Ker nisem
jutranji človek, ne maram jutranjih presenečenj. Jutra morajo biti zame
predvidljiva, po železnem urniku. In zato imam izdelan plan, da me nič ne
preseneti. Ampak kaj, ko se vsi tega ne držijo.
Pisal se je
ponedeljek in vse je šlo po planu. Najprej kavica, zbudim našo šolarko, v
planu imam, da ji naredim zajtrk, nato jo sfriziram, se oblečem in greva do
šole. No, ne čisto do šole, ker jo po novem spremljam samo do pol poti, ostalo
gre sama. Bijeva neko bitko kompromisov med njeno vedno večjo željo po
samostojnosti in mojo prikrito željo po tem, da jo zaščitim.
Kot rečeno, do
bujenja vse po planu, a ko prečkam dnevno sobo, da bi prišla do kuhinje, pred
mano zraste moj dragi, ves oblečen in ready to go. Malo me preseneti, ker
običajno ne gre tako zgodaj, zato ga vprašam, kdaj gre. Čez pet minut, pove.
Presenečenje! Res. Ne. Maram. Jutranjih. Presenečenj. Kako čez pet minut?! Tamali spi, kako naj jo
zdaj spremljam do šole?! To bi mi moral povedati zvečer, da bi prilagodila moj
železni urnik! Njegov odgovor ( v tonu, nič ni narobe), sori, nisem pomislil. Seveda
nisi. Obrnem se na peti, pa ne da bi hotela skriti svojo jezo, ampak da bi jo
ja dojel v vsej njeni veličini. Vse skupaj potem ni izpadlo tako veličastno,
kot sem načrtovala, ker sem izgubljena in brez načrta naredila tri kroge po
hiši kot brezglava kura, kako drugače kot v jutranji halji, ki tudi ni ravno
veličastna. In ker živimo v majhni hiši, sem pri vsakem krogu seveda morala
mimo njega.
Malo mencam in razmišljam kaj naj. Ne morem dojenčka pustit
samega, če pa ga zdaj zbudim in uredim, bo naša šolarka zamudila. Super! In to
v ponedeljek zjutraj! V skrajnem obupu razmišljam na glas pred njeno sobo, da
mogoče bi pa lahko šla sama. Ne vem kako me sicer ne sliši, ko ji petkrat rečem
naj pospravi, zdaj je slišala takoj! Izstreli jo iz postelje, zavriska od sreče
in oblečena je hitreje kot meni uspe zajeti sapo. Drek! Ne smem več razmišljati
na glas, to vsi slišijo. Ok, če sem rekla, sem rekla. Medtem se oče mojih otrok
že poslovi (z njim bom poračunala zvečer!), jaz prisedem k naši punci in ji ob
zajtrku razlagam usodno pomembnost upoštevanja cestno prometnih predpisov. Miri
me, da ve in da naj me ne skrbi, da bo pazljiva in bo vse upoštevala. Priznam,
da sem kar težko dihala. Vedela sem, da bo enkrat prišlo do tega (tamala lobira
že kakšen mesec, da naj jo pustiva samo), ampak me je res ujelo nepripravljeno.
In to na ponedeljek.
Do konca se
uredi, jaz se ugriznem v jezik, da ji ne bi še enkrat zrecitirala kako mora
paziti in ko stoji na hodniku, vidim, da poka od ponosa. Objem, poljub in že se
obrne proti vratom. Ko prime za kljuko se obrne in mi reče: »Mami, hvala, ker
mi zaupaš.« Ne uspe mi odgovorit, ker doživim moment spoznanja, da je ona že
bila zdavnaj pripravljena in da je samo čakala, da jo bom dohitela. Nasmehnem
se ji, pomaham in gre. Zdrvim do kuhinjskega okna in gledam za njo, kot da
odhaja na trimesečno misijo v državo brez pitne vode in res upam, da bo vse ok .
Ampak ko jo takole gledam… Čeprav jo gledam v hrbet, vidim kako ponosna je, da
bo sama premagala teh štiristo metrov. Vidim in prav čutim kako pomemben dan je
danes za njo. Vidim kako pomemben korak je naredila na poti k še večji
samostojnosti. Zaprem oči, zadiham in se sprostim. Nočem zamuditi tega samo
zaradi svojih strahov.
Ko sem jo zvečer
šla pokrit, sem jo gledala kako spi. in dojela sem kako pomembno je, da vedno
znova utišam samo sebe, ko jo želim preveč zaščititi. Ko je otrok še dojenček
in malček se ti zdi, da je naporno, ker moraš toliko stvari narediti zanj in mu
pomagati, ker še ne zmore. In čakaš, da malo odraste, da bo manj naporno. Pa
ni. Priznam, na trenutke je zame veliko bolj naporno pustiti, da vedno več stvari naredi sama in
da mi da jasno vedeti, kdaj in kje moje pomoči ne potrebuje več. Ampak veste
kaj? Splača se. Že zaradi tistega žara v očeh in stavka: »Hvala, ker mi
zaupaš.«
Tako! Oba otroka sta
spala in bil je čas obračuna s tistim, ki je to zakrivil. V načrtu sem imela
samogovor o odgovornosti in načrtovanju. Ulegla sem se na kavč, da razmislim o
uvodnih besedah, ki morajo biti dovolj udarne, da se zave resnosti situacije.
Ko sem tako ležala, me je začel božati po laseh. Vedno, ko to naredi, ostanem
brez besed in takoj zaspim. Obračun je odpadel.