Kdo še danes tepe otroke? Nihče. Vsi vemo, da se to ne dela. Ni dovoljeno.
In prav je tako. Tudi o spolnem nasilju se vedno več govori, izobražuje in
ščiti otroke pred tem. Torej gremo kot družba v pravo smer, vsaj kar se tiče
nasilja nad otroki. Nasilja nad otroki v naši družbi torej skorajda ni več. Bravo
mi! Ker če otroka omejujem na vsakem
koraku in mu ne pustim, da pade, mu preprečim vsak konflikt z vrstniki, mu
preprečim vročino še preden jo dobi z mnogimi sredstvi, ki jih lahko kupim
mimogrede v lekarni, nisem nasilna. Ne, ne. To je le definicija skrbne mamice,
ki otroka ščiti.
Z otroki danes namreč lepo ravnamo. Z nasmehom in brez
prepovedi in NE-jev. NE ni ok. Povzroči travmo. Kazen? Pa kaj ste nori?! To se
ne dela, otrok se ne kaznuje. Pozabite, kaj pozabite, sežgite Zvezdico
Zaspanko, tam boter Mesec reče: » Kazen mora biti vzgojna«. In mi, odlični
starši, otroke vzgajamo brez kazni. Ko otrok naredi nekaj narobe, ne rečemo ne,
ga ne kaznujemo, mi ga preusmerimo, mu nekaj ponudimo. In otrok si reče, aha,
naredim neumnost in sem nagrajen. In potem vedno več neumnosti za vedno več
animacije in nagrad. Kaj je prav in kaj narobe, mu bomo povedali, razložili. Ni
potrebno, da doživi prepoved, mejo. Je travmatično. Mu bomo povedali, ko bo dovolj star. A res?
Mu bomo takrat upali? Ker opažam, da je večini staršem danes odkrit pogovor s
predšolskim otrokom preveč. Se kar malo bojijo. Saj veste, mu nekaj prepoveš,
rečeš ne in potem znori. To pa ni ok. Raje popustimo, raje mirimo, potlačimo,
preusmerimo. Lepše zgleda in »obvaruje« otroka pred travmatično izkušnjo
prepovedi in kazni.
In vsi odlični starši se zgražamo nad tem, da morajo nekje
tam daleč otroci delati. Ja, taki majhni delajo, šivajo žoge, obleke, čevlje. Grozno, se držimo za glave.
Mi kaj takega ne bi dovolili. Nam je to nepredstavljivo. A res? Kaj pa potem
je, če ne delo in obremenitev otrok z dejavnostmi, ki bi jih še odrasel komaj
prenesel, s katerimi se danes obremenjuje otroke? Aja, to je zato, da ne bodo
kaj zamudili. Ker konkurenca je huda, časa je malo, ob vstopu v šolo smo že
zamudili vlak. Prostora za najboljše ni veliko.
In odlični starši vemo, da je svet in zrak in vse česar se
lahko dotaknemo umazano in da so stvari nevarne. Zelo. Pohištvo zaščitimo,
stanovanje oblazinimo, še preden se otrok rodi. Mlada mamica, nikar iz hiše
brez razkužila! Alergije v porastu? Najbrž zaradi tistih, ki nis(m)o
uporabljale razkužil, packe nemarne.
In odlični starši lahko danes beremo, da so v Ameriki in
Angliji že pričeli s prepovedmi telesnega dotika na igriščih. Nič več suvanja,
ruvanja, dotikanja. Je preveč travmatično.
Tista prava, resnična, srce parajoča travma je danes biti
otrok. Omejen v izkušnjah, ki te plemenitijo in oblikujejo. Ki ti pomagajo do
veščin, da se razviješ v samostojno in suvereno osebo. Bojim se za vse te
otroke, ko bodo odrasli. Sprašujem se kje so čustva in iskrenost. Kako naj
spoznajo paleto vsega čudovitega in manj čudovitega, kako naj vedo kaj je lepo,
če ne smejo niti zaslutiti kaj boli in žalosti? Kdaj bodo imeli priložnost za
to? Na terapevtskem kavču dvajset let kasneje?
Zadnjič je moja hčerka imela napad s kričanjem in brcanjem v
vrata. Ker je bila jezna. Bila sem tako ponosna na njo. Boste rekli, da sem nora. Prav, sem pa nora. Ampak
hkrati tudi srečna in hvaležna, da mi pred očmi odrašča otrok, ki je pri treh
letih v stiku sam s sabo in s svojimi čustvi. Da zna biti jezna in živčna in
srečna in navdušena. Da ve, da kazen je, da omejitve so in da je po drugi
strani veliko lepega in dobrega. Ker lahko primerja in doživlja. Vse zelo
intenzivno. Bravo, mala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar