Tisti, ki ste
kdaj že prebrali kaj mojega, veste, da se brigam zase. Res. Nikoli se ne
spravljam na druge, ampak se brigam zase in dam mir. Pa ne da se z vsemi
strinjam, niti ni to, da ne bi imela kaj povedat čez druge. Kje pa! Če bi
pisala o vsem s čemer se ne strinjam, bi lahko pisala, da bi se kar kadilo. Pa
se vedno zadržim. Si rečem, Anita, vsak se trudi po svojih najboljših močeh.
Vsak ima pravico živet kot mu paše, ima pravico, da uveljavlja in živi svoja
načela, da je svoboden v odločanju. Res je tako. Ampak glej ga zlomka, ko se pa
zgodi, da njihovo svobodno uveljavljanje načel trči ob mojo svobodo ali bolj
natančno, ob svobodo, oziroma varnost mojih otrok! Takrat je pa konec heca,
takrat se prebudi levinja v meni. In se pač moram spravit na druge. Ampak nič
bat. Sem vse premislila, prespala in bom vljudna ter spodobna. Ne bom pisala
kar neki v stilu: koji vam je, da ne rečem kaj?! A vi res hočete, da otroci
spet obolevajo za boleznimi, o katerih zadnjih par desetletij tudi razmišljat
nismo rabli?! Ne, ne bom tako. Bom lepo in mirno.
S tem cepljenjem
je cel hudič. Eni so za, vedno več jih je proti. Ker imajo argumente zakaj ne.
Ne sicer prav trdnih, ampak glej, jih ne rabiš. Dovolj je, da dvomiš, da si
nekje nekaj prebral in potem pač svojega otroka ne cepiš. Ker mi odgovorni
odrasli, odločamo kako in na kakšen način bomo vzgojili svoje otroke. Če lahko
odločamo kaj bodo jedli, v kaj bodo verjeli, kako se bodo oblačili, kako bodo
govorili in se obnašali, bomo pa še o tem, a jih bomo dovolili cepiti ali ne in
to nikogar ne briga. A ne? Pa, glej, v bistvu niti ne. Obstajajo skupine, ki
jih ne smejo cepiti. Ne bom podrobno katere to so, poguglaš, če te zanima in
vidiš. In te skupine so itak bolj ogrožene. Ampak kljub temu je precepljenost
dovolj visoka, da je vse ok. Da se bolezni ne širijo. Potem pa počasi, počasi
pada, ker se vedno več staršev odloči, da njihov otrok ne bo cepljen. Ker
obstajajo stranski učinki. Ker se bojijo posledic. Ker hočejo za svojega otroka
najboljše. To lahko razumem. Tudi jaz hočem za svoje otroke najboljše. In zato
me zadeva to, da drugi ne cepijo svojih otrok. Ker nekako ne gre samo za
odločitev družine, ki bi vplivala samo na njih, temveč gre za odločitev, ki ima
širši vpliv na družbo. Ja, to je problem. Ta družbena odgovornost. Ki jo baje
vsi imamo in jo zagovarjamo. Prakticiramo jo pa očitno do tja, do kjer se
sklada z našimi prepričanji in strahovi, povedano po domače, do tja kjer nam
paše.
A veste, to je
tako, kot zimske gume recimo. Jaz jih tudi ne bi imela. V bistvu jih ne rabim.
Zdaj, ko to pišem, zunaj pomladne temperature, dežuje in grmi. Kakšne zimske
gume! Ker sem na porodniški, sem dvakrat na leto, ko ga vrže tisti milimeter
lahko tudi doma, ali pa se peljem do trgovine z letnimi bolj počasi. Nepotreben
strošek, kar se mene osebno tiče. Pa sem jih vseeno namontirala. No, mehanik
jih je. In spomladi bo treba spet do njega in premontirat letne. Zimskih nimam
samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugih. Ker nisem sama na cesti. Ker sem
odgovorna tudi za druge. Družbena odgovornost, pač. Drug primer recimo, žal mi
je, da se je moja prijateljica preselila tako daleč, da ne morem več peš do
nje. Ker ob posebnih priložnostih ne morem v miru nazdravit z njo. Z martinijem,
kot je bil najin običaj. Ne smem, ker se potem peljem domov z avtom in ne bi bilo
pošteno do vseh drugih, ki jim lahko s tem škodim. Saj veste, družbena
odgovornost. Pa recimo kadit ne smeš v zdravstvenem domu, v šoli, v trgovini,
na vlaku, še v lokalu ne. Ker s tem ogrožaš druge. Družbena odgovornost, torej.
Hočem povedati,
da so stvari, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak imajo širši vpliv. In tako
je danes prišla moja deklica domov s poškodovano roko. Kasneje se je izkazalo,
da le ni tako hudo in da očitno zdravniška pomoč ne bo potrebna. Ampak na prvo
žogo, sem pa pomislila, kako naj jo peljem v zdravstveni dom in tam čakam z njo
v spremstvu našega dojenčka, ki še nekaj mesecev ne bo cepljen proti ošpicam.
In ravno je prebolel virozo z visoko vročino, torej ima trenutno malo oslabljen
imunski sistem. A vidite kaj mislim? Nisem panična mama, niti prestrašena,
ampak ja, malo me pa skrbi zdaj za našega fantiča in ga raje ne izpostavljamo.
Ker tudi tisti starši, ki so bili zadnjič na pediatrični kliniki niso vedeli, da se
ravno tam lahko njihov otrok okuži.
Tako da to, da
vedno več staršev ne cepi svojih otrok, vpliva na moje. In to mi pa ni več ok.
Pa ne razumite me napak; tudi jaz ne maram cepljenja. Pri obeh sem vedno čakala
kako bo, a bo vročina, a se bosta slabše počutila in podobno. Pa je bilo vse
ok. Cepim svoje otroke zaradi njih samih in zaradi drugih otrok. Razumem, da
vas je strah za vaše otroke. Ampak… A bolezni in njenih zapletov vas ni strah?
Ker statistično gledano je več zapletov pri bolezni, če jo otrok dobi, kot
zapletov po cepljenju. In ne, ni res, da bolezni ni več, ni kar izumrla, samo
precepljenost je bila tako visoka, da večina ni bila ogrožena. Ta precepljenost
pa zdaj vztrajno pada in s tem tudi varnost vseh otrok.
Še vedno sem
mnenja, da naj se vsak odloča po svoji vesti. Kdo sem jaz, da presojam
odločitve drugih? Pa vendar. Nalijmo si čistega vina in priznajmo, da to ne
more biti zgolj osebna odločitev. Ker se tiče nas vseh. In če se odločite, da
svojih otrok ne boste cepili, povejte jasno in glasno, da vam je malo mar za
vse druge. Predvsem tiste, ki so bolj ogroženi, tiste, ki imajo resne bolezni
in ne morejo biti cepljeni. Tiste, ki so še premajhni, da bi bili. Tisti, ki so
zaradi drugih zdravil in terapij prešibki. Za tiste vam je malo mar. In če
mislite, da ste svoj del družbene odgovornosti izpolnili s tem, ker ločujete
odpadke in enkrat letno pošljete sms pomagam1, pomislite še enkrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar