Živel prvi maj!

Pozdravljeni. Ime mi je Anita in sem brezposelna. Zdaj mi vi zaploskate in v en glas rečete: »Pozdravljena, Anita«. No, vsaj 85000 brezposelnih v Sloveniji mi naj to reče, ker sem uradno prijavljena v klub brezposelnih. Več kot ironično je biti brez službe, ko je brezposelnost res nizka in služb toliko, kot že dolgo ne.  Po drugi strani je pa dobro biti brez službe v tem trenutku, ker to pomeni, da je izbire veliko in z malo truda lahko hitro prideš do svojega cilja. In za vse,ki  niste brez službe naj povem, da iskanje službe ni hec. Vsak dan preverjaš, če je kje kaj novega in se prijavljaš in seveda upaš, da boš povabljen na razgovor, ali pa da bo podjetje vsaj toliko prijazno, da te v nekem doglednem času obvesti, da nisi srečni izbranec. Ampak jaz si vso zadevo malo popestrim. Ker sem odprta za vse možnosti in priložnosti, pregledam vsa delovna mesta, ne samo tista za katera ustrezam. Nikoli ne veš, mogoče se pa v kakšni drugi panogi najde kaj zame. Sploh pa, res je zanimivo! Predvsem sem navdušena nad domiselnimi poimenovanji nekaterih delovnih mest. Namesto čistilke, je neko podjetje iskalo negovalko prostorov. Si kar zaželiš to delat, a ne? Drugo, gospodarja objekta in ne hišnika. Že res, da bosta oba imela mizerno plačo in slabe delovne pogoje, ampak glej, naziv je pa fajn! Kar vidim gospodarja, kako ponosno stoji pred objektom, že na pol v joga pozi bojevnika in gospodari z objektom. Poza bo 15-ega sicer bolj klavrna, ampak delo pa ima. Ima nekaj kar hočem jaz.

Hočem delo. Ker sem staromodna in mi delo še vedno predstavlja vrednoto. Ker na vsakem delovnem mestu dam od sebe 120 procentov, ker resnično verjamem v to, da če sprejmeš delo, ga opravljaj tako kot se zagre. In ker hočem delo, sem danes z vso resnostjo šla na prvi sestanek z mojo svetovalko na zavodu za zaposlovanje. Tako kot pri delu dam vse od sebe, dam vse od sebe tudi kot iskalka zaposlitve. Jaz se grem zares. Zares iščem, se povezujem, prijavljam in tudi na najino srečanje sem se pripravila kot se šika. Prebrala sem pripravo na zaposlitveni načrt in se prav veselila, da ga bova skupaj izdelali. Saj veste, več glav več ve in mogoče pa odkrijeva kaj, kar mi bo še zvišalo možnosti na trgu dela.  Pa lepo sem se oblekla in počesala, moj mali princ, ki me je spremljal pa je bil naspan, sit in previt. Skratka oba pripravljena.

Na sedem minutnem sestanku sem imela možnost povedat, da bom poskrbela za varstvo, ko bom dobila službo, da imam lasten prevoz, da imam strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja, da nimam strokovnega izpita iz socialnega varstva, sama pa sem si drznila dodati še, da sem zelo optimistična glede službe, saj je služb trenutno zaradi gospodarske rasti res veliko. Svetovalka se je s slednjim strinjala, sicer pa  veliko gledala v ekran in skoraj nič vame. Na koncu sem se še podpisala, povedala mi je, da je to to in da se vidiva septembra na ponovnem srečanju in na svidenje. No, ne vidiva se, ker vem ,da bom takrat že delala. Pa hvala za vse. In z vso predrznostjo, ki jo premorem, javno izjavljam: kjerkoli bom delala, delala bom boljše, veliko boljše kot ona danes.

Doma sem prebrala »moj« zaposlitveni načrt. Res me je zanimalo kaj je v njem, ker moraš bit pač mojster, da iz podatkov, ki sem jih danes dala narediš čisto pravi zaposlitveni načrt na treh straneh. Ugotovila sem, da so v njem podatki izpred dveh let, ko sem bila tudi par mesecev brez službe. Dve leti, ljudje dragi! In nihče me ni vprašal, če se je kaj spremenilo! A vi veste kaj vse se lahko živemu človeku v dveh letih zgodi?! Vse živo, če poenostavim! Ampak ne, zakaj bi spraševali in se šli nekaj na novo, če pa lahko vse skopiramo od takrat! In z grozo sem pomislila, da mogoče pa kdo, ki je brez službe vseeno računa na to, da bo deležen več podpore, vsaj moralne, ko pride izdelat zaposlitveni načrt.

In ja, vem, tudi ona je samo človek. Ki je imela morda slab dan, pa ravno ponedeljek je bil, pa čuden zračni pritisk, ker je potem deževalo popoldan, pa jaz sem z otrokom prišla, pa ona je bila prejšnji teden malo odsotna, pa to pa ono, pa izgovorov v nedogled. Ampak veste kaj? Ko potegnem črto kot uporabnica: s storitvijo nisem zadovoljna in nekdo svojega dela ni opravil korektno. Pika in to je to. In to ni ok.  Ker smo svobodni v odločanju in v kolikor imamo občutek, da na delovnem mestu nismo dovolj plačani ali cenjeni, je potrebno zavihati rokave in nekaj narediti. Pod »nekaj narediti« pa nimam v mislih to, da rečeš, za ta denar, dam to od sebe. Pa nič zdaj nos vihat!  Nisem pristaš izjav, za slab denar pač slabo delam. Ker tako se samo vrtimo v začaranem krogu. Jaz sem takoj za to, da so povsod višje plače, sem pa tudi za to, da je delo opravljeno korektno. Ker če ga imaš, bodi hvaležen in opravi vsaj tisto za kar si podpisal, da boš. Če ne, pojdi prosim drugam in svoje delo prepusti nekomu, ki ga bo opravil tako kot je treba. Ampak vedno bolj opažam, da vsi ne delijo mojega mnenja. Verjetno je čisto naključje, da se tak odnos pojavlja najbolj pogosto v javnem sektorju in sicer tistim, ki se jim na pogodbi sveti veličastni NDČ*. Naključje ali ne, ni prav. Ni prav, da vzgojiteljica ne potolaži otroka, ki je v očitni stiski. Ni prav, da medicinska sestra ni sočutna do bolnika. Ni prav, da policist svojo moč kaže z izživljanjem nad nemočnim. Ni prav, da socialna delavka pokroviteljsko nastopa pred nekom, ki potrebuje njeno pomoč. In ni prav, da imam v rokah zaposlitveni načrt s podatki izpred dveh let. Še bi lahko naštevala. Seveda so to izjeme in večina delo opravlja dobro. In ja, vem, da smo vsi ljudje in imamo kdaj slab dan. Pošteno pa bi bilo, da se ob slabem dnevu potrudiš in ga zadržiš zase ter ga ne ponujaš še drugim.

Jaz res verjamem, da je delo vrednota. In verjamem, da ko ga sprejmeš, ga moraš opravljati po svojih najboljših močeh. Verjamem, da ne bomo nič rešili s tem, če se bomo samo pritoževali. Ker ravno pritoževanje je tisto, ki človeka zabetonira v neki coni, v kateri ni napredka. Ne kariernega, ne osebnega. Dokler ne bomo sami spremenili svoje vloge v tej zgodbi, se zgodba ne more pisati drugače. Zato jaz svojo današnjo zaključujem drugače. S pozivom, da bodite hvaležni, če imate službo, ker to pomeni, da lahko delate, se razvijate in plačate vsaj večino položnic. Da bodite hvaležni tudi, če ste brez službe, ker to pomeni, da lahko izbirate in da vas kmalu čaka nekaj novega. 

In jaz? Jaz bom kmalu spet hodila v službo. Hodila bom tako, kot sem vedno: z veseljem, da lahko delam, z lojalnostjo do podjetja, z kolegialnostjo do sodelavcev in z razumevanjem do uporabnikov mojih storitev, ne glede na to, kdo to bodo.  Pa ne bom zamujala, ker to ni spoštljivo. In ne bom se znašala nad sodelavci in drugimi s katerimi bom prišla v stik, če bom zjutraj vstala na levo nogo.  In delala bom z zavedanjem, da če že ne zaradi sebe in svojih načel, sem dolžna delo opraviti korektno vsaj za vse tiste, ki bi to želeli, pa ne morejo. Aja, pa živel prvi maj in delavske pravice. Ko bomo pa še kdaj kakšno rekli o dolžnostih vseh vpletenih, pa tudi ne bomo več potrebovali posebnih projektov in knjig, kako to naučiti otroke. Ker bodo svoje dolžnosti osvojili mimogrede, ko bodo videli kako to počnemo mi.

*Slovar za prekarne delavce:

NDČ= pogodba za nedoločen čas. To pomeni, da imaš službo za skoz, dopust ti plačajo pa še zboliš lahko. Ja, to prav zares obstaja.