Poklon veliki ženski

Ne želim obžalovati. Ne želim biti ena tistih, ki potem gledajo nazaj in jim je žal, da niso povedali. Svoji mami želim danes povedati koliko mi pomeni. Obljubim, da bom tudi na pogrebu rekla kakšno besedo, če bo treba, pa trubače bom zrihrala. Ampak tako kot ji želim, da ji danes cel dan igrajo trubači, tako ji danes želim tole povedati. Danes bi se ji rada poklonila in povedala, kako pomembna je zame. Danes, ko se lahko ob tem obe veseliva, zdaj, ko to lahko bere in si za vedno vtisne v spomin. Torej, če nisi moja mama Zinka, ti ni treba brati naprej. Lahko pa ; morda zgolj kot opomnik, da je treba kdaj malo ustaviti konje in povedati tistim, ki jih imamo radi, koliko nam pomenijo, se morda zahvaliti za vse kar smo od njih prejeli. Lahko preberete kot opomnik, da ne postanemo kliše o obžalovanju, ker nismo prej povedali.

Veliko je tega, kar sva preživeli. Ja, dobesedno preživeli. In vem, da misliš, da sem se od tebe naučila samo to, kako ne delati in živeti. Danes ti želim povedati, kako zelo se motiš. Če kaj, se iz svojega otroštva spomnim predvsem tvojih  lepih in spodbudnih besed. Žalosti me, ko poslušam odrasle ljudi, ki še vedno hrepenijo po pohvali staršev. Jaz ne, ker sem to dobila. Spomnim se, mama, kolikokrat si mi rekla, da sem lepa. In spomnim se, da si mi govorila, da sem pametna. In nikoli ne bom pozabila, ko sem ti povedala, da je neka pisateljica pohvalila kar sem napisala, kako si mi rekla, da mogoče bom pa še kdaj pisateljica in da sem vedno dobro pisala. Stara sem bila 13 let. Vse to sem nesla s sabo in danes vidim, kako bogata popotnica je to bila. Zavedam se, da to, da sem zadovoljna s svojim videzom in telesom, da vem, da zmorem vse kar si zamislim, ni zgolj moja osebnostna lastnost. Vem, da je to darilo, ki sem ga dobila od tebe. Hvaležna sem ti zato in vesela, da si mi to dala, saj lahko zdaj to sama dajem naprej. In če bom nekoč sama videla, da je moja hči tako močna, bom vedela, da sem uspela kot mama.

Hvaležna sem ti za vse trenutke, ko si mi stala ob strani in za vse tiste, ko mi nisi. Ravno tisti trenutki, ko te ni bilo ob meni, da bi se naslonila nate, so mi dali moč, da sem težave rešila sama in zaupanje vase, da zmorem. Hvala ti. In hvala, da se mi naučila, da iz vsega potegnem najboljše. Tebi gre zahvala za to, da na vse kar sva doživeli in preživeli ne gledam z grenkobo ali bolečino. Ker si me naučila, da se sami odločimo kako bomo gledali na stvari in odločam se, po tvoji zaslugi, da vidim in pomnim tisto, kar je bilo lepo.

In hvala ti, ker si takšna kot si. Ko te vidim polno energije, še vedno urejeno, našminkano tudi samo za doma, ko te vidim kako poskočiš, ko slišiš glasbo, ki ti je všeč, se navzamem tvoje energije. Energije in upanja, d bom tudi sama takšna v tvojih letih. Da ne bom klonila in bom polna energije in idej tako kot ti. Vedi, veliko mojih vrstnic se lahko pred tvojo energijo skrije.

Danes se ti želim pokloniti in ti povedati, da te imam rada in da si ne bi mogla želeti boljše mame. Zame si najboljša takšna kot si. Z vsemi odlikami in napakami. In ko sem zadnjič videla tole sliko s pripisom, s kom bi želela sedeti na tej klopci in klepetati, sem kljub vsem drugim osebam v mojem življenju, ki jih imam neizmerno rada, najprej pomislila nate. Če bi morala izbirati, bi bila ti moja prva izbira.

Zadnjič si rekla, da si ponosna na vse nas štiri. Ker smo tvoji, bodi ponosna tudi nase, saj brez tebe ne bi bili takšni kot smo. Hvala ti, mama.

Danes naj te cel dan spremljajo trubači, tako glasno kot ti želiš! Naj se trese! ;) Tale zapis pa naj bo moje darilo tebi. In ja, brez tebe takega darila ne bi znala dati od sebe. Hvala ti, mama.

Vse najboljše, draga moja! Neizmerno te imam rada.

Odkrito o odrekanju mater

Ni se mi zgodilo prvič, da sem prebrala nekaj o požrtvovalnosti mater in me je stisnilo pri srcu. Stisnilo zaradi vseh otrok, ki živijo s temi materami. Ja, malo zlobno sem to napisala, dovolite mi, da razložim. Imam enega otroka in priznam: po njenem rojstvu se je veliko spremenilo. Malo se je pač treba prilagodit, ko dobiš otroka. Še vedno pa imaš svoje življenje, svoje telo, glavo, čustva. Sama sem še vedno Anita. Bolj zrela, bolj siva, ampak bistvo ostaja enako. Zagovarjam to, da ima otrok starše na katere se lahko vedno zanese. Starše, ki ga imajo brezpogojno radi. V mojem svetu brezpogojna ljubezen obstaja samo v odnosu do otroka. Z drugimi jo vedno pogojujemo. Zavedno ali ne. Ampak brezpogojni ljubezni navkljub: požrtvovalnost je odveč.

V blogu, ki me je potisnil čez rob in pripravil do tega zapisa, je avtorica naštela deset stvari, ki jih mati otroku nikoli ne bo povedala. Iz prebranega gre razbrati, da pa jih vsaka doživlja. Če na hitro povzamem samo tiste, ki so me najbolj zbodle:

1. mama je zate jokala, od sreče, bolečine, strahu, zaradi globokih čustev do tebe,... 

2. vsakič, ko si zajokal, si ji strl srce(!!!)

3. bolelo jo je: ko si jo vlekel za lase, ko si jo grizel med dojenjem, ko te je v neznosni bolečini rojevala,...

4. vedno jo je strah

5. ve da ni popolna in še vedno se trudi, da bi si oprostila napake, ki jih je storila in tako naprej. 

Mislim, prosim lepo! Kaj pa se gremo, drage matere? Kdo je odrasel v tej igri?

Za otroka sem se odločila, ko sem čutila, da sem pripravljena. Takrat, ko sem materinstvo začela dojemati kot dodano vrednost in ne kot lastno žrtev za drugo bitje. Takrat, ko sem bila dovolj zrela, da sem lahko sprejela njen jok in vedela, da je vse ok, da je jok zdrav, da je prav, da pokaže čustva in da solze ne pomenijo konec sveta. Takrat, ko sem postala dovolj pogumna, da vem, da če otrok pade po tleh, da se lahko pobere. Takrat, ko sem čutila, da zmorem biti oboje; Anita in mati in ko sem vedela, da se eno in drugo ne izključuje. Takrat, ko sem vedela, da bom znala in želela biti z otrokom, hkrati pa bom obdržala svoje hobije ter razvijala nove, ki nimajo nič skupnega z materinstvom. Biti mati ni in ne sme biti enako, biti žrtev. Biti otrok ni in ne sme biti enako, kriv sem za tvoje odrekanje!

Še danes se spomnim občutkov, ko sem prišla iz porodnišnice. In veselja, ko sem čez tri tedne dobila po pošti novo torbico. Iz Anglije sem jo naročila, prosim lepo! Ker sem hotela za k vozičku eno lepo, stajliš torbico, v katero lahko daš vse pripomočke za otroka ( še previjalno podlogo je imela) hkrati pa zgledaš dobro z njo. Ker torbica je bila zame. Za odraslo žensko, ki je obdržala svojo nečimrnost glede torbic, hkrati pa je nepopisno uživala v svoji novi vlogi matere. 

Rada bi samo povedala, da smo lahko dobre matere in da lahko živimo svoje življenje še naprej. Da vse delamo napake in da ni potrebe, da se celo življenje obtožujemo zaradi njih. Da je čas, da pustimo otroke pri miru, da jih ne obremenjujemo s tem, čemu vse se je kot mama potrebno odreči, saj mu s tem ne izkazujemo ljubezni. S tem izkažemo zgolj lastno negotovost in željo po tem, da bi nekdo končno videl koliko smo žrtvovale in da so naši dolžniki do konca življenja. Kaj pa za otroka pomeni to, da mu za življenjsko popotnico spakiramo polno malho krivde in cankarjanskega materinstva, pa kdaj drugič.

Za danes naj navržem le še to, da tudi nikoli ne bom delila objave v stilu: ponosna na strije in vse gube in razmetano stanovanje, ker sem mama. Sem. In imam kdaj razmetano. Ni pa zato kriva moja hči. Moja izbira je, da ne pospravim, ker sem raje z njo ali pa, odpusti mi Cankar, grem na kavo in se v tistem kofetarskem zagonu sploh ne spomnim na njo.