Za hip ali dva, ko zjutraj odprem oči, mi ni nič ok. In to vsako sleherno jutro. Ne bi spala, ne bi vstala, vse mi je brez veze. Rabim kavo in trenutek ali dva zase, da se ponovno sestavim. In potem sem kot rožica. Uživam v sončnem vzhodu, življenje je lepo in take reči. Tistega jutra je bil zares lep sončni vzhod. No in ko pijem kavo, vsako jutro naredim načrt s časovnim okvirjem. In ker ne maram neprijetnih presenečenj, imam vedno 5-10 minut za rezervo. Tudi tistega jutra sem naredila načrt. Dober je bil. In ker jutranja rutina že nekaj časa odlično teče, ker moja sončica zjutraj nič ne komplicira, nama čas še ostaja. Zato se tega jutra odločim, da jo bom pustila 10 minut dlje spati. Naj spi, sonček moj zlati. In če sem že tako drzna, si mislim, bom šla še dlje in oblekla tisti najtanjši črn plašč. Pomlad je, že res, da je še par dni nazaj snežilo, ampak kam pa pridem, če bom vedno na ziher. Huh, kar pogreje me, to moje življenje na skrajnem robu.
Grem v kopalnico opravit svojo jutranjo obrazno rutino. Le ta z leti časovno narašča. Pa ne da bi mi videz zdaj več pomenil, kje pa, le slabši je. Mislim, da me je doletela neka kozmetična karma. Najstništvo brez enega mozolja, do nedavnega brez gubic, koža ko nova. Nisem razumela vseh pomad in maž, ki so jih vrstnice dajale na obraz. Meni je bila dovolj navadna žajfa in kakšna no name krema, pa sem sijala. Zdaj na mojem obrazu hkrati (!) domujejo akne, sončna guba ( o njej obširneje kdaj drugič), pigmentni madeži in popokane kapilare. Naj ponovim: hkrati, to pomeni vse naenkrat. In zato zdaj pač traja dlje. Ko končam, ugotovim, da zgledam slabše kot prej. Mogoče moram te maže nanašat dlje časa, da bo učinek ali pa obstaja kak skriti trik, ki ga še nisem odkrila. Kakorkoli.
Samo čaj za s sabo si še skuham ( peteršiljev, ker bom bolj zdravo živela), preverim, če je vse v torbici in knjig za v knjižnico ne smem pozabit. In grem najprej zbudit mojo srčico, sončka mojga zlatega. Prvič, drugič, tretjič. Ko pridem četrtič in že malo glasneje rečem, da bo treba iz postelje in se oblečt, revskne izpod odeje: A Glih zdej?!. Ja kdaj pa, pomislim. A se nasmehnem ( ker vse je odvisno od mene, jaz sem odrasla, jaz določam barvo najinega odnosa) in rečem, ja, jutro je, sonce je že vstalo, pred nama je čudovit dan. Obleče se, jaz pa zadovoljno odpeketam postorit še zadnje reči pred odhodom od doma. 10 minut kasneje jo najdem v kopalnici, ždi na školjki. A si že, vprašam, ona z nejevoljo, a zdaj še lulat ne smem. Mislim, kaj je to? Kje je moj srček zlati? A se ne dam. Še vedno mirna, nasmejana, čisti zen. Rečem, da seveda lahko, ampak zgleda, da si že. Mukoma zvleče svojo rit dol in ko jo češem jo itak ful cuka, čopa, ki ga predlagam, pa ona ne bi. Ok, pa ne, ko vidim, da sva že nevarno blizu coni rezervnega časa. Naredi tisto čudno šobo in povesi glavo, ker zdaj pa bi čop, ne zdaj pa ne, bova nehali s tem, ok. Obuj se, jakno gor in greva.
Ker sem že vmes ugotovila, da se to jutro obrača v neko čudno smer, sem opustila zamisel o peteršiljevem čaju, ki bi stanjšal moje otekajoče gležnje in sem si raje skuhala preverjen vrč kave. Že obuta se spomni, da je njena žirafa v garderobi. Ok, ok, grem jaz. Žirafa v njenem naročju, jaz otovorjena z dvema torbama v velikosti manjših potovalk in vrčem prave turške kave ter ključi od avta. Prosim jo naj odpre vrata in predvidevam ( nikoli ne predvidevaj pri otroku!), da ve da so zaklenjena. Butne v vrata, rečem, naj odklene, ne povem smeri ( itak predvidevam, da ve!) in ona še enkrat zaklene! Mater! V mani že rahlo brbota, tik pred vretjem sem, ker sva že debelo čez rezervni čas. Ampak jaz sem fajn mama, jaz znam. Vdihnem, ji povem, zaklenila si še enkrat, zato zdaj odkleni v drugo smer in nato odpri. Bravo mami, čisti zen. Odklene. Enkrat! In hoče odpret! In buta v vrata, ker ne gre! Alooo! Mirno, sicer že manj zenovsko rečem, še enkrat, ona zavpije, saj sem in hoče na vso silo odpret zaklenjena vrata! Ok, to je to. Rdečkasti mrak na oči, odklenem, odprem, greva, mudi se. Ampak ne. Ona ne bi, joka, obtožuje, da to ni pravično, da je hotela ona, zakaj ne dovolim, če sem rekla, pa da greva nazaj, da bova še enkrat... Še enkrat?! A se hecaš?! Zenovska mami je šla. Ni je več! Igra se v pravljični hiški s tisto sončico, s srčkom zlatim, ki ga danes ni nikjer. Greva v avto, dost je blo, nehaj komplicirat! Se zbaševa v avto, še vedno joka, pridiga o krivici, jaz ji jasno in glasno povem, da je ne bom poslušala. Radio dam na glas, besna, da nimam niti ene kasete ( ja, prav kasetar mam v avtu). Res super, da so reklame, jaz bi muziko. Nekaj v stilu Welcome to the jungle al pa Firestarter. U, muzika bo, aja ne, ne bo, samo Bruno Mars je ( nujno, čimprej nabavi kasete, pod pogojem, da je pet kaset cenejših od novega radia).
Na sredi poti v retrovizorju preverim stanje mojega "srčka zlatega" in vidim tisti " ful trpim" izraz na obrazu, oči ranjene srne in uboge ročice, ki stiskajo plišasto žirafo. Da ne bo pomote. Vse to, vem jaz dobro, so sprogramirani manevri pet letnih otrok. Ne bom nasedla. Nek tihi glasek mi sicer prišepne nekaj v smislu, poskušaj razumet, naveži stik, ampak ne. Možen je samo še hujši kratek stik, k vragu z vsem znanjem in strpnostjo, tudi jaz sem krvava pod kožo. V vrtcu se do garderobe žrtveno odvleče in ko se sezuje, svoje škorenjce poravnava s kirurško natančnostjo. In prav vidim, da skozi zaveso las ( frizura je pač šla k vragu) gleda v mojo "mudi se mi" mencajočo postavo. Ampak sem tiho. Še enega izbruha enostavno nočem. In že sva pred vrati, samo še adijo, lupčka pa lepo se mej in sem rešena. Kljuko sem že imela v roki, res, ko me pogleda, seveda kako drugače, s solzo v očeh. Iz pet jo je potegnila, prisežem, ker je vedela, da solzne je pa pač ne bom oddala. Predam se. Se usedem na klop in vprašam kaj je narobe. Saj ne da ne vem, ampak naj pove. In mi reče, pazi to (!!!!), da je hotela samo povedat, da je včeraj ena njena prijateljica risbico pozabila in da jo bo ona danes spomnila, naj jo vzame. V glavi se mi v pulzirajoči rdeči prižiga en velik WTF, rečem pa o, kako lepo, lupčka, fajn se mej, adijo. Odprem vrata, dobro jutro, ona skenira kdo dela zjutraj, vidim, da si je oddahnila, ker bo lahko pojamrala. Briga me, jamraj. Zaprem vrata in jih še malo držim, da ne bi slučajno nazaj prišla. In ko na stopnicah srečam mamo, ki ji najeda njen otrok, mi je lažje. Pa ne da ji privoščim, res ne, ampak tisti občutek solidarnih muk. I so feel you, sister...
Polna sem bila upov za naslednje jutro, ko jo je on peljal v vrtec. Ki bi bilo res popolno, če ne bi doma spet(!) pozabila usb ključka, se še pred začetkom šihta po čistih hlačah polila s kavo in pozabila zaklenit avta, namesto mojih očal pa sem v etuiju našla rožnata očala mojega srčka zlatega. Ampak to so jutra. Drugače sem čist ok, poosebljeni zen. Res, majke mi.
Nauki tega dneva:
- Včasih ne gre drugače kot otroku mejo postavit, ali pa zagrozit. Saj tudi naši otroci vedo, da onstran grožnje obstaja le to, da mu za dan ali dva prepovemo kakšno stvar, ki mu itak ne pripada.
- Tisti plašč bom naslednjič oblekla nekje konec julija. Cel dan me je zeblo kot psa.
- Zvečer sem si skuhala peteršiljev čaj. Hvala jutranji intuitivni odločitvi, da sem se odločila za kavo. Res bi bila krivica, če bi se morala po takem jutru namesto s kavo nacejat s to zeleno brozgo.
