kadar ugajam sama sebi. Blog pišem zato, ker v pisanju neizmerno uživam in če tisti, ki to berejo uživajo vsak pol toliko, je namen dosežen. Prednost spleta pa je tudi  v tem, da lahko z enim klikom greš drugam in se nikoli več ne vrneš. To pa je nekaj, česar osebe z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju ne zmorejo. Oni ostanejo in nato žalijo. V mojem primeru poskušajo žaliti. Zakaj zgolj poskušajo in jim nikakor ne uspe, pa vam razložim takoj, ko vas ( če ste med plemenitimi letniki), spomnim na nekaj, kar smo počeli v osnovni šoli. A se spomnite, ko vam je nekdo rekel, da ste bedak? In potem mu rečeš: » To si ti, kaj sem pa jaz?«  In to se lahko greš v nedogled. Meni je ta »igra« prav prisrčna. Imam to srečo, da živim s človekom, s katerim se tudi še danes kdaj tako pošaliva. No, moja metoda ravnanja z žaljivkami je v bistvu nadgradnja te metode. Izpostavila bom zgolj tri žaljivke, ki so mi jih prejšnji teden nekateri tako ali drugače želeli izročiti. Ampak taka »darila« s hvaležnostjo odklanjam.

Če mi rečeš, da sem neumna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj pogled name neumen.

Če mi rečeš, da sem omejena, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoje dojemanje mene omejeno.

Če mi rečeš, da sem bedna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj odnos do mene beden.

To je preprosta metoda, ki jo toplo priporočam vsakemu, ki tako ali drugače pride v stik z osebami  z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju. In če to metodo vztrajno uporabljate, se sicer ne bo zgodil noben čudež, niti ne obljubim, da boste shujšali, se boste pa ob tem blazno zabavali. Vsaj jaz se.

Za tiste, ki pa trosite taka darila okoli, en nasvet. Z vso resnostjo in prijaznostjo: to ni dobro za vas! Resno vam govorim.  Vi ste tisti, ki nosite vse to s sabo in to zlivate zgolj po sebi. Živeti s tako energijo najbrž ni lahko, niti ni dobro za vaše zdravje. Imejte se radi in spoštujte se, ker če se ne boste najprej sami, vas tudi drugi ne bodo. Spoštovanja drugih ne dobiš v trgovini, niti na tržnici. Vsak sam postavi meter do kje bo segalo spoštovanje, ki ga bo prejel od drugih.

Pa ker sem že tako dobro razpoložena in odkrita, vam razkrijem še nekaj. Nisem vedno prijazna. Včasih čutim neustavljivo potrebo po tem, da komu pač povem kar mu gre. In takrat se še posebej potrudim in izberem besede kako bom to povedala. Inteligenca se meri tudi po tem kakšen besednjak si zmožen uporabiti v navalu čustev. In ja, priznam, včasih čutim prav posebno zadovoljstvo, ko mi to uspe narediti z izbranim besednjakom in na zelo prefinjen način. Brezglavo mahanje in razburjanje sem pustila nekje v zgodnjih dvajsetih, ko sem tudi sama še imela par frustracij in težav. Ne rečem, da zdaj težav nimam, jih pa rešujem na nivoju, rada se jih lotim kot dama.

Tako da vsem, ki želijo svojo greznico zlivati name sporočam, da ne bo šlo. Ostajam na svoji stopnički in če se mi  želite pridružiti, ste dobrodošli. Ne kličite me pa v nižja nadstropja in v svoje kleti, ker ne maram kletnih prostorov in zatohlosti, ki se tam poraja.

In ker sem dama, bom danes mojemu zapisu dodala še gratis lekcijo. Za naslednjič, ko vas prime, da boste vedeli, kako se stvari streže.

Nisem nesramna do ljudi, ki me ne marajo in me želijo žaliti. Ne bom jim še jaz povzročala težav z nesramnostjo, ko pa itak morajo živeti sami s sabo.

Hvala, ker (ne) ogrožate mojega otroka

Tisti, ki ste kdaj že prebrali kaj mojega, veste, da se brigam zase. Res. Nikoli se ne spravljam na druge, ampak se brigam zase in dam mir. Pa ne da se z vsemi strinjam, niti ni to, da ne bi imela kaj povedat čez druge. Kje pa! Če bi pisala o vsem s čemer se ne strinjam, bi lahko pisala, da bi se kar kadilo. Pa se vedno zadržim. Si rečem, Anita, vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Vsak ima pravico živet kot mu paše, ima pravico, da uveljavlja in živi svoja načela, da je svoboden v odločanju. Res je tako. Ampak glej ga zlomka, ko se pa zgodi, da njihovo svobodno uveljavljanje načel trči ob mojo svobodo ali bolj natančno, ob svobodo, oziroma varnost mojih otrok! Takrat je pa konec heca, takrat se prebudi levinja v meni. In se pač moram spravit na druge. Ampak nič bat. Sem vse premislila, prespala in bom vljudna ter spodobna. Ne bom pisala kar neki v stilu: koji vam je, da ne rečem kaj?! A vi res hočete, da otroci spet obolevajo za boleznimi, o katerih zadnjih par desetletij tudi razmišljat nismo rabli?! Ne, ne bom tako. Bom lepo in mirno.

S tem cepljenjem je cel hudič. Eni so za, vedno več jih je proti. Ker imajo argumente zakaj ne. Ne sicer prav trdnih, ampak glej, jih ne rabiš. Dovolj je, da dvomiš, da si nekje nekaj prebral in potem pač svojega otroka ne cepiš. Ker mi odgovorni odrasli, odločamo kako in na kakšen način bomo vzgojili svoje otroke. Če lahko odločamo kaj bodo jedli, v kaj bodo verjeli, kako se bodo oblačili, kako bodo govorili in se obnašali, bomo pa še o tem, a jih bomo dovolili cepiti ali ne in to nikogar ne briga. A ne? Pa, glej, v bistvu niti ne. Obstajajo skupine, ki jih ne smejo cepiti. Ne bom podrobno katere to so, poguglaš, če te zanima in vidiš. In te skupine so itak bolj ogrožene. Ampak kljub temu je precepljenost dovolj visoka, da je vse ok. Da se bolezni ne širijo. Potem pa počasi, počasi pada, ker se vedno več staršev odloči, da njihov otrok ne bo cepljen. Ker obstajajo stranski učinki. Ker se bojijo posledic. Ker hočejo za svojega otroka najboljše. To lahko razumem. Tudi jaz hočem za svoje otroke najboljše. In zato me zadeva to, da drugi ne cepijo svojih otrok. Ker nekako ne gre samo za odločitev družine, ki bi vplivala samo na njih, temveč gre za odločitev, ki ima širši vpliv na družbo. Ja, to je problem. Ta družbena odgovornost. Ki jo baje vsi imamo in jo zagovarjamo. Prakticiramo jo pa očitno do tja, do kjer se sklada z našimi prepričanji in strahovi, povedano po domače, do tja kjer nam paše.

A veste, to je tako, kot zimske gume recimo. Jaz jih tudi ne bi imela. V bistvu jih ne rabim. Zdaj, ko to pišem, zunaj pomladne temperature, dežuje in grmi. Kakšne zimske gume! Ker sem na porodniški, sem dvakrat na leto, ko ga vrže tisti milimeter lahko tudi doma, ali pa se peljem do trgovine z letnimi bolj počasi. Nepotreben strošek, kar se mene osebno tiče. Pa sem jih vseeno namontirala. No, mehanik jih je. In spomladi bo treba spet do njega in premontirat letne. Zimskih nimam samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugih. Ker nisem sama na cesti. Ker sem odgovorna tudi za druge. Družbena odgovornost, pač. Drug primer recimo, žal mi je, da se je moja prijateljica preselila tako daleč, da ne morem več peš do nje. Ker ob posebnih priložnostih ne morem v miru nazdravit z njo. Z martinijem, kot je bil najin običaj. Ne smem, ker se potem peljem domov z avtom in ne bi bilo pošteno do vseh drugih, ki jim lahko s tem škodim. Saj veste, družbena odgovornost. Pa recimo kadit ne smeš v zdravstvenem domu, v šoli, v trgovini, na vlaku, še v lokalu ne. Ker s tem ogrožaš druge. Družbena odgovornost, torej.

Hočem povedati, da so stvari, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak imajo širši vpliv. In tako je danes prišla moja deklica domov s poškodovano roko. Kasneje se je izkazalo, da le ni tako hudo in da očitno zdravniška pomoč ne bo potrebna. Ampak na prvo žogo, sem pa pomislila, kako naj jo peljem v zdravstveni dom in tam čakam z njo v spremstvu našega dojenčka, ki še nekaj mesecev ne bo cepljen proti ošpicam. In ravno je prebolel virozo z visoko vročino, torej ima trenutno malo oslabljen imunski sistem. A vidite kaj mislim? Nisem panična mama, niti prestrašena, ampak ja, malo me pa skrbi zdaj za našega fantiča in ga raje ne izpostavljamo. Ker tudi tisti starši, ki so bili zadnjič na pediatrični kliniki niso vedeli, da se ravno tam lahko njihov otrok okuži.

Tako da to, da vedno več staršev ne cepi svojih otrok, vpliva na moje. In to mi pa ni več ok. Pa ne razumite me napak; tudi jaz ne maram cepljenja. Pri obeh sem vedno čakala kako bo, a bo vročina, a se bosta slabše počutila in podobno. Pa je bilo vse ok. Cepim svoje otroke zaradi njih samih in zaradi drugih otrok. Razumem, da vas je strah za vaše otroke. Ampak… A bolezni in njenih zapletov vas ni strah? Ker statistično gledano je več zapletov pri bolezni, če jo otrok dobi, kot zapletov po cepljenju. In ne, ni res, da bolezni ni več, ni kar izumrla, samo precepljenost je bila tako visoka, da večina ni bila ogrožena. Ta precepljenost pa zdaj vztrajno pada in s tem tudi varnost vseh otrok.

Še vedno sem mnenja, da naj se vsak odloča po svoji vesti. Kdo sem jaz, da presojam odločitve drugih? Pa vendar. Nalijmo si čistega vina in priznajmo, da to ne more biti zgolj osebna odločitev. Ker se tiče nas vseh. In če se odločite, da svojih otrok ne boste cepili, povejte jasno in glasno, da vam je malo mar za vse druge. Predvsem tiste, ki so bolj ogroženi, tiste, ki imajo resne bolezni in ne morejo biti cepljeni. Tiste, ki so še premajhni, da bi bili. Tisti, ki so zaradi drugih zdravil in terapij prešibki. Za tiste vam je malo mar. In če mislite, da ste svoj del družbene odgovornosti izpolnili s tem, ker ločujete odpadke in enkrat letno pošljete sms pomagam1, pomislite še enkrat.

Novoletne zaobljube

Takoj, ko nas useka januar, se ljudje zresnimo in začnemo gledati naprej. Na vrsti so novoletne zaobljube. Tisti, ki si jo to izmislil, bi ga morali kaznovati. Iz hedonističnega decembra, ko se vsi prepuščamo toplini in hrani in se na polno razvajamo, naj bi se čez noč prelevili v čiste askete. Obratno bi še šlo, tako pa… Januar je itak mesec, ki ni najbolj priljubljen. Dolg, siv, mrzel, poprazničen. Priznam, ni mu lahko, pred njim je december in težko mu je konkurirati. In kako se drugače potolažiti v tem obdobju, kot s tistim, kar imamo radi. Zato ni pametno, da začnete hujšati januarja. Počakajte vsaj, da mine pust, recimo. Če preveč pijete, bi morda razmislili, da počakate do Martinovega. Kakorkoli, vse bo ok, samo januarja se ne naprezajte preveč.

Poleg tega nam zaobljube na nek zahrbten način sporočajo, glej, na teh področjih ti ne gre, to moraš popraviti. Z drugimi besedami, opomnijo nas na neuspehe preteklega leta. Tako res ni dobro začeti novega leta.  Novo leto bi morali začeti nežno in prijazno do sebe. Zato sem se letos odločila, da ne bom delala nekih težkih zaobljub. Zgolj prijazna priporočila sama sebi, kaj bi mi sicer glede na izkušnje olajšalo življenje, ni pa nujno da se tega držim, ker gre zgolj za priporočila. Tako bom ob koncu leta pomirjena, ker ne bo tistega zoprnega občutka, da se česa nisem držala, hkrati pa bom imela občutek, da sem tako fajn, da ne rabim zaobljub.

In ker vem, da ste nekateri malo utrujeni od decembra in da danes ni dan za dolgo in težko branje, bom kratka. V branje zgolj nekaj mojih priporočil, za katere se mi zdi, da bi mi olajšale življenje.

 Pa srečno in prijazno leto vam želim!

Moja priporočila za leto 2018:

-          Protibolečinskih tablet ne bom več shranjevala na najvišji polici v hiši. Preselila jih bom na višino, ki jo dosežejo otroci. Ko te zagrabi v križu, je nujno, da jih otroci lahko dosežejo in ti jih prinesejo.

-          Ko me bo moj partner vprašal: » A je kaj narobe?«, ne bom nikoli več zasikala: NIČ! On se potem dela, da sem mislila resno in je zanj problem rešen.

-          Na opazko: » Joj, kako si suuuhaaa!«, bom prijazno odgovorila: » Joj, ti pa neee.«

-          Vedno bom preverila, če mi nogavice gledajo iz čevljev. Če ste me do sedaj brali, vam je jasno zakaj.

-          Noge si bom redno depilirala tudi v mesecih s črko R. Kadar tega ne počnem, imam maja čisto preveč dela sama s sabo.

-          Ko bom zvečer dala prat perilo, si bom napisala opomnik in ga prilepila na zobno ščetko. Prepogosto se mi namreč dogaja, da na perilo pozabim in ga ne dam sušit. Pričakujem, da bom ob upoštevanju tega priporočila prepolovila račun za elektriko, saj v primeru pozabe, perilo nato zjutraj znova operem.

-          V knjižnici si bom sposodila največ dve knjigi naenkrat. Trenutno je to najbolj realno število knjig, ki sem jih sposobna sprocesirat v treh tednih. Pod pogojem, da je v knjigah veliko slikovnega materiala.

-          Vsaj enkrat se bom potrudila in na blogu objavila v sredo med dvanajsto in petnajsto uro. Baje bo branost blazno velika.

-          Ko me bo naslednjič bolel križ, bom namesto tablete popila martini ali dva. Po martiniju mi ni nikoli slabo, po tabletah vedno. Pomaga pa itak ne nič.

Toliko na kratko. Nekaj me namreč zbada v križu in moram ukrepati, preden se bolečina usidra. Pa na zdravje!