Hvala, ker mi zaupaš

Ker nisem jutranji človek, ne maram jutranjih presenečenj. Jutra morajo biti zame predvidljiva, po železnem urniku. In zato imam izdelan plan, da me nič ne preseneti. Ampak kaj, ko se vsi tega ne držijo.

Pisal se je ponedeljek in vse je šlo po planu. Najprej kavica, zbudim našo šolarko, v planu imam, da ji naredim zajtrk, nato jo sfriziram, se oblečem in greva do šole. No, ne čisto do šole, ker jo po novem spremljam samo do pol poti, ostalo gre sama. Bijeva neko bitko kompromisov med njeno vedno večjo željo po samostojnosti in mojo prikrito željo po tem, da jo zaščitim.

Kot rečeno, do bujenja vse po planu, a ko prečkam dnevno sobo, da bi prišla do kuhinje, pred mano zraste moj dragi, ves oblečen in ready to go. Malo me preseneti, ker običajno ne gre tako zgodaj, zato ga vprašam, kdaj gre. Čez pet minut, pove. Presenečenje! Res. Ne. Maram. Jutranjih. Presenečenj. Kako čez pet minut?! Tamali spi, kako naj jo zdaj spremljam do šole?! To bi mi moral povedati zvečer, da bi prilagodila moj železni urnik! Njegov odgovor ( v tonu, nič ni narobe), sori, nisem pomislil. Seveda nisi. Obrnem se na peti, pa ne da bi hotela skriti svojo jezo, ampak da bi jo ja dojel v vsej njeni veličini. Vse skupaj potem ni izpadlo tako veličastno, kot sem načrtovala, ker sem izgubljena in brez načrta naredila tri kroge po hiši kot brezglava kura, kako drugače kot v jutranji halji, ki tudi ni ravno veličastna. In ker živimo v majhni hiši, sem pri vsakem krogu seveda morala mimo njega.

Malo mencam in razmišljam kaj naj. Ne morem dojenčka pustit samega, če pa ga zdaj zbudim in uredim, bo naša šolarka zamudila. Super! In to v ponedeljek zjutraj! V skrajnem obupu razmišljam na glas pred njeno sobo, da mogoče bi pa lahko šla sama. Ne vem kako me sicer ne sliši, ko ji petkrat rečem naj pospravi, zdaj je slišala takoj! Izstreli jo iz postelje, zavriska od sreče in oblečena je hitreje kot meni uspe zajeti sapo. Drek! Ne smem več razmišljati na glas, to vsi slišijo. Ok, če sem rekla, sem rekla. Medtem se oče mojih otrok že poslovi (z njim bom poračunala zvečer!), jaz prisedem k naši punci in ji ob zajtrku razlagam usodno pomembnost upoštevanja cestno prometnih predpisov. Miri me, da ve in da naj me ne skrbi, da bo pazljiva in bo vse upoštevala. Priznam, da sem kar težko dihala. Vedela sem, da bo enkrat prišlo do tega (tamala lobira že kakšen mesec, da naj jo pustiva samo), ampak me je res ujelo nepripravljeno. In to na ponedeljek.

Do konca se uredi, jaz se ugriznem v jezik, da ji ne bi še enkrat zrecitirala kako mora paziti in ko stoji na hodniku, vidim, da poka od ponosa. Objem, poljub in že se obrne proti vratom. Ko prime za kljuko se obrne in mi reče: »Mami, hvala, ker mi zaupaš.« Ne uspe mi odgovorit, ker doživim moment spoznanja, da je ona že bila zdavnaj pripravljena in da je samo čakala, da jo bom dohitela. Nasmehnem se ji, pomaham in gre. Zdrvim do kuhinjskega okna in gledam za njo, kot da odhaja na trimesečno misijo v državo brez pitne vode in res upam, da bo vse ok . Ampak ko jo takole gledam… Čeprav jo gledam v hrbet, vidim kako ponosna je, da bo sama premagala teh štiristo metrov. Vidim in prav čutim kako pomemben dan je danes za njo. Vidim kako pomemben korak je naredila na poti k še večji samostojnosti. Zaprem oči, zadiham in se sprostim. Nočem zamuditi tega samo zaradi svojih strahov.

Ko sem jo zvečer šla pokrit, sem jo gledala kako spi. in dojela sem kako pomembno je, da vedno znova utišam samo sebe, ko jo želim preveč zaščititi. Ko je otrok še dojenček in malček se ti zdi, da je naporno, ker moraš toliko stvari narediti zanj in mu pomagati, ker še ne zmore. In čakaš, da malo odraste, da bo manj naporno. Pa ni. Priznam, na trenutke je zame veliko bolj naporno  pustiti, da vedno več stvari naredi sama in da mi da jasno vedeti, kdaj in kje moje pomoči ne potrebuje več. Ampak veste kaj? Splača se. Že zaradi tistega žara v očeh in stavka: »Hvala, ker mi zaupaš.«

Tako! Oba otroka sta spala in bil je čas obračuna s tistim, ki je to zakrivil. V načrtu sem imela samogovor o odgovornosti in načrtovanju. Ulegla sem se na kavč, da razmislim o uvodnih besedah, ki morajo biti dovolj udarne, da se zave resnosti situacije. Ko sem tako ležala, me je začel božati po laseh. Vedno, ko to naredi, ostanem brez besed in takoj zaspim. Obračun je odpadel.