Te dni veliko
berem o uvajanju v vrtec in stiskah, ki se ob tem pojavljajo. Ne bom pisala
nasvetov o tem, ker mislim, da jih je bilo napisanih že preveč in da so na
koncu starši samo še v večji stiski, ker ne vedo kateri nasvet bo tisti pravi
za njih, da bo uvajanje lažje. Bom pa napisala svoje mnenje.
Sama sem uvajala
hčerko, enako me čaka še s sinom, bila pa sem tudi že na drugi strani in kot
vzgojiteljica uvedla nekaj generacij. In zato si bom dovolila napisati svoje
mnenje o tej trenutno vroči temi.
Veliko se piše o
zaupanju vzgojiteljicam in o tem, da moramo starši otroke na vrtec pripraviti.
Vse je res in prav. Pa vendar; kako eno
leto starega otroka pripraviti na povsem nov svet za njega, ne vem niti kot
mama, niti kot vzgojiteljica. Lahko mu opisujemo, ga peljemo tja, smo pozitivno
naravnani, ampak še vedno bo zanj to nova izkušnja. In še vedno bo v stiski. In
to pogrešam v vseh zapisih, ki sem jih brala: otrok ima pravico do stiske, mi
pa nimamo pravice, da ga zato prikrajšamo. Ne, nisem nora. Otrok ima pravico do
tega, tako kot ima pravico, da shodi, pri tem pade, se pobere in poskusi znova.
Z rojstvom otrok doživi prvo stisko in potem se situacije, ki mu niso všeč, kar
vrstijo. Skozi te situacije se otrok osamosvaja in zori.
Vem, da je hudo,
ko otroka oddaš in joka. Vem, da je hudo pomisliti, da bo otrok večino dneva z
nekom, ki ga še ne pozna in ne bo ob njem nikogar od domačih in poznanih, da bi
ga potolažil. Vem, da je hudo razmišljati ali bo jedel in kako bo zaspal. Vem
pa tudi, da otroci to zmorejo. Vem, da jokajo, ker jim je hudo in prav je da se
izrazijo. V vrtcu me je vedno najbolj skrbelo za tiste otroke, ki cel dan niso
niti enkrat zajokali in s tem pokazali, da jim ni ok, da so prestrašeni in da
nimajo pojma, kaj se dogaja. Vsak otrok se mora navaditi na nov svet. Na novo
dinamiko, na nove ljudi, na drugačno hrano, nove dejavnosti in nov ritem. In
verjemite mi, ni lepšega, ko je uvajanje počasi mimo in ko se otroci sprostijo,
ko vidijo kako lepo jim je v vrtcu. Ko iz dneva v dan napredujejo in ko glasen
smeh posuši solze. In čeprav stari komaj leto ali dve; kako lepo je videti
njihovo novo samozavest, ki so jo pridobili skozi to težko obdobje.
Spomnim se
deklice, ki ji je bilo ob vstopu v vrtec res hudo. Bila je stara malo več kot
eno leto. Ob prihodu je jokala, nato pa večino dneva k sebi stiskala svojega
dojenčka in vsake toliko zajokala. Na začetku se ni veliko igrala, le sedela je
in čakala, da bo konec in da bo lahko šla domov. Navezala se je name in ko ji
je bilo hudo, je med jokom neumorno ponavljala moje ime: » Anita, Anita,…«
Tolažila sem jo, čez čas je bilo dovolj, da sem rekla, ja, tukaj sem, nato sem
jo preusmerila v to, da sva našteli še imena drugih, ki so bili v vrtcu. Vedno
bolj pogosto je dojenčka odložila in se zaigrala brez njega. Vedno bolj pogosto
je po imenu poklicala še koga drugega in vedno bolj poredko mene. Sprostila se
je in pričela uživati. Lani sem po naključju bila v skupini, kjer je zdaj ona,
stara pet let. Prišla je do mene in me z nasmehom vprašala, če se spomnim, kako
je bilo, ko je začela hoditi v vrtec in je jokala ter klicala: » Anita, Anita.«
» Spomnim se, seveda. In ko te gledam, sem prav vesela in ponosna nate. Poglej
kako uživaš in v kakšno pogumno punco si zrastla. Čestitam.« Nasmeh se ji je
razširil in tako kot ne bom pozabila njene stiske ob uvajanju, ne bom nikoli
pozabila ponosa, ki ji je zažarel v očeh. Obe sva vedeli, da ji je bilo takrat
hudo, vedeli pa sva tudi, da je to, da je to stisko uspešno premagala, še
pomembneje. In vem, da bo z veseljem šla v šolo, čeprav jo bo morda na začetku
malo stisnilo v grlu, ker se bo zopet podala na novo, neznano pot. In vem, da
bo zopet malo zrasla, ko bo to premagala.
Starši, zaupajte
svojim otrokom. Vse bo ok. Oni to zmorejo, to potrebujejo. To so njihove bitke,
iz katerih bodo prišli kot zmagovalci. Veselite se z njimi, čeprav še danes
jokajo in morda bodo tudi jutri. Ampak poglejte naprej; zase in za njih.
Poglejte naprej in videli boste svojega otroka, ki pogumno koraka v svet, kjer
ve, da ste mu vedno na voljo, ko mu bo hudo, hkrati pa ve, da ima tudi sam moč
premagati ovire in težke korake, ki ga še čakajo.
Tudi, če vas ob koncu dneva
pričaka s solzami, mu čestitajte. Vsak dan mu gre bolje. In tudi če bo jutri
zjutraj jokal in se vas oklepal, ko ga boste oddajali, mu zašepetajte na uho: »
Vse bo ok, jaz vem, da ti to zmoreš.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar