Vsi smo imeli
sanje, ko smo bili otroci. Pa tudi kasneje jih je fajn negovati. Zgodbe o
uspešnih ljudeh se vedno začnejo tako, da je nekdo imel sanje in potem puf: čez
noč uspeh! In potem so vsi srečni in ponosni, da so to osebo poznali še pred
usodnim puf. Tako kot boste vi, ki to berete, lahko rekli, da ste me brali pred
usodnim puf in jaz sem vam za to seveda globoko hvaležna.
Ko sem bila stara
osem let, sem hotela biti natakarica. Kmalu me je to minilo, še bolj me je
minilo, ko sem se kot študentka v tem res preizkusila. Dobro, v eni od
natakarskih služb sem spoznala očeta svojih otrok, ajde, splačalo se je. Potem
sem hotela biti učiteljica. Zdelo se mi je blazno fino, da bi se malo drla na
otroke, ker takrat so učiteljice to še počele. Ko me je dretje minilo, sem
hotela biti modna oblikovalka. Vse dokler mi ni učiteljica likovne povedala, da
za oblikovno šolo, bi dejansko mogla znat risat. Ja, takrat so to še lahko
delale. Danes bi mi verjetno morala reči, da sem v risanju neverjetno dobra, da
ne smem pustiti, da me kdo prepriča v nasprotno in da če me ne bodo sprejeli,
da naj pošljem tja svoje starše z odvetnikom.
Ko je moja
oblikovalska kariera splavala po vodi, sem sklenila, da bi bilo dobro začeti
bolj skromno. In sem si rekla: šivilja bom! Seveda sem morala k šolski
svetovalni delavki, ki me je prepričala, da si naj izberem šolo primerno svojemu
uspehu, kar je pomenilo tako s
štiriletnim programom. Ker sem bila izredno prizemljen otrok (vem, takih
ne delajo več), sem si rekla, da na gimnazijo ne grem. Kako naj bi vedela, kaj
bo z mano čez štiri leta in dobro je, da imaš vsaj poklic. In tako sem šla na
vzgojiteljsko. Ko sem ponavljala drugi letnik, sem nekako spet pristala v
pisarni šolske socialne delavke, ki me je vprašala, če sploh imam kakšne načrte
in želje za prihodnost. Morala sem delovati zelo apatično, da me je to
vprašala. Z zanosom sem ji povedala, da bom po končani srednji šoli šla
študirat socialno delo. Ker sem bila pogosto v njihovih pisarnah, se mi je ta
poklic pač prikupil. Z vso resnostjo mi je povedala, da takih kot sem jaz tja
ne sprejmejo in da je potreben vsaj prav dober uspeh. Ok, bom uredila. In tako
sem pristala na socialnem delu. Ni mi žal niti enega dneva, ker je bil super
študij. Sicer nikoli nisem delala kot socialna delavka in verjetno to nikoli ne bom, ampak to niti ni
pomembno. Še danes pa kdaj pomislim kako bi se kaj odvilo moje življenje, če bi
se izučila za šiviljo. Yohji Yamamoto se sploh ne zaveda kakšno srečo ima, da
se je vse obrnilo tako kot se je. Zdaj bi se tožarila, kdo koga kopira.
Moja poklicna pot
se je razvila dokaj dobro, ampak ena goreča želja je ostala.
Ves ta čas sem si
namreč želela biti pisateljica. Ja,
pisateljica. Taka ta prava, malo odsotna, polna dobrih zgodb in tako
karizmatična, da se nihče ne more upreti branju.
Ko sem bila stara trinajst let, je našo šolo
obiskala pisateljica Marinka Fritz Kunc. V našem kraju nismo imeli ravno veliko
obiskov pisateljev, očitno pa se jim je glede na geografsko ogroženost zdelo nujno, da
nam pošljejo vsaj njo, da bi nas prepričala, da droge niso ok. To sem že vedela
in me to sporočilo ni zanimalo, mene je bolj fasciniralo to, da je pisateljica.
In sem celo stopila do nje, pogovarjali sva se, povedali sem ji, da si želim
biti pisateljica, knjigo mi je podarila in mi vanjo napisala posvetilo! Čez čas
sem ji celo poslala eno kratko zgodbo, ki je bila napisana pod vplivom ravno
prebrane knjige (njene seveda), ampak bila je tako prijazna v odgovoru.
Pohvalila je moje pisanje, niti omenila ni, da v delih deluje kot copy paste
njene knjige, samo omenila je, da bom že našla svoj stil.
Ker pa sem, kot
sem že omenila, prizemljen otrok, sem sanje o pisanju kmalu opustila. In zdaj
sem tu. Na porodniški. Ne pustite se prepričati v nasprotno: porodniška je
super! Država te plača, da si doma z otrokom, da si do dvanajstih v jutranji
halji, da spiš tudi podnevi, ker je pač treba spat takrat, ko spi otrok, ker
nikoli ne veš kdaj se bo odločil, da ponoči ne namerava spati. In če karkoli ne
narediš pravočasno, se vedno lahko izgovoriš, da pa res ne moreš, ker imaš
dojenčka! Kaj nosečnost, porodniška je blaženo stanje! In odločila sem se, da
če pa državi časti, bom pa v tem obdobju pisateljica. Knjige sicer še nimam,
ampak ne bom malenkostna. Saj jo že načrtujem. Imam glavno junakinjo, Melita
Blekić ji je ime. Blazno fajn ženska, to je vse kar trenutno lahko povem o
njej. In če me boste pridno brali, bom
kdaj kak odlomek delila tudi tu, ampak ne preveč, ker potem ne boste kupili
bestsellerja, ko bo dejansko izšel. Fake it until you make it (or break it?) je
mantra današnjega časa in zakaj se ne bi še jaz gnetla na tem vlaku?
In evo, okronala
sem za blogerko in pisateljico. Delam se, da me ljudje blazno radi berejo, kar
vidim že, kako se bodo prerivali za moje knjige in kako sedim v raznih
knjižnicah in prijazno odgovarjam na vprašanja in seveda vsakemu z veseljem
podpišem svojo knjigo. In seveda živim samo od pisanja, ker če sanjam , sanjam
na polno!
Prav fajn je
živeti otroške sanje. Aja, kaj bom, ko bom velika? Ne vem. Bom o tem razmišljala,
ko se porodniška izteče in bom iskala službo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar