Oni dan, bil je
čisto običajen torek, sem se odločila, da skočim v trgovino, medtem ko bo
starejša na baletu. Pravočasno smo šli od doma, ker res ne maram zamujanja. Otroka
sta bila ok, jaz pa tudi spodobno urejena. Ne glede na to, da imam dojenčka in
sem večino časa sama z otrokoma, se mi zdi, da to ne sme biti izgovor, da bi
hodila okrog, kot da je nekdo prej z mano pobrisal tla. Večinoma sem tudi rahlo
naličena, ker pač nisem več v rosnih dvajsetih in se ne morem več it tistega: taka
sem se zbudila, a nisem kul? Če bi rekla, da se urejam samo zase, bi se zlagala,
tako kot se vsaka, ki to reče. Urejamo se zato, da se dobro počutimo v svoji
koži in da smo prijetne na pogled. Ne zase, ampak za druge. Tudi tokrat sem
imela črno majico, jopo, hlače pa ene hudo udobne kavbojke, ki so spredaj še
malo pobrušene in imajo patent. Rada jih nosim, ker so res udobne in naredijo
moje noge ultra suhe. Vsaka, ki je že rodila, ve, da je pet mesecev po porodu
fajn imet take hlače. Nameravala sem obut ene luštne gležnarje, ampak sem imela
tamalega v naročju in sem nataknila kar ene nizke črne. Ja, več ali manj se
oblačim v črno, ker imam blazno barvito osebnost. Ne, hecam se; črna mi je hudo
kul in se je nikakor ne morem naveličati. In rada sem pozorna na podrobnosti,
ki lahko tudi popolnoma črn outfit naredijo zanimiv. Danes za podrobnosti ni
bilo časa, ampak nič hudega. Bila sem v opravi, v kateri sem se počutila ok. In
smo šli.
Bil je dež, zato
sem parkirala v garažni hiši in razmišljala, da bi lahko te hiše malo bolj
osvetlili, ker res izgledajo turobne. In ko sem dajala voziček iz prtljažnika,
me je v oči zbodla neka barva. Živa barva. Nekako mi ni bilo jasno kako. Temačna
garaža, jaz v črno-sivi-jeans kombinaciji… Ni važno. Vzamem otroka iz sedeža in
ko ga dajem v voziček… Drek! Spet vidim barvo. Moje nogavice! Ne vem kako mi je
uspelo spregledati to »malenkost«. Na nogah, v sicer sivo- črni opravi, so se
bohotile roza črte! Roza. Črte. O, drek. Kombinacija je bila res ubijalska. Odpravim
se čez garažo in pri vsakem koraku jih zagledam. Kar kričijo: poglej, poglej,
roza smo! Obup. Najraje bi šla nazaj do avta, sezula te preklete štumfe, ampak
je bilo premrzlo za kaj takega. Pa še ne vem, če mam noge zdepilirane in te
hlače so kar kratke. V dvigalu v ogledalu najprej zagledam kako vstopijo
štumfi, nato še jaz. In še preden se vrata dvigala odprejo, najdem rešitev!
Že res, da je
hudič v podrobnostih in tega hudiča sem danes grdo spregledala, ampak rešitev
je v odnosu. In se zravnam in odločim, da se bom obnašala, da to mora tako
biti. Ja, da sem doma na dolgo razmišljala katere nogavice iz moje živahne
zbirke (v resnici je to je edini par, ki ni črn!) bom izbrala za današnji
outfit. Šla sem bom trendsetterko na polno! Kao dež je, vreme res mori in malo
je treba popestrit to sivino s kančkom roza.
In tako
paradiram, z dvignjeno glavo in attitudom, da je vse ok, da sem hudo šik in
modna. Pri vsej tej paradi srčno upam, da ne srečam koga, ki me pozna, ker bi
maska padla v hipu. Zato gledam zelo visoko in naravnost, da ne vidim nikogar….
Ponovno zadiham
šele v avtu, kjer odvijam eno čokoladico (kaj?nekak sem se mogla potolažit),
čeprav vidim tiste roza črte še ko vozim.
Takoj, ko sem
prišla domov, sem zamenjala nogavice in se odločila, da jih skrijem pred sabo,
dokler ne bo sezona škornjev.
In svečano prisegam: Nikoli več ne bom obsojala
žensk, ki so za moj okus izbrale neokusno ali bizarno kombinacijo ter z
dvignjeno glavo paradirajo okrog. Zdaj vem, da ni fora v tem, da nimajo okusa,
ampak v tem, da so se preprosto zmotile! Že res, da izgledajo kot da so
prevzetne, ampak to je samo maska: v bistvu komaj čakajo, da pridejo domov in
da za vedno pozabijo ta polom.
In kot je vidno na fotki: ni šlo zgolj za modni
kiks, šlo je za žalitev dobrega okusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar