Vedenje ljudi
vedno opazujem z velikim zanimanjem. Znova in znova me fascinira, kako različni
smo si, hkrati pa imamo neke skupne točke, pri katerih točno veš, kaj se za
določenim vedenjem v resnici skriva.
Spremljam nekaj
blogerjev in kolumnistov. Spremljam tudi odzive na njihovo pisanje. Vedno, ko
se pojavi tema, ki kliče po različnih mnenjih, se ljudje razvrstijo v tri
skupine. V prvi so podporniki, oziroma tisti, ki se z avtorjem strinjajo. V
drugi so nasprotniki, ki jasno in glasno povejo zakaj se ne strinjajo. To je
skupina, ki k debati doda največjo vrednost. Iz debate, kjer se krešejo mnenja,
se lahko porodijo nove ideje, nova znanja, spremenjena prepričanja ali vsaj
pogledi iz različnih zornih kotov. To so ljudje, ki so običajno razgledani in
imajo bogat besedni zaklad in so zmožni spoštljive ter dobre komunikacije. In
potem je tu še tretja skupina. Nekateri jim pravijo haterji, meni pa ta izraz
ni blizu. Ni mi domač. Jaz jim raje rečem osebe z veliko težavami in frustracijami
v svojem življenju. In jih ne obsojam, ker konec koncev sem po poklicu socialna
delavka in če osebam s težavami že ne pomagam, jih vsaj ne obsojam. Zanimivo
pri tej skupini je, da so med njimi tudi izobraženi ljudje in takšni, za katere
bi na prvi (vsaj virtualni) pogled rekli, da imajo dovolj urejeno življenje, da
ne čutijo potrebe po tistem ihtavem metanju ob tla in bruhanju žaljivk, ki je
značilen za majhne otroke ( ampak pri dvoletnikih je to ok, je samo razvojna
faza, ki jo večina preraste do vstopa v šolo). V bistvu hočejo povedati svoje
mnenje, ki morda niti ni slabo, vendar ga povejo na tak način, da je to mnenje
v ozadju, saj je prekrito z žaljivkami in temu primernimi preprostimi besedami.
In tako kot trmastemu otroku med izpadom trme ne govorite nič, ker to ne bo
prišlo do njega, ne govorite niti tem ljudem, ko imajo izbruh, ker jih
enostavno ne boste mogli doseči.
S svojo objavo
prejšnji teden, sem dregnila v osje gnezdo. Bilo je tudi ogromno odziva, kar je
za vsakega blogerja velik uspeh. Odzivi so bili različni, z lahkoto pa sem jih
takoj razvrstila v zgoraj omenjene tri skupine. Tega sem se zavedala še preden
sem napisano objavila. Ker pa je to zgolj blog, kjer javno razgaljam svoje
dogodivščine in razmišljanja, se nisem preveč obremenjevala s tem. Pa tudi
nikoli nisem bila ena tistih, ki bi svoje mnenje sramežljivo skrivala pred
drugimi, da bi ugajala. Že zgodaj sem namreč ugotovila, da se najbolje počutim
in da imajo tudi drugi največ od mene, kadar ugajam sama sebi. Blog pišem zato,
ker v pisanju neizmerno uživam in če tisti, ki to berejo uživajo vsak pol
toliko, je namen dosežen. Prednost spleta pa je tudi v tem, da lahko z enim klikom greš drugam in
se nikoli več ne vrneš. To pa je nekaj, česar osebe z veliko težavami in
frustracijami v svojem življenju ne zmorejo. Oni ostanejo in nato žalijo. V
mojem primeru poskušajo žaliti. Zakaj zgolj poskušajo in jim nikakor ne uspe,
pa vam razložim takoj, ko vas ( če ste med plemenitimi letniki), spomnim na
nekaj, kar smo počeli v osnovni šoli. A se spomnite, ko vam je nekdo rekel, da
ste bedak? In potem mu rečeš: » To si ti, kaj sem pa jaz?« In to se lahko greš v nedogled. Meni je ta
»igra« prav prisrčna. Imam to srečo, da živim s človekom, s katerim se tudi še
danes kdaj tako pošaliva. No, moja metoda ravnanja z žaljivkami je v bistvu
nadgradnja te metode. Izpostavila bom zgolj tri žaljivke, ki so mi jih prejšnji
teden nekateri tako ali drugače želeli izročiti. Ampak taka »darila« s
hvaležnostjo odklanjam.
Če mi rečeš, da
sem neumna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj pogled name neumen.
Če mi rečeš, da
sem omejena, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoje dojemanje mene
omejeno.
Če mi rečeš, da
sem bedna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj odnos do mene beden.
To je preprosta
metoda, ki jo toplo priporočam vsakemu, ki tako ali drugače pride v stik z
osebami z veliko težavami in
frustracijami v svojem življenju. In če to metodo vztrajno uporabljate, se
sicer ne bo zgodil noben čudež, niti ne obljubim, da boste shujšali, se boste
pa ob tem blazno zabavali. Vsaj jaz se.
Za tiste, ki pa
trosite taka darila okoli, en nasvet. Z vso resnostjo in prijaznostjo: to ni
dobro za vas! Resno vam govorim. Vi ste
tisti, ki nosite vse to s sabo in to zlivate zgolj po sebi. Živeti s tako energijo
najbrž ni lahko, niti ni dobro za vaše zdravje. Imejte se radi in spoštujte se,
ker če se ne boste najprej sami, vas tudi drugi ne bodo. Spoštovanja drugih ne
dobiš v trgovini, niti na tržnici. Vsak sam postavi meter do kje bo segalo
spoštovanje, ki ga bo prejel od drugih.
Pa ker sem že
tako dobro razpoložena in odkrita, vam razkrijem še nekaj. Nisem vedno
prijazna. Včasih čutim neustavljivo potrebo po tem, da komu pač povem kar mu
gre. In takrat se še posebej potrudim in izberem besede kako bom to povedala.
Inteligenca se meri tudi po tem kakšen besednjak si zmožen uporabiti v navalu
čustev. In ja, priznam, včasih čutim prav posebno zadovoljstvo, ko mi to uspe
narediti z izbranim besednjakom in na zelo prefinjen način. Brezglavo mahanje
in razburjanje sem pustila nekje v zgodnjih dvajsetih, ko sem tudi sama še
imela par frustracij in težav. Ne rečem, da zdaj težav nimam, jih pa rešujem na
nivoju, rada se jih lotim kot dama.
Tako da vsem, ki
želijo svojo greznico zlivati name sporočam, da ne bo šlo. Ostajam na svoji
stopnički in če se mi želite pridružiti,
ste dobrodošli. Ne kličite me pa v nižja nadstropja in v svoje kleti, ker ne
maram kletnih prostorov in zatohlosti, ki se tam poraja.
In ker sem dama,
bom danes mojemu zapisu dodala še gratis lekcijo. Za naslednjič, ko vas prime,
da boste vedeli, kako se stvari streže.
Nisem nesramna do
ljudi, ki me ne marajo in me želijo žaliti. Ne bom jim še jaz povzročala težav
z nesramnostjo, ko pa itak morajo živeti sami s sabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar