Si več kot lepa

Si več kot le lep obraz,
si več kot privlačno telo.
Si več kot napeta koža in urejeni lasje.
Si več kot žalost, ki te prežema in kot veselje, ki te dviguje.
Si več kot skrbi, ki te tarejo, si več kot srečni trenutki in več kot solze, ki jih ne moreš ustaviti.
Si več kot služba, ki jo opravljaš, več kot tvoja izobrazba, več kot stanje na bančnem računu, več kot avto, ki ga voziš in obleke, ki te krasijo.
Si več kot tvoji modni dodatki, več kot tvoje domovanje.
Si več kot mati in gospodinja.
Si več kot žena, več kot ljubimka, več kot samska ženska.
Si več kot družabno bitje in več kot osamljenost in samost, ki te obdaja.
Si več kot hči in sestra, več kot soseda.
Si več kot nevoščljivost, ki te kdaj razjeda, si več kot številka na tehtnici, si več kot vse negotovosti, ki te zvesto spremljajo.
Si več kot glasba, ki jo poslušaš in besede, ki jih govoriš.
Si več kot okolje v katerem živiš, več kot vera, ki te opredeljuje.
Si več kot bolečina, več kot bolezen in več kot natrenirano telo.
Si več kot celulit in vse gube na obrazu.
Si več kot hrana, ki jo uživaš in več kot poželenje ter strast, ki te žene.
Si več kot zapeljivi pogledi in res si toliko več kot besede ponižanja.
Si več kot jeza, ki te duši, več kot hromeč strah in tesnoba, ki te spremlja.
Več si kot ljubezen, ki jo prejemaš.
Predvsem pa si več kot si predstavljaš in mnogo več kot se ljubiš.

Zato nikoli me pristani na manj. Vedno vedi, da si več od vsega in tudi, ko te kdaj na trenutke kje malo zmanjka; še vedno si dovolj dobra in veliko več kot zgolj primanjkljaj.
Dvigni se in hodi po svetu tako kot ti pritiče. Večja od vsega. in ko vidiš njo, ki hodi kot da je kaj manj, stopi do nje, popravi ji krono in jo spomni, da je tako kot ti, veliko več kot trenutno verjame. Ker zopet in le tako boš znova več kot lepa.

S križem ni heca

Tretji teden sem že na pol premična. Ko se pogledam v ogledalo, mi je iskreno žal, da nimam kake kile več. Ker mogoče se potem ne bi videlo, da sem čisto ukrivljena. Resno. Zgledam kot neka jesenska ukrivljena veja. 

Pa sploh nisem naredila nič narobe. Kar naenkrat me je zvilo in usekalo v križu. In zdaj čakam. Prebrala sem že vse mogoče knjige in poguglala kar je možno o tem. Na koncu sem ugotovila, da lahko trenutno izvajam tri razbremenilne položaje in čakam na boljše čase. In eden od teh položajev je tak, da ko me je zadnjič pri njem zalotil mož sredi dnevne, je čudno pogledal in resno vprašal: "Ka pa ti? Se delaš mrtvo?"  

Drug razbremenilni položaj je pa tak, da me je, ko sem ga delala, pogledal čez časopis in spet smrtno resno rekel, da bi mi ziher bolj pomagalo, če bi to vajo naga delala. Zdaj razbremenilne položaje delam, ko njega ni zraven.

Sem pa prebrala, da se moram sprostit. Da se ne smem sekirat, da naj bom sproščena. Še pri zdravniku mi je bilo rečeno, da sproščanje pomaga pri taki bolečini. A res? A bejž, no. Seveda ne bom se sekirala. Srečna bom! Kaj mi pa manjka?! Popolnoma sem neuporabna, rabim pomoč pri oblačenju, zadnjič sem po vseh štirih šla do stranišča, ko rečem kateremu od otrok, da pridem takoj, sem v njuni sobi čez pol ure, zvečer, ko ležim na kavču v razbremenilnem položaju in se moja družina čisto po svoje rihta, pa ne vem kdo je bolj na robu norosti, jaz ali mož. Itak; srečna bom, komu mar za te malenkosti.

Pa na slikanju sem bila, to je šele bilo zabavno. Mi je rekla gospa, da naj dam modrc dol, majčko pa lahko pustim. Ker je videla, da sem samo jopico odložila, me je še enkrat opozorila na modrc. Da sem ja mogla povedat, da ga nimam, ker ga ne morem zapret pa odpet. Enkrat sem že bila na slikanju in sem imela v spominu, da se to naredi stoje. Zdaj pa groza vseh groz. Pred mano trda miza in jaz naj se uležem na hrbet. Nekako mi je uspelo, sem pa videla, da je neka črta na sredini mize. Me slikne gospa in pride povedat, da nisem čisto na črti ravno ležala, da bo treba še enkrat. Sem samo nekaj zamrmrala, v sebi pa zatulila: "Ja, vem, da nisem bla na črti! Če sem pa zvita ko presta, sej zato sem tuuuu!" Ampak sem bila tiho. Čeprav ne vem, če je to prav.

Zdaj berem tudi knjigo Ozdravimo bolečine hrbta, v kateri piše, da vse to ni nič drugega kot potlačena čustva. V tem primeru bi se jaz mogla veliko več dret na ljudi. Preveč. Čeprav ne vem, če mi je knjiga všeč. Piše namreč, da je to samo moj um naštudiral, da se ne rabim soočat s čustvi. Mislim, sej vem, imam svoje fore, kdo jih nima, ampak, da bi si sama to načarala.. Ne vem, no. Je pa bilo mikavno prebrat, da sploh ni treba jest tablet, delat vaj ali pa k zdravniku hodit, sploh pa ni treba nič pazit. Naj bi se človek kar začel obnašat, kot da ni nič. Me je resno prijelo, da bi se opogumila, šla stanovanje posesat in po tleh pobrisat. Ampak ne upam. Bom najprej do konca prebrala. Ker zadnjič sem se res opogumila. In sem si rekla, jaz sem ok, nič mi ni, jaz grem jutri na šiht. In sem šla. Do treh popoldan sem pohrustala 6 tablet in naslednje jutro po kolenih šla na stranišče. Tako da sumim, da niso samo potlačena čustva. Ali pa jih moram še odtlačit, ne vem še, še vedno berem.

Čeprav sem že tako obupana, da bi sprejela vsako teorijo, če mi pomaga. Če bo treba, ne bom več tlačila čustev, bom vse povedala. Samo potem se zna zgodit, da bom samska, brez službe in še v trgovini bodo vsi zbežali od mene. Bom pa ravno stala. 

Jutri imam kontrolo. In se že pripravljam kako bom reagirala, če mi bo rekel, da gre pač za spremembe, ki pridejo z leti. Ker, o ja, tudi to sem prebrala, da je možno. Ampak ne pristanem na to. Če bo rekel to, bom zahtevala drugo mnenje. Ker 40-ta so nova 20-ta in to še niso nobena leta. Meni že ne bo nihče govoril, da se staram. Že res, da zdaj nisem v najboljši verziji vsa ukrivljena in z očitnim narastkom sivine na glavi, ampak to je samo začasno. Vse je še pred mano, tudi to bo minilo, potem pa obljubim, bom vsak dan delala vaje za hrbet in jačala mišice in sploh se bom spremenila v najbolj zdravo bitje na tem planetu. Pa lase si bom tudi pobarvala.

Do takrat pa... grem v en razbremenilen položaj, preden pride mož domov.