Iščem pomočnico!

Rada berem. Sem pa včasih v obdobju, ko mi nikakor ne uspe. Še hujša so tista obdobja, ko si rečem, ne, ne dam se, vseeno bom brala, grem v knjižnico in si izposodim zajeten kup knjig. Potem tik pred iztekom roka vse podaljšam, ker ja, bom jih prebrala! Ko se izteče še ta podaljšani rok, jih nesem nazaj. In potem stojim pred knjižničarko s povešenim pogledom in mi reče, ok to je to (v smislu: umakni se že, drugi čakajo),  jaz pa še kar stojim, ker bi ji rada rekla, da mi je res žal, da jih nisem prebrala in da obljubim, da jih naslednjič bom. Če bi šel kdo gledat moj seznam izposojenih knjig, bi verjetno dobil občutek, da trpim za demenco ali pa da so me nekatere knjige tako prevzele, da jih vedno znova prebiram. Nič od tega ni res, enostavno se ponavljajo, ker jih ne preberem. Ampak enkrat jih bom, res bom.

No,brati je vseeno treba. In ko sem v takem obdobju,  "kao" berem. Zvečer na kavču v napol vegetativnem stanju brskam po telefonu in berem neumnosti. Berem članke kako biti boljši v tem in onem, kaj je prav in narobe. Na koncu takega branja ti postane jasno, da delaš vse narobe. Res VSE. In da je edina rešitev, da si rečeš, jaz sem tako posebna, da vse delam drugače in še vedno vse naredim prav. Druga rešitev, ki se v takih člankih pogosto nakaže je, da kupiš nekaj kar ti bo pomagalo. Običajno ta rešitev pomaga samo tistemu, ki to reč prodaja, tako da običajno izberem kar prvo.

In tako sem zadnjič naletela na članek, v katerem lepo razložijo, kaj ne smeš početi, če imaš majhne otroke. In sem ga seveda prebrala, ker imam dva otroka in mogoče pa le ne delam vse prav. Na koncu sem bila čisto zmedena.

Prvo pravilo je, da zvečer ne smeš ostati dolgo pokonci. Ker nikoli ne veš kako trdno in kako dolgo bo dojenček spal. To je sicer res. Včasih spijo celo noč in ko si rečeš, končno spi, neha spat. Potem ko se privadiš na nočno zbujanje, začne spet spat, ti si pa ne upaš več tega na glas rečt, ker se bojiš, da bo zopet konec.  Ok, meni uspe pravočasno zaspat, kadar med takim branjem zakomiram na kavču. Berem naprej, v upanju, da ne pogrnem tudi pri naslednji točki . Piše, da otrokom nikakor ne smeš zvečer prižgati televizije, da bi pomila posodo. Huh, oddahnem si, ker tega pa res ne počnem. Jaz jima prižgem televizijo že prej, da lahko sploh naredim večerjo. Posodo pomivam potem, ko zaspita, čeprav bi glede na prvo pravilo morala zaspati z njima. In nikakor ne morem naprej. Ker sem brala tudi druge članke, v katerih pa piše, da zvečer moraš najprej poskrbeti zase, potem še za partnerja in da je dobro, da pospraviš takrat, ko otroci spijo! Kaj naj zdaj? Bolj, ko sem si razbijala glavo, kako naj se obrnem, manj mi je bilo jasno. Ker v tem članku je pa pisalo tudi, da če mora otrok podnevi spat ( kar pač vsak mora), morate bit doma z njim, ne okol hodit! Ritem je treba prilagodit otroku, ne sebi. Že res, da otrok potrebuje rutino, to tudi sama zagovarjam, ampak ne morem za eno leto pritisnit pavze na naša življenja, da se bo mali princ naspal. In preigravam scenarije. Pridem do zaključka, da mi bo uspelo prav narediti samo tako, če si poiščem pomočnico. Da bo zvečer poskrbela za večerjo ali za otroke, medtem, ko jaz kuham. Če partner pomije posodo, se lahko v tem času posvetim sebi, še vedno pa mora nekdo biti z otroki. In potem grem spat z njimi. Še vedno me zmanjka, torej potrebujem še eno pomočnico, da bo poskrbela za kvaliteten čas z mojim partnerjem! Hja, nekako težko to prebavim. Res mi ni do tega, da bi zvečer nekdo brkljal po moji kuhinji, še manj okoli otrok, ki zvečer niso ravno v svojem najboljšem stanju, pa tudi brkljanje druge okoli mojega partnerja mi nekako ne diši. Tudi, če bi pristala na vse to, bi me verjetno v denarju čisto preveč stala takale pomoč, sploh tista, ko bi jaz zaspala. Sem celo razmišljala, da bi se z njim posvetovala kaj bova naredila, ampak se bojim, da če bi mu predstavila ta plan, bi na koncu rekel, da če ne zmorem, bomo pa plačali, kaj č`mo. Nič ne bo iz tega, pozabi.

Zdaj končno razumem tisti rek, da je potrebna cela vas, da vzgojiš otroka, ker po teh normativih je to res preveč dela za dva. Ker nočem pomočnic in nimam cele vasi na razpolago, sem se odločila, da bom še naprej delala po svoje. Otroci gledajo risanko medtem, ko kuham, potem jih pripraviva na spanje, sledi pospravljanje. Čas zase sem pa itak zelo zreducirala. Predvsem nega. Glede na leta bi morala zvečer porabiti vsaj pol ure že samo za nego obraza. Nimam prave volje za to, tako da že lep čas furam nego, ki se ji reče: pusti kožo, da diha in počiva. Umiješ, obrišeš in greš. To bi naj naredila vsake toliko časa, da si koža malo odpočije. Predvidevam, da bom kmalu imela fantastično kožo, ker že pol leta ne dela drugega kot počiva. Tudi moji lasje so zelo spočiti, ker jih ne obremenjujem s proizvodi in oblikovanjem. To počnem iz čiste lenobe, ne zaradi ozaveščenosti. Če mi ne bodo vsi izpadli do poletja, bom takrat paradirala okrog s sijočo in spočito grivo. Razvajanje same sebe pa po moje pomeni tudi to, da včasih pač samo vegetiram na kavču in berem ter gledam neumnosti, da si lahko kasneje rečem, kako zelo sem jaz pametna. To je zelo dobro tudi za dvig samopodobe, če nič drugega.

Ostane mi torej samo še kvalitetno preživljanje časa s partnerjem. Hja, bi lahko kaj napisala o tem, ampak saj veste kako je to. Moja mama to bere, njegova mama to bere, ne bi zdaj pred prazniki o tem. Sploh pa: kvalitetno je že to, da se mi včasih ne zmeša in to on ve. Pa je potem zelo hvaležen za vsak res kvaliteten moment.

Zadeva: Ušiv september

Deževen torek, a dežju navkljub je dober dan. Vse je tako kot mora biti. Zjutraj sem preprečila hčerin napad v stilu »bi-ne bi- bi- jokala bom« (bravo, mami), moj dojenček je po nočnem maratonu dojenja cel dopoldan zadovoljno spal, kava je dobra, vse štima. Po dolgem času sem celo nekaj objavila na blogu (vmes sem v mislih napisala že vsaj 30 objav, a kaj, ko jih dejansko nisem in so se ideje izgubile nekje v vesolju izgubljenih inspiracij).

In tako zadovoljna sedim pred računalnikom in še malo pokukam na mail. Glede na to, da sem na porodniški, ne pričakujem nič pomembnega, nič šokantnega, nič kar bi mi povzročalo stres. Kakšen zanimiv članek, reklama in take stvari. Odprem mail…Naenkrat se moje »vse štima« stanje začne topiti in še preden se zavem, se praskam po glavi. Tam je mail. Tisti, ki ga starši nočemo, ki upamo, da letos ga pa ne bo. Pa je. Zadeva (z velikimi črkami, kako pa drugače): POJAVILE SO SE UŠI.

A sem res mogla pogledat?!

Še preden odprem, se praskam že po celi glavi in skozi misli mi šine cel črn scenarij. Od razuševanja cele družine, do pranja, sesanja in inkubacije vseh miljavžnt pliškotov, ki jih moja hči še vedno ima. To ni tako, da samo lase očistiš, danes se skrbni starši tega lotevamo tako, da razkužiš vse imetje in še pol ulice v kateri živiš. Za vsak slučaj! In potem vsak večer, namesto, da bereš pravljice ali pa se z otrokom pogovarjaš o njegovih doživetjih čez dan, z naglavno lučko brskaš po njegovi glavi in iščeš malo golazen, ki živi za to, da ti uniči življenje.

 Pa ravno danes sem ji dovolila, da gre s spuščenimi lasmi (del strategije, da sem preprečila »bi-ne bi-jokala bom« napad) in zdaj tam opleta s svojimi kodri, jaz pa kar vidim male golazni, ki zadovoljno skačejo na njeno glavo (nič več bravo mami).

Odprem mail in vidim, da so se uši pojavile na matični šoli. Ok. Čisto malo si oddahnem, preveč ne, ker vem, da je pot do podružnic kratka. Ampak to mi da malo zagona, nekaj tiste prednosti. Ne bom več naivna, jutri bo imela lase trdno spete in pošpricane, da bo joj. Potem pa naj pridejo, če morejo. Tudi če je dež, bom šla danes po njo peš in ji glavo na hitro pregledala še pred hišo. Nikoli ne veš…

Dobro, načrt imam, zdaj lahko naprej poteka moj »vse štima« dan. Dojenček je pokonci, že pripravljam korenček in mu v mislih govorim, da bo vse ok, ko se bo kopal. Veste, niso vsi dojenčki navdušeni nad kopanjem. Navkljub vsem terapevtskim pristopom, ki sem jih ubrala, da bi vzljubil kopanje, se še vedno dere, kot da ga dajem iz kože. Ampak kar se mora, se mora, ne more bit umazan. Zdaj ga pač kopam, ko sva sama, da ne spravljam v stres še drugih.

Na hitro ošvrknem uro na telefonu, da bi si do konca naredila časovni okvir… In glej: neodgovorjen klic iz šole. Seveda sem imela telefon na tiho, ker je dete spalo. Nikoli ne zmagaš; če poskrbiš za enega tako kot se šika, ti pa pri drugem nekaj uide. Spet se popraskam po glavi. To ni nič dobrega. Glede na to, da moja hči (še) ni nek vzgojni odklon, je klic bržkone povezan z njenim zdravjem. Ali pa je dobila uši! Med praskanjem kličem nazaj, seveda se nihče ne javi. Tudi ko kličem tretjič, ne. Nič. Odstavim korenček s štedilnika, na hitro uredim otroka, mu sproti razlagam, da žal kopanje odpade (se smeji, kot da ve, da je rešen), hopa v avto in do šole. Kaj pa naj drugega? Izpadem kot zanikrna mama, ki je doma in se noče javit, ko jo kličejo?!

Šibam po stopnicah (kolikor pač lahko, vsa brez kondicije in z dojenčkom v naročju) in že vmes skeniram, če se otroci kaj praskajo po glavi. Madona, so hitri, a lahko malo bolj počasi, da vidim. Ok, sem že tam. S cmokom v grlu pričakam učiteljico, praskat se ne morem, ker imam dojenčka v eni, ključe pa v drugi roki. Pove, da moja punca kašlja in da jo grlo boli. Trudim se, da bi prikrila olajšanje, ker to bi res čudno zgledalo. Ne morem rečt, aja, samo to, zato rečem, da bomo šli k zdravniku in da bom sporočila za naprej.

Vedno mi je hudo, ko zboli. Res mi je. Danes pa čutim neko olajšanje, ki ga seveda ne bi smela, ampak to, da se bomo izognili glavnemu pohodu uši je res zlata vredno. Če le ne bodo na našo podružnico prikorakale z enotedenskim zamikom. V tem primeru… Ne, ne bom že danes razmišljala o tem. Zdaj sem še varna v svojem brez uši mehurčku, pa k zdravniku moramo in zunaj res lije. Že v avtu pomislim, da če so na matični šoli, je seveda možno, da so tudi v zdravstvenem domu, kar pomeni… Mater, že spet me vse srbi!

Zvečer se grem stisnit k njej za lahko noč in ravno se zbašem v njeno posteljo, ko se spomnim, da ji nisem pregledala lasišča. Ko že skoraj vstanem in prižgem luč, me objame in mi reče: » Rada te mam.« Ah! K vragu s preventivo, pozabim na vse, zdaj se bova stiskali, kot da je cel svet brez uši. So pač trenutki, ko veš, da ni pomembno tisto kar je po protokolu prav, ampak tisto kar me poleg kofeina ob takih dnevih drži pokonci: družba in ljubezen mojih dveh čudovitih bitij.

Vse bo ok. Jaz vem, da ti to zmoreš.

Te dni veliko berem o uvajanju v vrtec in stiskah, ki se ob tem pojavljajo. Ne bom pisala nasvetov o tem, ker mislim, da jih je bilo napisanih že preveč in da so na koncu starši samo še v večji stiski, ker ne vedo kateri nasvet bo tisti pravi za njih, da bo uvajanje lažje. Bom pa napisala svoje mnenje.

Sama sem uvajala hčerko, enako me čaka še s sinom, bila pa sem tudi že na drugi strani in kot vzgojiteljica uvedla nekaj generacij. In zato si bom dovolila napisati svoje mnenje o tej trenutno vroči temi.

Veliko se piše o zaupanju vzgojiteljicam in o tem, da moramo starši otroke na vrtec pripraviti. Vse je res in prav.  Pa vendar; kako eno leto starega otroka pripraviti na povsem nov svet za njega, ne vem niti kot mama, niti kot vzgojiteljica. Lahko mu opisujemo, ga peljemo tja, smo pozitivno naravnani, ampak še vedno bo zanj to nova izkušnja. In še vedno bo v stiski. In to pogrešam v vseh zapisih, ki sem jih brala: otrok ima pravico do stiske, mi pa nimamo pravice, da ga zato prikrajšamo. Ne, nisem nora. Otrok ima pravico do tega, tako kot ima pravico, da shodi, pri tem pade, se pobere in poskusi znova. Z rojstvom otrok doživi prvo stisko in potem se situacije, ki mu niso všeč, kar vrstijo. Skozi te situacije se otrok osamosvaja in zori.

Vem, da je hudo, ko otroka oddaš in joka. Vem, da je hudo pomisliti, da bo otrok večino dneva z nekom, ki ga še ne pozna in ne bo ob njem nikogar od domačih in poznanih, da bi ga potolažil. Vem, da je hudo razmišljati ali bo jedel in kako bo zaspal. Vem pa tudi, da otroci to zmorejo. Vem, da jokajo, ker jim je hudo in prav je da se izrazijo. V vrtcu me je vedno najbolj skrbelo za tiste otroke, ki cel dan niso niti enkrat zajokali in s tem pokazali, da jim ni ok, da so prestrašeni in da nimajo pojma, kaj se dogaja. Vsak otrok se mora navaditi na nov svet. Na novo dinamiko, na nove ljudi, na drugačno hrano, nove dejavnosti in nov ritem. In verjemite mi, ni lepšega, ko je uvajanje počasi mimo in ko se otroci sprostijo, ko vidijo kako lepo jim je v vrtcu. Ko iz dneva v dan napredujejo in ko glasen smeh posuši solze. In čeprav stari komaj leto ali dve; kako lepo je videti njihovo novo samozavest, ki so jo pridobili skozi to težko obdobje.

Spomnim se deklice, ki ji je bilo ob vstopu v vrtec res hudo. Bila je stara malo več kot eno leto. Ob prihodu je jokala, nato pa večino dneva k sebi stiskala svojega dojenčka in vsake toliko zajokala. Na začetku se ni veliko igrala, le sedela je in čakala, da bo konec in da bo lahko šla domov. Navezala se je name in ko ji je bilo hudo, je med jokom neumorno ponavljala moje ime: » Anita, Anita,…« Tolažila sem jo, čez čas je bilo dovolj, da sem rekla, ja, tukaj sem, nato sem jo preusmerila v to, da sva našteli še imena drugih, ki so bili v vrtcu. Vedno bolj pogosto je dojenčka odložila in se zaigrala brez njega. Vedno bolj pogosto je po imenu poklicala še koga drugega in vedno bolj poredko mene. Sprostila se je in pričela uživati. Lani sem po naključju bila v skupini, kjer je zdaj ona, stara pet let. Prišla je do mene in me z nasmehom vprašala, če se spomnim, kako je bilo, ko je začela hoditi v vrtec in je jokala ter klicala: » Anita, Anita.« » Spomnim se, seveda. In ko te gledam, sem prav vesela in ponosna nate. Poglej kako uživaš in v kakšno pogumno punco si zrastla. Čestitam.« Nasmeh se ji je razširil in tako kot ne bom pozabila njene stiske ob uvajanju, ne bom nikoli pozabila ponosa, ki ji je zažarel v očeh. Obe sva vedeli, da ji je bilo takrat hudo, vedeli pa sva tudi, da je to, da je to stisko uspešno premagala, še pomembneje. In vem, da bo z veseljem šla v šolo, čeprav jo bo morda na začetku malo stisnilo v grlu, ker se bo zopet podala na novo, neznano pot. In vem, da bo zopet malo zrasla, ko bo to premagala.

Starši, zaupajte svojim otrokom. Vse bo ok. Oni to zmorejo, to potrebujejo. To so njihove bitke, iz katerih bodo prišli kot zmagovalci. Veselite se z njimi, čeprav še danes jokajo in morda bodo tudi jutri. Ampak poglejte naprej; zase in za njih. Poglejte naprej in videli boste svojega otroka, ki pogumno koraka v svet, kjer ve, da ste mu vedno na voljo, ko mu bo hudo, hkrati pa ve, da ima tudi sam moč premagati ovire in težke korake, ki ga še čakajo.

Tudi, če vas ob koncu dneva pričaka s solzami, mu čestitajte. Vsak dan mu gre bolje. In tudi če bo jutri zjutraj jokal in se vas oklepal, ko ga boste oddajali, mu zašepetajte na uho: » Vse bo ok, jaz vem, da ti to zmoreš.«