Skrivnost mladosti? Kaj pa zrelost?!

Ne skrivam, da sem stara 34 let. Do nedavnega sem bila odločena, da ne bom skrivala niti čedalje več sivih las. Pa so mi vsi, tudi najdražji, to odsvetovali. Da sem premlada za sive lase, da me bodo postarali. In sem klonila in še preden sem se zavedla, že kupovala barvo za lase. Počutila sem se kot narkoman, ki je zopet zašel na stara pota. Ker seveda, tudi to je dejstvo (?!), sive lase si lahko privoščijo le moški. Ker oni so šarmantni, ženske pa pač stare. In ko smo enkrat stare... Kon`c luštnega, ali kako?
Razmišljam in razmišljam. Vsak dan obkrožena s prijaznimi nasveti oglaševalcev, ki me nagovarjajo, da imajo kreme, ki izbrišejo vse gube, da imajo hlače, ki podaljšajo noge (zakaj bi rabila daljše noge, še nisem ugotovila), da imajo šampone, ki bodo moje lase čudežno prenovili kot da so nedotaknjeni ( kao ne skrivam sivih las), da imajo oblačila, ki bodo skrila celulit in tako naprej. Huh! Kaj vse imajo, a ne? Ene navadne žavbe, ki bi me rešila luskavice sicer še nimajo, ampak nič za to. Imajo pa vse drugo in če bom vse uporabljala, bom spet izgledala kot da sem stara 16 let. Žal, ali pa na srečo, tega nočem. Ker sem odrasla ženska! Stara 34 let, z otrokom, prekritimi sivimi lasmi, s telesom, ki ne sporoča: stara sem 16, razdeviči me! Ker kam hudiča, smo pa prišli?!
Zadnjič sem o tem govorila z izjemno žensko ( odraslo!) in sklenili sva, da je to čista perverzija. In veste kaj? Res je! Perverzija je, da bi morale ženske biti kot najstnice, živeti pa življenje odraslih žensk. A vsi se bomo šli, da sploh nismo odrasle, samo delamo se in živimo z odraslimi moškimi, ki so seveda lahko sivi. Torej punčke, ki so v vezi z osivelim šarmatnežnem? Ne bom nadaljevala, kaj je to, ampak tudi če molčim, vemo kaj to pomeni. Hvala, ampak ne hvala! Bom kar odrasla. In svoji hčerki bom mama, včasih fajna, drugič tečna, vedno pa starejša od nje. Ne bom igrala njene vrstnice. Ker to pač ni ok, drage moje.
Kot da je zrelost, staranje ( uporabila sem fuj besedo, jojme!) nekaj tako groznega. Ni. Starost pomeni tudi izkušenost. Pomeni umirjenost in več znanja. Pomeni, da sem sposobna poskrbeti zase in še za koga drugega. Pomeni, da vsaj približno vem kdo sem. In sita sem novičk o tej in oni zvezdnici, ki se ji je videl celulit, drugi podočnjaki, tretji en siv las. In vsi nad njo, češ, kako je zanemarjena. Naenkrat je zanemarjenost vse kar ni pod 25. Včasih je bilo zanemarjenost nekaj drugega. In veste kaj? Zanemarjenost zame pomeni, da pozabiš nase in pustiš, da te povozi mit o večni mladosti. Fuj in fej. Grem štrikat ( ja, štrikam!) in razmišljat o tem, kako lepo je biti odrasel. Zadnjič me je moja ljuba sestra spomnila: ko smo bili otroci, ni bilo nič lažje. V imenu sentimentalnosti si danes zgolj slikamo preteklost tako: rožnato, kot vse ostalo česar ne moremo imeti.

In, ja: mogoče se spet podam na pot sprejemanja sivih las. Kar tako, iz kljubovanja ( malo otroka pa vseeno mora ostati v meni ;))