Hočem domov!

Dvakrat sem rodila in dvakrat se je zapletlo, ko bi morala iz porodnišnice domov. Prvič sem bila že prepričana, da grem tisti dan domov in ker se je bližal moj rojstni dan, sem res komaj čakala. Po jutranji viziti so mi povedali, da je moja punčka malo rumena in da bova ostali še kakšen dan, da vidijo kako bo.  Ne znam niti opisat, kako sem jokala v telefon (seveda na hormonskem vrtiljaku), ko sem klicala moža, da me ne bo. On ni jokal. Sem si zapomnila. Drugo jutro so naju spustili in rojstni dan sem lahko praznovala doma.

Naslednjič sem rodila tik pred prvomajskimi prazniki. To mi je zelo ustrezalo, ker je imela hčerka počitnice in si nisem rabila beliti glave s tem, kako bo hodila v šolo, ko mene ne bo doma. In sem imela super splanirano, da pridem domov dva dni pred koncem počitnic, da se vsi malo privadimo in nato spet šola. Na dan D, pride zdravnica in ja, bila je malo nejevoljna, ker je morala delat med praznikom.  Me pogleda, a vi ste v redu, prikimam, ona si neki zamomlja in gre. Juhu, jaz sem v redu, počakam samo pregled otroka in hopa domov. Medtem, ko sem čakala na vizito za dojenčka, sem si vse že pripravila za odhod. Tudi moja toaletna torbica se je že posušila. Morala sem jo namreč oprati. Ko so prejšnjo noč pripeljali še eno porodnico v sobo in sem se zbudila, mi ni bilo jasno, kako lahko po težkem porodu, ki ga je opisovala, tako sveže diši. Sem že razmišljala, če so jo stuširali takoj po porodu, čeprav mene niso ne po prvem, ne po drugem. Ne vem, mogoče, če kaj doplačaš… Ko sem se zjutraj zbudila, je dišalo še bolj! Pa kaj ima vgrajeno neko dišavo, ali kaj? Dam roko v svojo toaletno torbico, da bi vzela gel za tuširanje in sem ga res pošteno vzela. Polne roke sem ga imela. Očitno sem ga slabo zaprla in se je razlezel čez celo toaletno. Sem vzela vse skupaj s sabo pod tuš in se potem kar malo s toaletno torbico polivala, da sem jo sprala. V glavnem, zdaj je bila suha in spakirana.

V sobo pride sestra in sprašuje cimro kaj bo zvečer jedla, nato pogleda mene. Mislim, da se heca, pa se pohecam nazaj, da upam, da kaj dobrega. A veš, mož bo kuhal, pa to. On pa resno, da naj povem. Kako večerjala, pobuljim? Domov grem. In ona mrtvo hladno, da njej zdravnica ni nič rekla. Katera zdravnica? Ja, ta, ki vas je pregledala. Čakaj. Niti me ni PREgledala, ampak me je POgledala in rekla sem ji, da sem v redu. Ja, gospa, to ni dovolj, vi morate povedat, da ste pripravljeni na odpust. Kaj?! A se hecate?! Pa nisem jaz dohtarca! Če rečem, da sem v redu, to po domače pomeni, da sem godna za odpust. Ja, glejte, niste rekla, nič ne bo, povejte, kaj boste za večerjo. Nič!

Vsa pretresena grem s tisto prozorno posteljico po hodniku in peljem tamalega na vizito. Skušam se umirit, da ne bi preveč šibala z njim; voz že itak ropota kot pri norcih, jaz v tisti očarljivi halji, v univerzalni številki »vsem sem prav« (v bistvu je pa vsem prevelika)in težko je ohranit dostojanstvo, če si zraven še na robu joka in v plastičnih fake bolnišničnih kroksih. Pripeljem otroka, ga pregledajo, vse je ok, lahko gresta domov. Pojamram, da ne vem kaj naj naredim, ker mi zdravnica ni podpisala odpustnice, a bi lahko to ona. Ne, ni šans, jaz lahko samo za otroka, poskusite se zmenit, naj pride nazaj. Drek. Greva nazaj proti sobi, srečam sestro in jo lepo prosim, če lahko pokliče tisto zdravnico, naj pride podpisat odpustnico. Pogleda me, kot da sem nora in mi reče, da zato je pa res ne more klicat. In moji hormoni se odločijo, da je konec s prijaznostjo. V ihti razlagam, da je to nedopustno, da hočem domov in bom šla brez odpustnice, da kakšen je to sistem, a tako vi neodgovorno ravnate z denarjem, še en bolnišnični dan, to je strošek za porodnišnico in državo, jaz bi šla domov, ker hčerka ima počitnice, pa še gela za tuširanje nimam več, ker se mi je razlil… Ko spet zadiham in jo zagledam skozi zaveso solz, mi reče, da bo poskusila. Mislim, da je zalegel tisti del o denarju. 

Oddrsam proti sobi (v tistih kroksih ne moreš drugače kot drsat)in govorim svojemu novorojenčku, si videl, kako je mamica zrihtala, ja, taka je tvoja mamica, vedno vse zrihta, ja. Čez pol ure mi sestra pride povedat, da so uredili, da pa zdravnica res ni bila vesela, ker je moral zato nazaj. Ej, žal mi je. Res se opravičujem, ker je morala v času službe delati. Ne bom več nikol, obljubim. Z olajšanjem sporočim, da naj me prideta iskat in si do konca vse spakiram. Pa za otročka oblačila pripravim in jih lepo zložim na posteljo, sama se grem preobleč in spet se počutim, kot človek, ko nisem več v tisti halji. Vleklo se je ko satan, da je minila tista ura, ampak mi ni bilo težko, ker je bilo zdaj vse ok. 

Seveda pa ne bi bili mi, če bi šlo vse gladko. Ko sta mož in hči vstopila v sobo, vidim, da je on čisto zadihan in prešvican. Kaj pa to? Ma, dej, ta lupinica je ful težka. Kako težka? Jaz sem že videla ženske, ki si jo čez roko obesijo in telefonirajo zraven, v drugi roki pa torbico nosijo. Celo zimo hodiš na fitnes, zdaj pa rečeš, da je lupinica težka?! in mi pove, da ni šla dol z isofixa. Sej nisi… Ja, pa je. Odmontiral je cel sistem z isofixom vred in seveda je bilo težko! Glej, celo zimo si na fitnes hodil, unovči zdaj. Pogledam tamalo, vidim ji na izrazu, da je kar trajalo, ko je poskušal odheftat lupinico in šele takrat vidim, da ji je pustil, da je oblekla premajhne hlače, preveliko jakno in da ima tak čop kot da se je s petardo počesala. Ok, nima veze, samo gremo že od tu. Tamalega dam v lupinico, zdaj je še malo težja in seveda potem sama nesem torbo, ker mu ne morem še te obesit. Grem vrnit posteljico, na kar me sestra spomni, da je treba še plačat prisotnost parterja. Letim do njega, daj denar, da, tamali se dere, hčerka že naveličana, jaz letim nazaj, plačam, podpišem, sestra me pa vpraša, zakaj pa vaš dojenček joka. A je lačen? Po hrbtu mi že itak teče in najrajši bi ji rekla: lej, še dva dni nazaj je bil varno spravljen v meni, nič mu ni bilo treba, še dihat ne, potem se je zagnal ven (res se je, majke mi, ura in štirideset minut  od sprejema v porodno do tega da sem ga držala v naročju), dihat mora, jest, zdaj smo ga dali v par plasti oblačil, pripeli v lupinico (z isofixom!), nikjer mene, da se stisne… Ne vem, joka, ker mu je bedno, ali pa tudi ne. Dva dni ga imam, ne vem zakaj joka! Rečem pa mirno: ne, ni lačen, pretresen je. In gremo. Kolikor se da hitro do avta, ker dežuje, pritrdimo isofix z lupinico in otrokom (to tudi ne  zmore vsak), jaz se zbašem med lupinico in sedež od hčerke, ji rečem pripni se, aja ne moreš, ker sem se s svojo poporodno ritjo razlezla še v tvoj sedež. Nekak mi jo rata pripet in speljemo. Zaprem oči in si rečem kako je fajn, da grem domov. Sicer je kar trajalo, da smo prišli, ker je vozil štirideset na uro in doma sem mogla našega novega člana najprej preobleč, ker mu je vožnja vznemirila prebavila, ampak ok.

Zdaj smo že v redu, hvala. Hči spet v svoji konfekcijski številki, on se je še isti dan naučil odheftat lupinico (seveda sem vztrajala, pa sej ne, da sem mu že prej rekla, naj se zverzira v tem, še ko sem bila noseča, ampak ne, on je spreten, on ne rabi), jaz pa zdaj že točno vem zakaj sin joka. Pa še vedno vse zrihtam, ko je treba. ;)