Vaša "darila" hvaležno odklanjam

Vedenje ljudi vedno opazujem z velikim zanimanjem. Znova in znova me fascinira, kako različni smo si, hkrati pa imamo neke skupne točke, pri katerih točno veš, kaj se za določenim vedenjem v resnici skriva.

Spremljam nekaj blogerjev in kolumnistov. Spremljam tudi odzive na njihovo pisanje. Vedno, ko se pojavi tema, ki kliče po različnih mnenjih, se ljudje razvrstijo v tri skupine. V prvi so podporniki, oziroma tisti, ki se z avtorjem strinjajo. V drugi so nasprotniki, ki jasno in glasno povejo zakaj se ne strinjajo. To je skupina, ki k debati doda največjo vrednost. Iz debate, kjer se krešejo mnenja, se lahko porodijo nove ideje, nova znanja, spremenjena prepričanja ali vsaj pogledi iz različnih zornih kotov. To so ljudje, ki so običajno razgledani in imajo bogat besedni zaklad in so zmožni spoštljive ter dobre komunikacije. In potem je tu še tretja skupina. Nekateri jim pravijo haterji, meni pa ta izraz ni blizu. Ni mi domač. Jaz jim raje rečem osebe z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju. In jih ne obsojam, ker konec koncev sem po poklicu socialna delavka in če osebam s težavami že ne pomagam, jih vsaj ne obsojam. Zanimivo pri tej skupini je, da so med njimi tudi izobraženi ljudje in takšni, za katere bi na prvi (vsaj virtualni) pogled rekli, da imajo dovolj urejeno življenje, da ne čutijo potrebe po tistem ihtavem metanju ob tla in bruhanju žaljivk, ki je značilen za majhne otroke ( ampak pri dvoletnikih je to ok, je samo razvojna faza, ki jo večina preraste do vstopa v šolo). V bistvu hočejo povedati svoje mnenje, ki morda niti ni slabo, vendar ga povejo na tak način, da je to mnenje v ozadju, saj je prekrito z žaljivkami in temu primernimi preprostimi besedami. In tako kot trmastemu otroku med izpadom trme ne govorite nič, ker to ne bo prišlo do njega, ne govorite niti tem ljudem, ko imajo izbruh, ker jih enostavno ne boste mogli doseči.

S svojo objavo prejšnji teden, sem dregnila v osje gnezdo. Bilo je tudi ogromno odziva, kar je za vsakega blogerja velik uspeh. Odzivi so bili različni, z lahkoto pa sem jih takoj razvrstila v zgoraj omenjene tri skupine. Tega sem se zavedala še preden sem napisano objavila. Ker pa je to zgolj blog, kjer javno razgaljam svoje dogodivščine in razmišljanja, se nisem preveč obremenjevala s tem. Pa tudi nikoli nisem bila ena tistih, ki bi svoje mnenje sramežljivo skrivala pred drugimi, da bi ugajala. Že zgodaj sem namreč ugotovila, da se najbolje počutim in da imajo tudi drugi največ od mene, kadar ugajam sama sebi. Blog pišem zato, ker v pisanju neizmerno uživam in če tisti, ki to berejo uživajo vsak pol toliko, je namen dosežen. Prednost spleta pa je tudi  v tem, da lahko z enim klikom greš drugam in se nikoli več ne vrneš. To pa je nekaj, česar osebe z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju ne zmorejo. Oni ostanejo in nato žalijo. V mojem primeru poskušajo žaliti. Zakaj zgolj poskušajo in jim nikakor ne uspe, pa vam razložim takoj, ko vas ( če ste med plemenitimi letniki), spomnim na nekaj, kar smo počeli v osnovni šoli. A se spomnite, ko vam je nekdo rekel, da ste bedak? In potem mu rečeš: » To si ti, kaj sem pa jaz?«  In to se lahko greš v nedogled. Meni je ta »igra« prav prisrčna. Imam to srečo, da živim s človekom, s katerim se tudi še danes kdaj tako pošaliva. No, moja metoda ravnanja z žaljivkami je v bistvu nadgradnja te metode. Izpostavila bom zgolj tri žaljivke, ki so mi jih prejšnji teden nekateri tako ali drugače želeli izročiti. Ampak taka »darila« s hvaležnostjo odklanjam.

Če mi rečeš, da sem neumna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj pogled name neumen.

Če mi rečeš, da sem omejena, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoje dojemanje mene omejeno.

Če mi rečeš, da sem bedna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj odnos do mene beden.

To je preprosta metoda, ki jo toplo priporočam vsakemu, ki tako ali drugače pride v stik z osebami  z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju. In če to metodo vztrajno uporabljate, se sicer ne bo zgodil noben čudež, niti ne obljubim, da boste shujšali, se boste pa ob tem blazno zabavali. Vsaj jaz se.

Za tiste, ki pa trosite taka darila okoli, en nasvet. Z vso resnostjo in prijaznostjo: to ni dobro za vas! Resno vam govorim.  Vi ste tisti, ki nosite vse to s sabo in to zlivate zgolj po sebi. Živeti s tako energijo najbrž ni lahko, niti ni dobro za vaše zdravje. Imejte se radi in spoštujte se, ker če se ne boste najprej sami, vas tudi drugi ne bodo. Spoštovanja drugih ne dobiš v trgovini, niti na tržnici. Vsak sam postavi meter do kje bo segalo spoštovanje, ki ga bo prejel od drugih.

Pa ker sem že tako dobro razpoložena in odkrita, vam razkrijem še nekaj. Nisem vedno prijazna. Včasih čutim neustavljivo potrebo po tem, da komu pač povem kar mu gre. In takrat se še posebej potrudim in izberem besede kako bom to povedala. Inteligenca se meri tudi po tem kakšen besednjak si zmožen uporabiti v navalu čustev. In ja, priznam, včasih čutim prav posebno zadovoljstvo, ko mi to uspe narediti z izbranim besednjakom in na zelo prefinjen način. Brezglavo mahanje in razburjanje sem pustila nekje v zgodnjih dvajsetih, ko sem tudi sama še imela par frustracij in težav. Ne rečem, da zdaj težav nimam, jih pa rešujem na nivoju, rada se jih lotim kot dama.

Tako da vsem, ki želijo svojo greznico zlivati name sporočam, da ne bo šlo. Ostajam na svoji stopnički in če se mi  želite pridružiti, ste dobrodošli. Ne kličite me pa v nižja nadstropja in v svoje kleti, ker ne maram kletnih prostorov in zatohlosti, ki se tam poraja.

In ker sem dama, bom danes mojemu zapisu dodala še gratis lekcijo. Za naslednjič, ko vas prime, da boste vedeli, kako se stvari streže.

Nisem nesramna do ljudi, ki me ne marajo in me želijo žaliti. Ne bom jim še jaz povzročala težav z nesramnostjo, ko pa itak morajo živeti sami s sabo.

Hvala, ker (ne) ogrožate mojega otroka

Tisti, ki ste kdaj že prebrali kaj mojega, veste, da se brigam zase. Res. Nikoli se ne spravljam na druge, ampak se brigam zase in dam mir. Pa ne da se z vsemi strinjam, niti ni to, da ne bi imela kaj povedat čez druge. Kje pa! Če bi pisala o vsem s čemer se ne strinjam, bi lahko pisala, da bi se kar kadilo. Pa se vedno zadržim. Si rečem, Anita, vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Vsak ima pravico živet kot mu paše, ima pravico, da uveljavlja in živi svoja načela, da je svoboden v odločanju. Res je tako. Ampak glej ga zlomka, ko se pa zgodi, da njihovo svobodno uveljavljanje načel trči ob mojo svobodo ali bolj natančno, ob svobodo, oziroma varnost mojih otrok! Takrat je pa konec heca, takrat se prebudi levinja v meni. In se pač moram spravit na druge. Ampak nič bat. Sem vse premislila, prespala in bom vljudna ter spodobna. Ne bom pisala kar neki v stilu: koji vam je, da ne rečem kaj?! A vi res hočete, da otroci spet obolevajo za boleznimi, o katerih zadnjih par desetletij tudi razmišljat nismo rabli?! Ne, ne bom tako. Bom lepo in mirno.

S tem cepljenjem je cel hudič. Eni so za, vedno več jih je proti. Ker imajo argumente zakaj ne. Ne sicer prav trdnih, ampak glej, jih ne rabiš. Dovolj je, da dvomiš, da si nekje nekaj prebral in potem pač svojega otroka ne cepiš. Ker mi odgovorni odrasli, odločamo kako in na kakšen način bomo vzgojili svoje otroke. Če lahko odločamo kaj bodo jedli, v kaj bodo verjeli, kako se bodo oblačili, kako bodo govorili in se obnašali, bomo pa še o tem, a jih bomo dovolili cepiti ali ne in to nikogar ne briga. A ne? Pa, glej, v bistvu niti ne. Obstajajo skupine, ki jih ne smejo cepiti. Ne bom podrobno katere to so, poguglaš, če te zanima in vidiš. In te skupine so itak bolj ogrožene. Ampak kljub temu je precepljenost dovolj visoka, da je vse ok. Da se bolezni ne širijo. Potem pa počasi, počasi pada, ker se vedno več staršev odloči, da njihov otrok ne bo cepljen. Ker obstajajo stranski učinki. Ker se bojijo posledic. Ker hočejo za svojega otroka najboljše. To lahko razumem. Tudi jaz hočem za svoje otroke najboljše. In zato me zadeva to, da drugi ne cepijo svojih otrok. Ker nekako ne gre samo za odločitev družine, ki bi vplivala samo na njih, temveč gre za odločitev, ki ima širši vpliv na družbo. Ja, to je problem. Ta družbena odgovornost. Ki jo baje vsi imamo in jo zagovarjamo. Prakticiramo jo pa očitno do tja, do kjer se sklada z našimi prepričanji in strahovi, povedano po domače, do tja kjer nam paše.

A veste, to je tako, kot zimske gume recimo. Jaz jih tudi ne bi imela. V bistvu jih ne rabim. Zdaj, ko to pišem, zunaj pomladne temperature, dežuje in grmi. Kakšne zimske gume! Ker sem na porodniški, sem dvakrat na leto, ko ga vrže tisti milimeter lahko tudi doma, ali pa se peljem do trgovine z letnimi bolj počasi. Nepotreben strošek, kar se mene osebno tiče. Pa sem jih vseeno namontirala. No, mehanik jih je. In spomladi bo treba spet do njega in premontirat letne. Zimskih nimam samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugih. Ker nisem sama na cesti. Ker sem odgovorna tudi za druge. Družbena odgovornost, pač. Drug primer recimo, žal mi je, da se je moja prijateljica preselila tako daleč, da ne morem več peš do nje. Ker ob posebnih priložnostih ne morem v miru nazdravit z njo. Z martinijem, kot je bil najin običaj. Ne smem, ker se potem peljem domov z avtom in ne bi bilo pošteno do vseh drugih, ki jim lahko s tem škodim. Saj veste, družbena odgovornost. Pa recimo kadit ne smeš v zdravstvenem domu, v šoli, v trgovini, na vlaku, še v lokalu ne. Ker s tem ogrožaš druge. Družbena odgovornost, torej.

Hočem povedati, da so stvari, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak imajo širši vpliv. In tako je danes prišla moja deklica domov s poškodovano roko. Kasneje se je izkazalo, da le ni tako hudo in da očitno zdravniška pomoč ne bo potrebna. Ampak na prvo žogo, sem pa pomislila, kako naj jo peljem v zdravstveni dom in tam čakam z njo v spremstvu našega dojenčka, ki še nekaj mesecev ne bo cepljen proti ošpicam. In ravno je prebolel virozo z visoko vročino, torej ima trenutno malo oslabljen imunski sistem. A vidite kaj mislim? Nisem panična mama, niti prestrašena, ampak ja, malo me pa skrbi zdaj za našega fantiča in ga raje ne izpostavljamo. Ker tudi tisti starši, ki so bili zadnjič na pediatrični kliniki niso vedeli, da se ravno tam lahko njihov otrok okuži.

Tako da to, da vedno več staršev ne cepi svojih otrok, vpliva na moje. In to mi pa ni več ok. Pa ne razumite me napak; tudi jaz ne maram cepljenja. Pri obeh sem vedno čakala kako bo, a bo vročina, a se bosta slabše počutila in podobno. Pa je bilo vse ok. Cepim svoje otroke zaradi njih samih in zaradi drugih otrok. Razumem, da vas je strah za vaše otroke. Ampak… A bolezni in njenih zapletov vas ni strah? Ker statistično gledano je več zapletov pri bolezni, če jo otrok dobi, kot zapletov po cepljenju. In ne, ni res, da bolezni ni več, ni kar izumrla, samo precepljenost je bila tako visoka, da večina ni bila ogrožena. Ta precepljenost pa zdaj vztrajno pada in s tem tudi varnost vseh otrok.

Še vedno sem mnenja, da naj se vsak odloča po svoji vesti. Kdo sem jaz, da presojam odločitve drugih? Pa vendar. Nalijmo si čistega vina in priznajmo, da to ne more biti zgolj osebna odločitev. Ker se tiče nas vseh. In če se odločite, da svojih otrok ne boste cepili, povejte jasno in glasno, da vam je malo mar za vse druge. Predvsem tiste, ki so bolj ogroženi, tiste, ki imajo resne bolezni in ne morejo biti cepljeni. Tiste, ki so še premajhni, da bi bili. Tisti, ki so zaradi drugih zdravil in terapij prešibki. Za tiste vam je malo mar. In če mislite, da ste svoj del družbene odgovornosti izpolnili s tem, ker ločujete odpadke in enkrat letno pošljete sms pomagam1, pomislite še enkrat.

Novoletne zaobljube

Takoj, ko nas useka januar, se ljudje zresnimo in začnemo gledati naprej. Na vrsti so novoletne zaobljube. Tisti, ki si jo to izmislil, bi ga morali kaznovati. Iz hedonističnega decembra, ko se vsi prepuščamo toplini in hrani in se na polno razvajamo, naj bi se čez noč prelevili v čiste askete. Obratno bi še šlo, tako pa… Januar je itak mesec, ki ni najbolj priljubljen. Dolg, siv, mrzel, poprazničen. Priznam, ni mu lahko, pred njim je december in težko mu je konkurirati. In kako se drugače potolažiti v tem obdobju, kot s tistim, kar imamo radi. Zato ni pametno, da začnete hujšati januarja. Počakajte vsaj, da mine pust, recimo. Če preveč pijete, bi morda razmislili, da počakate do Martinovega. Kakorkoli, vse bo ok, samo januarja se ne naprezajte preveč.

Poleg tega nam zaobljube na nek zahrbten način sporočajo, glej, na teh področjih ti ne gre, to moraš popraviti. Z drugimi besedami, opomnijo nas na neuspehe preteklega leta. Tako res ni dobro začeti novega leta.  Novo leto bi morali začeti nežno in prijazno do sebe. Zato sem se letos odločila, da ne bom delala nekih težkih zaobljub. Zgolj prijazna priporočila sama sebi, kaj bi mi sicer glede na izkušnje olajšalo življenje, ni pa nujno da se tega držim, ker gre zgolj za priporočila. Tako bom ob koncu leta pomirjena, ker ne bo tistega zoprnega občutka, da se česa nisem držala, hkrati pa bom imela občutek, da sem tako fajn, da ne rabim zaobljub.

In ker vem, da ste nekateri malo utrujeni od decembra in da danes ni dan za dolgo in težko branje, bom kratka. V branje zgolj nekaj mojih priporočil, za katere se mi zdi, da bi mi olajšale življenje.

 Pa srečno in prijazno leto vam želim!

Moja priporočila za leto 2018:

-          Protibolečinskih tablet ne bom več shranjevala na najvišji polici v hiši. Preselila jih bom na višino, ki jo dosežejo otroci. Ko te zagrabi v križu, je nujno, da jih otroci lahko dosežejo in ti jih prinesejo.

-          Ko me bo moj partner vprašal: » A je kaj narobe?«, ne bom nikoli več zasikala: NIČ! On se potem dela, da sem mislila resno in je zanj problem rešen.

-          Na opazko: » Joj, kako si suuuhaaa!«, bom prijazno odgovorila: » Joj, ti pa neee.«

-          Vedno bom preverila, če mi nogavice gledajo iz čevljev. Če ste me do sedaj brali, vam je jasno zakaj.

-          Noge si bom redno depilirala tudi v mesecih s črko R. Kadar tega ne počnem, imam maja čisto preveč dela sama s sabo.

-          Ko bom zvečer dala prat perilo, si bom napisala opomnik in ga prilepila na zobno ščetko. Prepogosto se mi namreč dogaja, da na perilo pozabim in ga ne dam sušit. Pričakujem, da bom ob upoštevanju tega priporočila prepolovila račun za elektriko, saj v primeru pozabe, perilo nato zjutraj znova operem.

-          V knjižnici si bom sposodila največ dve knjigi naenkrat. Trenutno je to najbolj realno število knjig, ki sem jih sposobna sprocesirat v treh tednih. Pod pogojem, da je v knjigah veliko slikovnega materiala.

-          Vsaj enkrat se bom potrudila in na blogu objavila v sredo med dvanajsto in petnajsto uro. Baje bo branost blazno velika.

-          Ko me bo naslednjič bolel križ, bom namesto tablete popila martini ali dva. Po martiniju mi ni nikoli slabo, po tabletah vedno. Pomaga pa itak ne nič.

Toliko na kratko. Nekaj me namreč zbada v križu in moram ukrepati, preden se bolečina usidra. Pa na zdravje!