Uslužbenka leta

Dragi moj bodoči šef / šefica,

Naj povem, da tole pišem, ker sem se odločila, da ti pomagam. Pomagala ti bom najti nekoga, ki ga že dolgo iščeš. Nima smisla, da se skrivam, ko pa me nujno potrebuješ. Lažje se bova namreč našla tako, kot da jaz pregledujem oglase za delo in mogoče tvojega spregledam.

Če bi lahko izbirala, bi zame bila sanjska služba pisanje. Tekstopiska torej, oziroma copywriter. V kolikor se mi sanje ne uresničijo, bi izbrala tudi trženje,  saj mi je delo z ljudmi in delo na terenu v veselje. Pripravljena sem sprejeti tudi kakšno drugo delo, kjer lahko pomagam s svojimi znanji in spretnostmi.  Sem odprta za predloge. Preberi kaj lahko ponudim in morda lahko ti predlagaš kje me vidiš v svojem podjetju.

Verjetno te zanima kaj znam. Znam veliko. Sem socialna delavka, ki je veliko delala kot vzgojiteljica, hkrati sem uspešna v trženju in pisanju besedil. Morda se ti zdi vse to nezdružljivo, ampak ni. Če dobro pomisliš: za vse to potrebuješ dobre živce, veliko energije, odlične komunikacijske in pogajalske spretnosti, kreativnost, suveren nastop, dobro organiziranost. In vse to imam. Ne verjamem v kreativni nered, ker sama rada delam v urejenem okolju. Zato ne skrbi, moje delovno okolje bo vedno vzorno pospravljeno. Nekateri menijo, da sem, kar se reda tiče, rahlo obsedena, zato ne zameri, če bom kdaj pospravila tudi skupen delovni prostor. Ker malo spim, popijem veliko kave, zato sem se z leti res izpilila v kuhanju kave in pripravim takšno, da ti srce zaigra. Imam germansko dojemanje točnosti, kar pomeni, da v službo prihajam vsaj deset minut prej. Če ti bom kdaj rekla, da sem zjutraj zamujala to pomeni, da sem prišla samo pet minut prej. Ampak to se zgodi res redko. V službo vedno hodim urejena in se bom trudila tudi z urejenostjo dobro vplivati na image podjetja. 

Sem izredno empatična oseba, ki zna dobro poslušati. Ne samo, da je to izrednega pomena pri delu, dobro vpliva tudi na kolektiv. Če imaš v kolektivu koga, ki ima osebne težave, ti zagotavljam, da bo kmalu ugotovil, da se je v takih trenutkih vredno obrniti name. Naj na tem mestu še omenim, da ne izdajam skrivnosti in sem zelo diskretna, kadar mi kdo kaj zaupa. Tako poslovno, kot zasebno.

Če te skrbi, ker imam dva otroka, nikar! Glede na to, da sem ravno zaključila s porodniškim dopustom, je očetu mojih otrok kristalno jasno ( ker sem mu kristalno jasno povedala), da je zdaj on na vrsti in da bo v primeru bolezni otrok on šel na bolniško. Sama le redko zbolim, ker za to nimam časa, niti volje. Res je, da zaradi otrok ne bom mogla vsak dan do pozne noči viseti v službi, lahko pa delam ob večerih tudi doma, predvsem pa: eno leto sem doma in igram gospodinjo. Lahko mi verjameš, da bom v službi podaljšala kadar bo le možno. Ne razumi napak: imam rada svoje otroke, ampak res pogrešam delo. Če ga ne bi, bi še počakala in ostala doma, saj sem pridno plačevala cesarju kar je cesarjevega in sem zato upravičena do nadomestila za brezposelnost. Ampak bi raje videla, da ostane v državni blagajni za koga, ki to bolj potrebuje kot jaz.

Kot oseba sem izredno lojalna, zato vedi, da boš med svoje vrste dobil nekoga, ki bo o podjetju vedno lepo govoril. Tudi, če se kdaj razidemo, o tebi ne bom govorila slabo. Ne verjamem v opravljanje bivših ( tako poslovnih, kot tistih drugih), ker to zgolj kaže na mojo slabo presojo v preteklosti. In če sem kdaj slabo presodila, o tem raje molčim.

Multitasking je moje srednje ime. Medtem ko to pišem, pijem kavo, hranim otroka in se z njim pogovarjam, pred minuto sem odgovorila na telefonski klic in nato poslala sms, seveda pa že razmišljam kaj bo za kosilo in kaj še moram danes narediti.

Obvladam računalnik, kar pa ne, se hitro naučim. Imam izpit in svoj avto. Aktivno obvladam angleščino. Prav tako srbohrvaško, vendar sta zdaj to dva jezika in tako enega, kot drugega obvladam dobro. Nemščine ne znam, sem se pa pripravljena naučiti in kot že rečeno imam nemško točnost, če to kaj pomaga.

Sem zelo samokritična in od sebe pričakujem veliko. To je včasih slabo, ker se mi vedno zdi, da bi lahko naredila bolje, zate pa verjetno dobro, ker bom vedno dala vse od sebe.

Glede na način, ki sem ga izbrala za iskanje dela, verjetno vidiš, da se mi za pravo stvar ni težko izpostaviti in da sem zelo proaktivna oseba.

Če te torej zanima več o meni in komaj čakaš, da se spoznava, mi hitro piši. Prijavila sem se namreč že na nekaj razpisanih mest in če bodo oni to prebrali, bodo videli kaj zamujajo. Ne bi rada, da ostaneš brez mene, ker si odlašal. Lahko me kontaktiraš na mail anitabogdanovich@gmail.com in zagotavljam, da bom odgovorila v najkrajšem času, ker ne odlašam s pomembnimi stvarmi.

Za konec še to: oprosti, ker sem te tikala, morala sem te osebno nagovoriti, da bo sporočilo res prišlo do tebe. Kot zaposlena te bom brez težav vikala, znam tudi onikat, če je potrebno. In tako kot povsod, tudi pri meni: zapis je v moški obliki, vendar imam v mislih oba spola. 

Zdaj mi pa le hitro piši, da se dogovoriva kako naprej.

Lepo te pozdravlja tvoja bodoča uslužbenka leta,

Anita Bogdanović

Živel prvi maj!

Pozdravljeni. Ime mi je Anita in sem brezposelna. Zdaj mi vi zaploskate in v en glas rečete: »Pozdravljena, Anita«. No, vsaj 85000 brezposelnih v Sloveniji mi naj to reče, ker sem uradno prijavljena v klub brezposelnih. Več kot ironično je biti brez službe, ko je brezposelnost res nizka in služb toliko, kot že dolgo ne.  Po drugi strani je pa dobro biti brez službe v tem trenutku, ker to pomeni, da je izbire veliko in z malo truda lahko hitro prideš do svojega cilja. In za vse,ki  niste brez službe naj povem, da iskanje službe ni hec. Vsak dan preverjaš, če je kje kaj novega in se prijavljaš in seveda upaš, da boš povabljen na razgovor, ali pa da bo podjetje vsaj toliko prijazno, da te v nekem doglednem času obvesti, da nisi srečni izbranec. Ampak jaz si vso zadevo malo popestrim. Ker sem odprta za vse možnosti in priložnosti, pregledam vsa delovna mesta, ne samo tista za katera ustrezam. Nikoli ne veš, mogoče se pa v kakšni drugi panogi najde kaj zame. Sploh pa, res je zanimivo! Predvsem sem navdušena nad domiselnimi poimenovanji nekaterih delovnih mest. Namesto čistilke, je neko podjetje iskalo negovalko prostorov. Si kar zaželiš to delat, a ne? Drugo, gospodarja objekta in ne hišnika. Že res, da bosta oba imela mizerno plačo in slabe delovne pogoje, ampak glej, naziv je pa fajn! Kar vidim gospodarja, kako ponosno stoji pred objektom, že na pol v joga pozi bojevnika in gospodari z objektom. Poza bo 15-ega sicer bolj klavrna, ampak delo pa ima. Ima nekaj kar hočem jaz.

Hočem delo. Ker sem staromodna in mi delo še vedno predstavlja vrednoto. Ker na vsakem delovnem mestu dam od sebe 120 procentov, ker resnično verjamem v to, da če sprejmeš delo, ga opravljaj tako kot se zagre. In ker hočem delo, sem danes z vso resnostjo šla na prvi sestanek z mojo svetovalko na zavodu za zaposlovanje. Tako kot pri delu dam vse od sebe, dam vse od sebe tudi kot iskalka zaposlitve. Jaz se grem zares. Zares iščem, se povezujem, prijavljam in tudi na najino srečanje sem se pripravila kot se šika. Prebrala sem pripravo na zaposlitveni načrt in se prav veselila, da ga bova skupaj izdelali. Saj veste, več glav več ve in mogoče pa odkrijeva kaj, kar mi bo še zvišalo možnosti na trgu dela.  Pa lepo sem se oblekla in počesala, moj mali princ, ki me je spremljal pa je bil naspan, sit in previt. Skratka oba pripravljena.

Na sedem minutnem sestanku sem imela možnost povedat, da bom poskrbela za varstvo, ko bom dobila službo, da imam lasten prevoz, da imam strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja, da nimam strokovnega izpita iz socialnega varstva, sama pa sem si drznila dodati še, da sem zelo optimistična glede službe, saj je služb trenutno zaradi gospodarske rasti res veliko. Svetovalka se je s slednjim strinjala, sicer pa  veliko gledala v ekran in skoraj nič vame. Na koncu sem se še podpisala, povedala mi je, da je to to in da se vidiva septembra na ponovnem srečanju in na svidenje. No, ne vidiva se, ker vem ,da bom takrat že delala. Pa hvala za vse. In z vso predrznostjo, ki jo premorem, javno izjavljam: kjerkoli bom delala, delala bom boljše, veliko boljše kot ona danes.

Doma sem prebrala »moj« zaposlitveni načrt. Res me je zanimalo kaj je v njem, ker moraš bit pač mojster, da iz podatkov, ki sem jih danes dala narediš čisto pravi zaposlitveni načrt na treh straneh. Ugotovila sem, da so v njem podatki izpred dveh let, ko sem bila tudi par mesecev brez službe. Dve leti, ljudje dragi! In nihče me ni vprašal, če se je kaj spremenilo! A vi veste kaj vse se lahko živemu človeku v dveh letih zgodi?! Vse živo, če poenostavim! Ampak ne, zakaj bi spraševali in se šli nekaj na novo, če pa lahko vse skopiramo od takrat! In z grozo sem pomislila, da mogoče pa kdo, ki je brez službe vseeno računa na to, da bo deležen več podpore, vsaj moralne, ko pride izdelat zaposlitveni načrt.

In ja, vem, tudi ona je samo človek. Ki je imela morda slab dan, pa ravno ponedeljek je bil, pa čuden zračni pritisk, ker je potem deževalo popoldan, pa jaz sem z otrokom prišla, pa ona je bila prejšnji teden malo odsotna, pa to pa ono, pa izgovorov v nedogled. Ampak veste kaj? Ko potegnem črto kot uporabnica: s storitvijo nisem zadovoljna in nekdo svojega dela ni opravil korektno. Pika in to je to. In to ni ok.  Ker smo svobodni v odločanju in v kolikor imamo občutek, da na delovnem mestu nismo dovolj plačani ali cenjeni, je potrebno zavihati rokave in nekaj narediti. Pod »nekaj narediti« pa nimam v mislih to, da rečeš, za ta denar, dam to od sebe. Pa nič zdaj nos vihat!  Nisem pristaš izjav, za slab denar pač slabo delam. Ker tako se samo vrtimo v začaranem krogu. Jaz sem takoj za to, da so povsod višje plače, sem pa tudi za to, da je delo opravljeno korektno. Ker če ga imaš, bodi hvaležen in opravi vsaj tisto za kar si podpisal, da boš. Če ne, pojdi prosim drugam in svoje delo prepusti nekomu, ki ga bo opravil tako kot je treba. Ampak vedno bolj opažam, da vsi ne delijo mojega mnenja. Verjetno je čisto naključje, da se tak odnos pojavlja najbolj pogosto v javnem sektorju in sicer tistim, ki se jim na pogodbi sveti veličastni NDČ*. Naključje ali ne, ni prav. Ni prav, da vzgojiteljica ne potolaži otroka, ki je v očitni stiski. Ni prav, da medicinska sestra ni sočutna do bolnika. Ni prav, da policist svojo moč kaže z izživljanjem nad nemočnim. Ni prav, da socialna delavka pokroviteljsko nastopa pred nekom, ki potrebuje njeno pomoč. In ni prav, da imam v rokah zaposlitveni načrt s podatki izpred dveh let. Še bi lahko naštevala. Seveda so to izjeme in večina delo opravlja dobro. In ja, vem, da smo vsi ljudje in imamo kdaj slab dan. Pošteno pa bi bilo, da se ob slabem dnevu potrudiš in ga zadržiš zase ter ga ne ponujaš še drugim.

Jaz res verjamem, da je delo vrednota. In verjamem, da ko ga sprejmeš, ga moraš opravljati po svojih najboljših močeh. Verjamem, da ne bomo nič rešili s tem, če se bomo samo pritoževali. Ker ravno pritoževanje je tisto, ki človeka zabetonira v neki coni, v kateri ni napredka. Ne kariernega, ne osebnega. Dokler ne bomo sami spremenili svoje vloge v tej zgodbi, se zgodba ne more pisati drugače. Zato jaz svojo današnjo zaključujem drugače. S pozivom, da bodite hvaležni, če imate službo, ker to pomeni, da lahko delate, se razvijate in plačate vsaj večino položnic. Da bodite hvaležni tudi, če ste brez službe, ker to pomeni, da lahko izbirate in da vas kmalu čaka nekaj novega. 

In jaz? Jaz bom kmalu spet hodila v službo. Hodila bom tako, kot sem vedno: z veseljem, da lahko delam, z lojalnostjo do podjetja, z kolegialnostjo do sodelavcev in z razumevanjem do uporabnikov mojih storitev, ne glede na to, kdo to bodo.  Pa ne bom zamujala, ker to ni spoštljivo. In ne bom se znašala nad sodelavci in drugimi s katerimi bom prišla v stik, če bom zjutraj vstala na levo nogo.  In delala bom z zavedanjem, da če že ne zaradi sebe in svojih načel, sem dolžna delo opraviti korektno vsaj za vse tiste, ki bi to želeli, pa ne morejo. Aja, pa živel prvi maj in delavske pravice. Ko bomo pa še kdaj kakšno rekli o dolžnostih vseh vpletenih, pa tudi ne bomo več potrebovali posebnih projektov in knjig, kako to naučiti otroke. Ker bodo svoje dolžnosti osvojili mimogrede, ko bodo videli kako to počnemo mi.

*Slovar za prekarne delavce:

NDČ= pogodba za nedoločen čas. To pomeni, da imaš službo za skoz, dopust ti plačajo pa še zboliš lahko. Ja, to prav zares obstaja.

Viklarji in goveja župa ali kako sem srečala svojo mamo

Tale zima se čisto preveč vleče za moj okus. Zadnjič sem prav razmišljala, da bi morala biti medvedka. Jeseni bi se najedla, potem pa do pomladi spala. Ali pa trobentica. Tista pred hišo, ki ponikne in se potem na pomlad spet prikaže. No, nisem ne eno, ne drugo, zimo bomo pa tudi preživeli. Smo pa vsako leto starejši. Ampak ni panike. Danes se znake staranja da prikriti. Gube se dajo zabrisat, lasje pobarvat, celulit odpravit. Ampak s tem se itak ukvarjamo samo ženske. Ker moški so šarmantni, ko so stari. In starostna šarmantnost je rezervirana za njih. Je pa nekaj, česar tudi me ne moremo skriti. Ne gube, sivi lasje in celulit, navade so tiste, ki nas izdajo! Tu nam ni pomoči. Ko nekega dne v sebi srečaš svojo mamo, je čas, da si priznaš, da je žurke konec, zrela leta so tu. No, neke zimske nedelje sem tako tudi jaz srečala svojo mamo. Prav zaletela sem v njo.

Vse je teklo lepo in prav, na štedilniku mi je brbotala goveja juha, mlajši je spal, stroj je ravno opral, ko se sredi dnevne spotaknem ob copate moje hčerke. Brez pomisleka siknem: Copati! Spet si bosa!  Naredila sem še par korakov do hodnika in ko sem se zagledala v ogledalu, me je zadelo. Ne da sem se zavedla na razumski ravni, prav s celim telesom sem dojela. Mama je tu. Zavohala sem govejo župo, slišala stavek o copatih, povedan v identičnem sikajočem tonu, za katerega sem bila do nedavnega prepričana, da ga premore samo ona,  v ozadju igra radio in za piko na i sem stala pred ogledalom in zrla vase z viklarji* v laseh. Z. Viklarji. V. Laseh. Če bi imela na hodniku stol, bi verjetno malo sedla, tako sem pa kar stala in se čudila. Kdaj se je to zgodilo?! Prisežem, še zjutraj sem bila moderna mama, ki ne sika, ki ne kuha goveje župe in nima viklarjev v laseh. Vsaj tako sem mislila. V resnici, sem potem ugotovila, sem te stvari že počela, ampak očitno ne tako intenzivno in ne vseh hkrati, da bi se zavedla, da se spreminjam v svojo mamo. No, serbus, sem si rekla, seveda sem morala tako reči, ker tako reče tudi ona. Vdana v usodo, sem pobrala perilo iz stroja in razmišljala naprej. Hja, če sem že z eno nogo stopila v osemdeseta prejšnjega stoletja, zakaj se  ne bi malo poigrala in se cel dan delala, da živim v osemdesetih. In vam povem, tako dobrega dneva pa že dolgo ni bilo!

Ko je bilo kosilo na mizi, sem se samo zadrla, kosilo je, gremo k mizi in res so se vsi naenkrat narisali. Radio je še vedno igral, moj se je sicer nekaj pritožil, pa sem kratko odgovorila, da meni tako paše in je bil mir. Po kosilu sem pomila in si skuhala kavo. Hčerka je hotela igrati spomin in brez slabe vesti, kot to počnemo v modernih časih, sem rekla, ne, zdaj pijem kavo. Saj veste kako je bilo včasih, nihče ni delal drame iz tega, če so ti starši rekli, da se umakni, ker hočejo mir pred tabo. In sem šla res do konca in ji rekla, da se bova potem igrali, zdaj pa naj gre v sobo in se zamoti sama. Verjeli ali ne, brez ugovora je šla in se zaigrala. Vau, to je pa super! Potem sem ji s kavča na pol zavpila naj si pripravi torbo za jutri. Seveda je vprašala, če lahko kasneje, ampak jaz sem se mogla konkretno držat pravil, zato sem seveda odvrnila, da ne, da če sem rekla zdaj, mora zdaj. No, prav, pa zdaj. Povem vam, čisto sem bila vznemirjena.

Še od jutra sem imela pripravljen črn lak za nohte, da si jih bom popoldan nalakirala. Ampak v duhu naših mater iz osemdesetih, sem hitro spremenila plan in sem jih odela v ferari rdečo. In ko sem tako pihala v svoje ferari rdeče nohte ( vem, da to ne pomaga in da se ne posušijo prej, ampak to vedno delam zaradi boljšega občutka), sem ugotavljala, da je včasih bilo res lažje. Vse je bilo jasno določeno, danes pa bi vsi radi bili nekaj posebnega in ne vemo več kaj bi sami s sabo, da bi bili še bolj posebni. Najbolj žalostno pa je, da smo kljub vsej silni izbiri in goreči želji po posebnosti,  na koncu vsi kot kloni drug drugega. In vsi bi izumljali toplo vodo pri vzgoji otrok, na koncu pa ne vemo kaj bi sami s sabo, otroci pa posledično še manj.

Lahko si predstavljate, da je tudi večerno kopanje otrok in uspavanje teklo kot namazano, ker sem bila odločna, kot so bile naše matere. In ugotovila, da so bile čisto dovolj ljubeče in nič preveč stroge. Bile so samo malo bolj gotove vase in v to kar počnejo. Niso se za vsak stavek, ki nam je bil izrečen, vprašale, ali nas bo zaznamoval.

Ko sta otroka spala in je bilo vse postorjeno, sem se odpravila pod tuš. Za hip me je zmrazilo, ker sem pomislila, da bi si mogla pobrit noge, nato pa me je preplavilo toplo spoznanje, da nisem v 2018, ampak tam nekje v 1985. Takrat se pač niso s tem obremenjevale! No, vsaj v našem kraju še ne. In če sem se cel dan šla osemdeseta, moram biti dosledna tudi zvečer. Kar pela sem pod tušem od radosti! Si bila pa hitra, mi je navrgel, ko sem se zleknila na kavč. Sem se samo potuhnjeno nasmejala. Sploh pa; kaj mi bojo pobrite noge, če pa zima tudi še kar vztraja.

In prvič je hčerka pri kosilu rekla, da danes je pa tako dobra župa, kot bi jo bica* skuhala. Prisežem, vse sem delala enako kot vedno in točno vem, da so viklarji in vse kar paše zraven, govejo juho naredili tako, kot mora biti.

*Slovar za tiste, ki ste se morda spraševali, ker pač niste s Koroške:

Viklarji= navijalke

Bica=babica