Ni se mi zgodilo prvič, da sem prebrala nekaj o požrtvovalnosti mater in me je stisnilo pri srcu. Stisnilo zaradi vseh otrok, ki živijo s temi materami. Ja, malo zlobno sem to napisala, dovolite mi, da razložim. Imam enega otroka in priznam: po njenem rojstvu se je veliko spremenilo. Malo se je pač treba prilagodit, ko dobiš otroka. Še vedno pa imaš svoje življenje, svoje telo, glavo, čustva. Sama sem še vedno Anita. Bolj zrela, bolj siva, ampak bistvo ostaja enako. Zagovarjam to, da ima otrok starše na katere se lahko vedno zanese. Starše, ki ga imajo brezpogojno radi. V mojem svetu brezpogojna ljubezen obstaja samo v odnosu do otroka. Z drugimi jo vedno pogojujemo. Zavedno ali ne. Ampak brezpogojni ljubezni navkljub: požrtvovalnost je odveč.
V blogu, ki me je potisnil čez rob in pripravil do tega zapisa, je avtorica naštela deset stvari, ki jih mati otroku nikoli ne bo povedala. Iz prebranega gre razbrati, da pa jih vsaka doživlja. Če na hitro povzamem samo tiste, ki so me najbolj zbodle:
1. mama je zate jokala, od sreče, bolečine, strahu, zaradi globokih čustev do tebe,...
2. vsakič, ko si zajokal, si ji strl srce(!!!)
3. bolelo jo je: ko si jo vlekel za lase, ko si jo grizel med dojenjem, ko te je v neznosni bolečini rojevala,...
4. vedno jo je strah
5. ve da ni popolna in še vedno se trudi, da bi si oprostila napake, ki jih je storila in tako naprej.
Mislim, prosim lepo! Kaj pa se gremo, drage matere? Kdo je odrasel v tej igri?
Za otroka sem se odločila, ko sem čutila, da sem pripravljena. Takrat, ko sem materinstvo začela dojemati kot dodano vrednost in ne kot lastno žrtev za drugo bitje. Takrat, ko sem bila dovolj zrela, da sem lahko sprejela njen jok in vedela, da je vse ok, da je jok zdrav, da je prav, da pokaže čustva in da solze ne pomenijo konec sveta. Takrat, ko sem postala dovolj pogumna, da vem, da če otrok pade po tleh, da se lahko pobere. Takrat, ko sem čutila, da zmorem biti oboje; Anita in mati in ko sem vedela, da se eno in drugo ne izključuje. Takrat, ko sem vedela, da bom znala in želela biti z otrokom, hkrati pa bom obdržala svoje hobije ter razvijala nove, ki nimajo nič skupnega z materinstvom. Biti mati ni in ne sme biti enako, biti žrtev. Biti otrok ni in ne sme biti enako, kriv sem za tvoje odrekanje!
Še danes se spomnim občutkov, ko sem prišla iz porodnišnice. In veselja, ko sem čez tri tedne dobila po pošti novo torbico. Iz Anglije sem jo naročila, prosim lepo! Ker sem hotela za k vozičku eno lepo, stajliš torbico, v katero lahko daš vse pripomočke za otroka ( še previjalno podlogo je imela) hkrati pa zgledaš dobro z njo. Ker torbica je bila zame. Za odraslo žensko, ki je obdržala svojo nečimrnost glede torbic, hkrati pa je nepopisno uživala v svoji novi vlogi matere.
Rada bi samo povedala, da smo lahko dobre matere in da lahko živimo svoje življenje še naprej. Da vse delamo napake in da ni potrebe, da se celo življenje obtožujemo zaradi njih. Da je čas, da pustimo otroke pri miru, da jih ne obremenjujemo s tem, čemu vse se je kot mama potrebno odreči, saj mu s tem ne izkazujemo ljubezni. S tem izkažemo zgolj lastno negotovost in željo po tem, da bi nekdo končno videl koliko smo žrtvovale in da so naši dolžniki do konca življenja. Kaj pa za otroka pomeni to, da mu za življenjsko popotnico spakiramo polno malho krivde in cankarjanskega materinstva, pa kdaj drugič.
Za danes naj navržem le še to, da tudi nikoli ne bom delila objave v stilu: ponosna na strije in vse gube in razmetano stanovanje, ker sem mama. Sem. In imam kdaj razmetano. Ni pa zato kriva moja hči. Moja izbira je, da ne pospravim, ker sem raje z njo ali pa, odpusti mi Cankar, grem na kavo in se v tistem kofetarskem zagonu sploh ne spomnim na njo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar