Deževen torek, a
dežju navkljub je dober dan. Vse je tako kot mora biti. Zjutraj sem preprečila
hčerin napad v stilu »bi-ne bi- bi- jokala bom« (bravo, mami), moj dojenček je
po nočnem maratonu dojenja cel dopoldan zadovoljno spal, kava je dobra, vse
štima. Po dolgem času sem celo nekaj objavila na blogu (vmes sem v mislih
napisala že vsaj 30 objav, a kaj, ko jih dejansko nisem in so se ideje izgubile
nekje v vesolju izgubljenih inspiracij).
In tako
zadovoljna sedim pred računalnikom in še malo pokukam na mail. Glede na to, da sem
na porodniški, ne pričakujem nič pomembnega, nič šokantnega, nič kar bi mi
povzročalo stres. Kakšen zanimiv članek, reklama in take stvari. Odprem
mail…Naenkrat se moje »vse štima« stanje začne topiti in še preden se zavem, se
praskam po glavi. Tam je mail. Tisti, ki ga starši nočemo, ki upamo, da letos
ga pa ne bo. Pa je. Zadeva (z velikimi črkami, kako pa drugače): POJAVILE SO SE
UŠI.
A sem res mogla pogledat?!
Še preden odprem,
se praskam že po celi glavi in skozi misli mi šine cel črn scenarij. Od
razuševanja cele družine, do pranja, sesanja in inkubacije vseh miljavžnt
pliškotov, ki jih moja hči še vedno ima. To ni tako, da samo lase očistiš, danes
se skrbni starši tega lotevamo tako, da razkužiš vse imetje in še pol ulice v
kateri živiš. Za vsak slučaj! In potem vsak večer, namesto, da bereš pravljice
ali pa se z otrokom pogovarjaš o njegovih doživetjih čez dan, z naglavno lučko
brskaš po njegovi glavi in iščeš malo golazen, ki živi za to, da ti uniči
življenje.
Pa ravno danes sem ji dovolila, da gre s
spuščenimi lasmi (del strategije, da sem preprečila »bi-ne bi-jokala bom«
napad) in zdaj tam opleta s svojimi kodri, jaz pa kar vidim male golazni, ki
zadovoljno skačejo na njeno glavo (nič več bravo mami).
Odprem mail in
vidim, da so se uši pojavile na matični šoli. Ok. Čisto malo si oddahnem,
preveč ne, ker vem, da je pot do podružnic kratka. Ampak to mi da malo zagona,
nekaj tiste prednosti. Ne bom več naivna, jutri bo imela lase trdno spete in
pošpricane, da bo joj. Potem pa naj pridejo, če morejo. Tudi če je dež, bom šla
danes po njo peš in ji glavo na hitro pregledala še pred hišo. Nikoli ne veš…
Dobro, načrt
imam, zdaj lahko naprej poteka moj »vse štima« dan. Dojenček je pokonci, že
pripravljam korenček in mu v mislih govorim, da bo vse ok, ko se bo kopal.
Veste, niso vsi dojenčki navdušeni nad kopanjem. Navkljub vsem terapevtskim
pristopom, ki sem jih ubrala, da bi vzljubil kopanje, se še vedno dere, kot da
ga dajem iz kože. Ampak kar se mora, se mora, ne more bit umazan. Zdaj ga pač
kopam, ko sva sama, da ne spravljam v stres še drugih.
Na hitro ošvrknem
uro na telefonu, da bi si do konca naredila časovni okvir… In glej:
neodgovorjen klic iz šole. Seveda sem imela telefon na tiho, ker je dete spalo.
Nikoli ne zmagaš; če poskrbiš za enega tako kot se šika, ti pa pri drugem nekaj
uide. Spet se popraskam po glavi. To ni nič dobrega. Glede na to, da moja hči
(še) ni nek vzgojni odklon, je klic bržkone povezan z njenim zdravjem. Ali pa
je dobila uši! Med praskanjem kličem nazaj, seveda se nihče ne javi. Tudi ko
kličem tretjič, ne. Nič. Odstavim korenček s štedilnika, na hitro uredim
otroka, mu sproti razlagam, da žal kopanje odpade (se smeji, kot da ve, da je rešen), hopa v
avto in do šole. Kaj pa naj drugega? Izpadem kot zanikrna mama, ki je doma in
se noče javit, ko jo kličejo?!
Šibam po
stopnicah (kolikor pač lahko, vsa brez kondicije in z dojenčkom v naročju) in
že vmes skeniram, če se otroci kaj praskajo po glavi. Madona, so hitri, a lahko
malo bolj počasi, da vidim. Ok, sem že tam. S cmokom v grlu pričakam
učiteljico, praskat se ne morem, ker imam dojenčka v eni, ključe pa v drugi
roki. Pove, da moja punca kašlja in da jo grlo boli. Trudim se, da bi prikrila
olajšanje, ker to bi res čudno zgledalo. Ne morem rečt, aja, samo to, zato
rečem, da bomo šli k zdravniku in da bom sporočila za naprej.
Vedno mi je hudo,
ko zboli. Res mi je. Danes pa čutim neko olajšanje, ki ga seveda ne bi smela,
ampak to, da se bomo izognili glavnemu pohodu uši je res zlata vredno. Če le ne
bodo na našo podružnico prikorakale z enotedenskim zamikom. V tem primeru… Ne,
ne bom že danes razmišljala o tem. Zdaj sem še varna v svojem brez uši
mehurčku, pa k zdravniku moramo in zunaj res lije. Že v avtu pomislim, da če so
na matični šoli, je seveda možno, da so tudi v zdravstvenem domu, kar pomeni…
Mater, že spet me vse srbi!
Zvečer se grem
stisnit k njej za lahko noč in ravno se zbašem v njeno posteljo, ko se spomnim,
da ji nisem pregledala lasišča. Ko že skoraj vstanem in prižgem luč, me objame
in mi reče: » Rada te mam.« Ah! K vragu s preventivo, pozabim na vse, zdaj se
bova stiskali, kot da je cel svet brez uši. So pač trenutki, ko veš, da ni
pomembno tisto kar je po protokolu prav, ampak tisto kar me poleg kofeina ob
takih dnevih drži pokonci: družba in ljubezen mojih dveh čudovitih bitij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar