Tak lep dan je bil, pa še petek za povrh. Sem si rekla, ker se mi nikamor ne mudi, grem še v mini šoping. Po tisto kremo za eno izmed tegob mojega obraza.
S tamalo sva se prav fajn imeli (če odmislim neroden trenutek, ko se je čez celo drogerijo z vložki v roki drla, če rabim te listke za v hlačke). Opraviva šoping (sem vseeno pohitela, po tej blamaži z listki). in hopa v avto. Avto pa nič. Ne tisto, ko malo zakašlja, pol pa ne vžge, ampak prav nič. Tišina, nič. Radio dela, luči ok, vžge pa ne niti po lepih prošnjah, niti po grobem rukanju v volan. Ok. Parkirala sem v garaži, tako da morava ven že zaradi signala. Ker nočem zganjat panike in slabe volje, povabim tamalo na indijančka in sok, tako da si je je nedelujoč avto zdel cel štos. Meni ni bilo glih do štosev. Sploh zato, ker se mi moški ne javi, čeprav ga kličem po vseh možnih modernih komunikacijskih kanalih.
Grem še enkrat probat, mogoče je imel samo slab moment. Ne, ne vžge. Preskočila bom, kako sva prišli domov, dve uri kasneje sem spet na kraju zločina, z moško družbo. Seveda ga hoče najprej vžgat (popizdim, da mu res rata), ampak tudi on vidi, da ne bo nič. Me bo porinil. Mi vse razloži, poslušam, kimam in gremo. Me porine čez celo dolžino garaže, kar hitro greva, ima kondicijo in moč, ni kaj (moški v tem primeru, ne avto). Se zadere, daj zdaj in jaz ubogam, res dam kontakt, v drugo, polna upov, ampak avto ne sodeluje. Čakaj, a ni še nekaj o sklopki govoril... Ja.... Prisopiha do mene, jaz mu že na daleč kričim, ne gre, ne vem kaj naj, on me pa vpraša, če sem spustila sklopko. Ne moremu mu zdaj, takemu zadihanemu rečt, da sem na to pa pozabila. Tiho zamomljam, da ne čist do konca, pogledam ga pa rajši ne. Mi ponovi kaj naj naredim in na koncu reče: "Pa res sklopko spusti, čist do konca, prav nogo morš dol dat." Ja no, bom, sej nisem debil.
Zdaj je pa šlo. Veselo odpeljem direkt na mehanikovo dvorišče. Njega sicer ni bilo več tam (mehanika mislim, dvorišče je bilo), ampak jutri bo in takoj zjutraj mu bom šla razložit kako in kaj.
Zjutraj se res peš odpravim na tržico in mimogrede k mehaniku. Vse mu razložim. Da enostavno noče vžgat, da sem probala vse, povem tudi kako mi je potem uspelo do njega pripeljat. Jaz mehaniku res vedno vse podrobno razložim, ker ne vem točno katere informacije rabi, da bi ugotovil kaj je narobe. Ker on že ve. Bo pogledal reče, si obriše roke v hlače in se usede za volan. Ključ not, obrne in avto vžge. V.Ž.G.E. Na polno. Iz prve. Kao, nič mi ni. Mrak mi je padel na oči, sredi sončnega jutra, težek mrak, resno! Mislim, kaj za vraga?! Zbrcala bi ga, popljuvala, z bencinom polila in zažgala! Avto, ne mehanika, čeprav me tudi do mehanika minevajo prijateljski občutki, ko reče: "No, na lepoto ne dela, to sva ugotovila. Če pa ključ obrneš, pa gre!" Ne, ne ne! Povem mu, da RES ni delal, da imam priče, take moškega spola, on se pa še vedno samo smeji. Da bi ga z veseljem popravil, ampak dokler dela, mu ne more nič. Pa da naj se odpeljem na tržnico, da ne bom peš hodila. Ne, bom šla kar peš, da se pomirim, na tihem pa računam na to, da je avto zdaj imel pa dober moment in da potem spet ne bo vžgal. In je najboljše, da se to zgodi tu, na mehanikovem dvorišču.
Ko sem se privlekla nazaj, sem prav s tremo sedla za volan. Tam je bil mehanik in še nekaj njegovih kolegov. Vsi čakamo. In avto? Vžge. Samo pomaham in se odpeljem.
Še par dni nazaj sem mu hotela kupiti trepalnice, zdaj se je pa ljubezen začela ohlajat. Kmalu sem ga prodala. Do avtov sem namreč bolj stroga kot do moških. Ne pristajam na kompromise, pa na obljube in polovičarstvo. Avto mora delat. Pričakujem popolno predanost in vžigat se mora, ko se ga samo dotaknem, ne pa da me tako izneveri, se dela mrtvega in se potem prebudi ob mehaniku. Adijo, črna puščica, lepo je bilo, dokler je trajalo.
