Iščem pomočnico!

Rada berem. Sem pa včasih v obdobju, ko mi nikakor ne uspe. Še hujša so tista obdobja, ko si rečem, ne, ne dam se, vseeno bom brala, grem v knjižnico in si izposodim zajeten kup knjig. Potem tik pred iztekom roka vse podaljšam, ker ja, bom jih prebrala! Ko se izteče še ta podaljšani rok, jih nesem nazaj. In potem stojim pred knjižničarko s povešenim pogledom in mi reče, ok to je to (v smislu: umakni se že, drugi čakajo),  jaz pa še kar stojim, ker bi ji rada rekla, da mi je res žal, da jih nisem prebrala in da obljubim, da jih naslednjič bom. Če bi šel kdo gledat moj seznam izposojenih knjig, bi verjetno dobil občutek, da trpim za demenco ali pa da so me nekatere knjige tako prevzele, da jih vedno znova prebiram. Nič od tega ni res, enostavno se ponavljajo, ker jih ne preberem. Ampak enkrat jih bom, res bom.

No,brati je vseeno treba. In ko sem v takem obdobju,  "kao" berem. Zvečer na kavču v napol vegetativnem stanju brskam po telefonu in berem neumnosti. Berem članke kako biti boljši v tem in onem, kaj je prav in narobe. Na koncu takega branja ti postane jasno, da delaš vse narobe. Res VSE. In da je edina rešitev, da si rečeš, jaz sem tako posebna, da vse delam drugače in še vedno vse naredim prav. Druga rešitev, ki se v takih člankih pogosto nakaže je, da kupiš nekaj kar ti bo pomagalo. Običajno ta rešitev pomaga samo tistemu, ki to reč prodaja, tako da običajno izberem kar prvo.

In tako sem zadnjič naletela na članek, v katerem lepo razložijo, kaj ne smeš početi, če imaš majhne otroke. In sem ga seveda prebrala, ker imam dva otroka in mogoče pa le ne delam vse prav. Na koncu sem bila čisto zmedena.

Prvo pravilo je, da zvečer ne smeš ostati dolgo pokonci. Ker nikoli ne veš kako trdno in kako dolgo bo dojenček spal. To je sicer res. Včasih spijo celo noč in ko si rečeš, končno spi, neha spat. Potem ko se privadiš na nočno zbujanje, začne spet spat, ti si pa ne upaš več tega na glas rečt, ker se bojiš, da bo zopet konec.  Ok, meni uspe pravočasno zaspat, kadar med takim branjem zakomiram na kavču. Berem naprej, v upanju, da ne pogrnem tudi pri naslednji točki . Piše, da otrokom nikakor ne smeš zvečer prižgati televizije, da bi pomila posodo. Huh, oddahnem si, ker tega pa res ne počnem. Jaz jima prižgem televizijo že prej, da lahko sploh naredim večerjo. Posodo pomivam potem, ko zaspita, čeprav bi glede na prvo pravilo morala zaspati z njima. In nikakor ne morem naprej. Ker sem brala tudi druge članke, v katerih pa piše, da zvečer moraš najprej poskrbeti zase, potem še za partnerja in da je dobro, da pospraviš takrat, ko otroci spijo! Kaj naj zdaj? Bolj, ko sem si razbijala glavo, kako naj se obrnem, manj mi je bilo jasno. Ker v tem članku je pa pisalo tudi, da če mora otrok podnevi spat ( kar pač vsak mora), morate bit doma z njim, ne okol hodit! Ritem je treba prilagodit otroku, ne sebi. Že res, da otrok potrebuje rutino, to tudi sama zagovarjam, ampak ne morem za eno leto pritisnit pavze na naša življenja, da se bo mali princ naspal. In preigravam scenarije. Pridem do zaključka, da mi bo uspelo prav narediti samo tako, če si poiščem pomočnico. Da bo zvečer poskrbela za večerjo ali za otroke, medtem, ko jaz kuham. Če partner pomije posodo, se lahko v tem času posvetim sebi, še vedno pa mora nekdo biti z otroki. In potem grem spat z njimi. Še vedno me zmanjka, torej potrebujem še eno pomočnico, da bo poskrbela za kvaliteten čas z mojim partnerjem! Hja, nekako težko to prebavim. Res mi ni do tega, da bi zvečer nekdo brkljal po moji kuhinji, še manj okoli otrok, ki zvečer niso ravno v svojem najboljšem stanju, pa tudi brkljanje druge okoli mojega partnerja mi nekako ne diši. Tudi, če bi pristala na vse to, bi me verjetno v denarju čisto preveč stala takale pomoč, sploh tista, ko bi jaz zaspala. Sem celo razmišljala, da bi se z njim posvetovala kaj bova naredila, ampak se bojim, da če bi mu predstavila ta plan, bi na koncu rekel, da če ne zmorem, bomo pa plačali, kaj č`mo. Nič ne bo iz tega, pozabi.

Zdaj končno razumem tisti rek, da je potrebna cela vas, da vzgojiš otroka, ker po teh normativih je to res preveč dela za dva. Ker nočem pomočnic in nimam cele vasi na razpolago, sem se odločila, da bom še naprej delala po svoje. Otroci gledajo risanko medtem, ko kuham, potem jih pripraviva na spanje, sledi pospravljanje. Čas zase sem pa itak zelo zreducirala. Predvsem nega. Glede na leta bi morala zvečer porabiti vsaj pol ure že samo za nego obraza. Nimam prave volje za to, tako da že lep čas furam nego, ki se ji reče: pusti kožo, da diha in počiva. Umiješ, obrišeš in greš. To bi naj naredila vsake toliko časa, da si koža malo odpočije. Predvidevam, da bom kmalu imela fantastično kožo, ker že pol leta ne dela drugega kot počiva. Tudi moji lasje so zelo spočiti, ker jih ne obremenjujem s proizvodi in oblikovanjem. To počnem iz čiste lenobe, ne zaradi ozaveščenosti. Če mi ne bodo vsi izpadli do poletja, bom takrat paradirala okrog s sijočo in spočito grivo. Razvajanje same sebe pa po moje pomeni tudi to, da včasih pač samo vegetiram na kavču in berem ter gledam neumnosti, da si lahko kasneje rečem, kako zelo sem jaz pametna. To je zelo dobro tudi za dvig samopodobe, če nič drugega.

Ostane mi torej samo še kvalitetno preživljanje časa s partnerjem. Hja, bi lahko kaj napisala o tem, ampak saj veste kako je to. Moja mama to bere, njegova mama to bere, ne bi zdaj pred prazniki o tem. Sploh pa: kvalitetno je že to, da se mi včasih ne zmeša in to on ve. Pa je potem zelo hvaležen za vsak res kvaliteten moment.

Ko bom velika, bom...

Vsi smo imeli sanje, ko smo bili otroci. Pa tudi kasneje jih je fajn negovati. Zgodbe o uspešnih ljudeh se vedno začnejo tako, da je nekdo imel sanje in potem puf: čez noč uspeh! In potem so vsi srečni in ponosni, da so to osebo poznali še pred usodnim puf. Tako kot boste vi, ki to berete, lahko rekli, da ste me brali pred usodnim puf in jaz sem vam za to seveda globoko hvaležna.

Ko sem bila stara osem let, sem hotela biti natakarica. Kmalu me je to minilo, še bolj me je minilo, ko sem se kot študentka v tem res preizkusila. Dobro, v eni od natakarskih služb sem spoznala očeta svojih otrok, ajde, splačalo se je. Potem sem hotela biti učiteljica. Zdelo se mi je blazno fino, da bi se malo drla na otroke, ker takrat so učiteljice to še počele. Ko me je dretje minilo, sem hotela biti modna oblikovalka. Vse dokler mi ni učiteljica likovne povedala, da za oblikovno šolo, bi dejansko mogla znat risat. Ja, takrat so to še lahko delale. Danes bi mi verjetno morala reči, da sem v risanju neverjetno dobra, da ne smem pustiti, da me kdo prepriča v nasprotno in da če me ne bodo sprejeli, da naj pošljem tja svoje starše z odvetnikom.

Ko je moja oblikovalska kariera splavala po vodi, sem sklenila, da bi bilo dobro začeti bolj skromno. In sem si rekla: šivilja bom! Seveda sem morala k šolski svetovalni delavki, ki me je prepričala, da si naj izberem šolo primerno svojemu uspehu, kar je pomenilo tako s  štiriletnim programom. Ker sem bila izredno prizemljen otrok (vem, takih ne delajo več), sem si rekla, da na gimnazijo ne grem. Kako naj bi vedela, kaj bo z mano čez štiri leta in dobro je, da imaš vsaj poklic. In tako sem šla na vzgojiteljsko. Ko sem ponavljala drugi letnik, sem nekako spet pristala v pisarni šolske socialne delavke, ki me je vprašala, če sploh imam kakšne načrte in želje za prihodnost. Morala sem delovati zelo apatično, da me je to vprašala. Z zanosom sem ji povedala, da bom po končani srednji šoli šla študirat socialno delo. Ker sem bila pogosto v njihovih pisarnah, se mi je ta poklic pač prikupil. Z vso resnostjo mi je povedala, da takih kot sem jaz tja ne sprejmejo in da je potreben vsaj prav dober uspeh. Ok, bom uredila. In tako sem pristala na socialnem delu. Ni mi žal niti enega dneva, ker je bil super študij. Sicer nikoli nisem delala kot socialna delavka in  verjetno to nikoli ne bom, ampak to niti ni pomembno. Še danes pa kdaj pomislim kako bi se kaj odvilo moje življenje, če bi se izučila za šiviljo. Yohji Yamamoto se sploh ne zaveda kakšno srečo ima, da se je vse obrnilo tako kot se je. Zdaj bi se tožarila, kdo koga kopira.

Moja poklicna pot se je razvila dokaj dobro, ampak ena goreča želja je ostala.

Ves ta čas sem si namreč  želela biti pisateljica. Ja, pisateljica. Taka ta prava, malo odsotna, polna dobrih zgodb in tako karizmatična, da se nihče ne more upreti branju.

 Ko sem bila stara trinajst let, je našo šolo obiskala pisateljica Marinka Fritz Kunc. V našem kraju nismo imeli ravno veliko obiskov pisateljev, očitno pa se jim je  glede na geografsko ogroženost zdelo nujno, da nam pošljejo vsaj njo, da bi nas prepričala, da droge niso ok. To sem že vedela in me to sporočilo ni zanimalo, mene je bolj fasciniralo to, da je pisateljica. In sem celo stopila do nje, pogovarjali sva se, povedali sem ji, da si želim biti pisateljica, knjigo mi je podarila in mi vanjo napisala posvetilo! Čez čas sem ji celo poslala eno kratko zgodbo, ki je bila napisana pod vplivom ravno prebrane knjige (njene seveda), ampak bila je tako prijazna v odgovoru. Pohvalila je moje pisanje, niti omenila ni, da v delih deluje kot copy paste njene knjige, samo omenila je, da bom že našla svoj stil.

Ker pa sem, kot sem že omenila, prizemljen otrok, sem sanje o pisanju kmalu opustila. In zdaj sem tu. Na porodniški. Ne pustite se prepričati v nasprotno: porodniška je super! Država te plača, da si doma z otrokom, da si do dvanajstih v jutranji halji, da spiš tudi podnevi, ker je pač treba spat takrat, ko spi otrok, ker nikoli ne veš kdaj se bo odločil, da ponoči ne namerava spati. In če karkoli ne narediš pravočasno, se vedno lahko izgovoriš, da pa res ne moreš, ker imaš dojenčka! Kaj nosečnost, porodniška je blaženo stanje! In odločila sem se, da če pa državi časti, bom pa v tem obdobju pisateljica. Knjige sicer še nimam, ampak ne bom malenkostna. Saj jo že načrtujem. Imam glavno junakinjo, Melita Blekić ji je ime. Blazno fajn ženska, to je vse kar trenutno lahko povem o njej.  In če me boste pridno brali, bom kdaj kak odlomek delila tudi tu, ampak ne preveč, ker potem ne boste kupili bestsellerja, ko bo dejansko izšel. Fake it until you make it (or break it?) je mantra današnjega časa in zakaj se ne bi še jaz gnetla na tem vlaku?

In evo, okronala sem za blogerko in pisateljico. Delam se, da me ljudje blazno radi berejo, kar vidim že, kako se bodo prerivali za moje knjige in kako sedim v raznih knjižnicah in prijazno odgovarjam na vprašanja in seveda vsakemu z veseljem podpišem svojo knjigo. In seveda živim samo od pisanja, ker če sanjam , sanjam na polno!

Prav fajn je živeti otroške sanje. Aja, kaj bom, ko bom velika? Ne vem. Bom o tem razmišljala, ko se porodniška izteče in bom iskala službo.