Vaša "darila" hvaležno odklanjam

Vedenje ljudi vedno opazujem z velikim zanimanjem. Znova in znova me fascinira, kako različni smo si, hkrati pa imamo neke skupne točke, pri katerih točno veš, kaj se za določenim vedenjem v resnici skriva.

Spremljam nekaj blogerjev in kolumnistov. Spremljam tudi odzive na njihovo pisanje. Vedno, ko se pojavi tema, ki kliče po različnih mnenjih, se ljudje razvrstijo v tri skupine. V prvi so podporniki, oziroma tisti, ki se z avtorjem strinjajo. V drugi so nasprotniki, ki jasno in glasno povejo zakaj se ne strinjajo. To je skupina, ki k debati doda največjo vrednost. Iz debate, kjer se krešejo mnenja, se lahko porodijo nove ideje, nova znanja, spremenjena prepričanja ali vsaj pogledi iz različnih zornih kotov. To so ljudje, ki so običajno razgledani in imajo bogat besedni zaklad in so zmožni spoštljive ter dobre komunikacije. In potem je tu še tretja skupina. Nekateri jim pravijo haterji, meni pa ta izraz ni blizu. Ni mi domač. Jaz jim raje rečem osebe z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju. In jih ne obsojam, ker konec koncev sem po poklicu socialna delavka in če osebam s težavami že ne pomagam, jih vsaj ne obsojam. Zanimivo pri tej skupini je, da so med njimi tudi izobraženi ljudje in takšni, za katere bi na prvi (vsaj virtualni) pogled rekli, da imajo dovolj urejeno življenje, da ne čutijo potrebe po tistem ihtavem metanju ob tla in bruhanju žaljivk, ki je značilen za majhne otroke ( ampak pri dvoletnikih je to ok, je samo razvojna faza, ki jo večina preraste do vstopa v šolo). V bistvu hočejo povedati svoje mnenje, ki morda niti ni slabo, vendar ga povejo na tak način, da je to mnenje v ozadju, saj je prekrito z žaljivkami in temu primernimi preprostimi besedami. In tako kot trmastemu otroku med izpadom trme ne govorite nič, ker to ne bo prišlo do njega, ne govorite niti tem ljudem, ko imajo izbruh, ker jih enostavno ne boste mogli doseči.

S svojo objavo prejšnji teden, sem dregnila v osje gnezdo. Bilo je tudi ogromno odziva, kar je za vsakega blogerja velik uspeh. Odzivi so bili različni, z lahkoto pa sem jih takoj razvrstila v zgoraj omenjene tri skupine. Tega sem se zavedala še preden sem napisano objavila. Ker pa je to zgolj blog, kjer javno razgaljam svoje dogodivščine in razmišljanja, se nisem preveč obremenjevala s tem. Pa tudi nikoli nisem bila ena tistih, ki bi svoje mnenje sramežljivo skrivala pred drugimi, da bi ugajala. Že zgodaj sem namreč ugotovila, da se najbolje počutim in da imajo tudi drugi največ od mene, kadar ugajam sama sebi. Blog pišem zato, ker v pisanju neizmerno uživam in če tisti, ki to berejo uživajo vsak pol toliko, je namen dosežen. Prednost spleta pa je tudi  v tem, da lahko z enim klikom greš drugam in se nikoli več ne vrneš. To pa je nekaj, česar osebe z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju ne zmorejo. Oni ostanejo in nato žalijo. V mojem primeru poskušajo žaliti. Zakaj zgolj poskušajo in jim nikakor ne uspe, pa vam razložim takoj, ko vas ( če ste med plemenitimi letniki), spomnim na nekaj, kar smo počeli v osnovni šoli. A se spomnite, ko vam je nekdo rekel, da ste bedak? In potem mu rečeš: » To si ti, kaj sem pa jaz?«  In to se lahko greš v nedogled. Meni je ta »igra« prav prisrčna. Imam to srečo, da živim s človekom, s katerim se tudi še danes kdaj tako pošaliva. No, moja metoda ravnanja z žaljivkami je v bistvu nadgradnja te metode. Izpostavila bom zgolj tri žaljivke, ki so mi jih prejšnji teden nekateri tako ali drugače želeli izročiti. Ampak taka »darila« s hvaležnostjo odklanjam.

Če mi rečeš, da sem neumna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj pogled name neumen.

Če mi rečeš, da sem omejena, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoje dojemanje mene omejeno.

Če mi rečeš, da sem bedna, ne sprejmem, ker nisem jaz kriva, da je tvoj odnos do mene beden.

To je preprosta metoda, ki jo toplo priporočam vsakemu, ki tako ali drugače pride v stik z osebami  z veliko težavami in frustracijami v svojem življenju. In če to metodo vztrajno uporabljate, se sicer ne bo zgodil noben čudež, niti ne obljubim, da boste shujšali, se boste pa ob tem blazno zabavali. Vsaj jaz se.

Za tiste, ki pa trosite taka darila okoli, en nasvet. Z vso resnostjo in prijaznostjo: to ni dobro za vas! Resno vam govorim.  Vi ste tisti, ki nosite vse to s sabo in to zlivate zgolj po sebi. Živeti s tako energijo najbrž ni lahko, niti ni dobro za vaše zdravje. Imejte se radi in spoštujte se, ker če se ne boste najprej sami, vas tudi drugi ne bodo. Spoštovanja drugih ne dobiš v trgovini, niti na tržnici. Vsak sam postavi meter do kje bo segalo spoštovanje, ki ga bo prejel od drugih.

Pa ker sem že tako dobro razpoložena in odkrita, vam razkrijem še nekaj. Nisem vedno prijazna. Včasih čutim neustavljivo potrebo po tem, da komu pač povem kar mu gre. In takrat se še posebej potrudim in izberem besede kako bom to povedala. Inteligenca se meri tudi po tem kakšen besednjak si zmožen uporabiti v navalu čustev. In ja, priznam, včasih čutim prav posebno zadovoljstvo, ko mi to uspe narediti z izbranim besednjakom in na zelo prefinjen način. Brezglavo mahanje in razburjanje sem pustila nekje v zgodnjih dvajsetih, ko sem tudi sama še imela par frustracij in težav. Ne rečem, da zdaj težav nimam, jih pa rešujem na nivoju, rada se jih lotim kot dama.

Tako da vsem, ki želijo svojo greznico zlivati name sporočam, da ne bo šlo. Ostajam na svoji stopnički in če se mi  želite pridružiti, ste dobrodošli. Ne kličite me pa v nižja nadstropja in v svoje kleti, ker ne maram kletnih prostorov in zatohlosti, ki se tam poraja.

In ker sem dama, bom danes mojemu zapisu dodala še gratis lekcijo. Za naslednjič, ko vas prime, da boste vedeli, kako se stvari streže.

Nisem nesramna do ljudi, ki me ne marajo in me želijo žaliti. Ne bom jim še jaz povzročala težav z nesramnostjo, ko pa itak morajo živeti sami s sabo.

Ko bom velika, bom...

Vsi smo imeli sanje, ko smo bili otroci. Pa tudi kasneje jih je fajn negovati. Zgodbe o uspešnih ljudeh se vedno začnejo tako, da je nekdo imel sanje in potem puf: čez noč uspeh! In potem so vsi srečni in ponosni, da so to osebo poznali še pred usodnim puf. Tako kot boste vi, ki to berete, lahko rekli, da ste me brali pred usodnim puf in jaz sem vam za to seveda globoko hvaležna.

Ko sem bila stara osem let, sem hotela biti natakarica. Kmalu me je to minilo, še bolj me je minilo, ko sem se kot študentka v tem res preizkusila. Dobro, v eni od natakarskih služb sem spoznala očeta svojih otrok, ajde, splačalo se je. Potem sem hotela biti učiteljica. Zdelo se mi je blazno fino, da bi se malo drla na otroke, ker takrat so učiteljice to še počele. Ko me je dretje minilo, sem hotela biti modna oblikovalka. Vse dokler mi ni učiteljica likovne povedala, da za oblikovno šolo, bi dejansko mogla znat risat. Ja, takrat so to še lahko delale. Danes bi mi verjetno morala reči, da sem v risanju neverjetno dobra, da ne smem pustiti, da me kdo prepriča v nasprotno in da če me ne bodo sprejeli, da naj pošljem tja svoje starše z odvetnikom.

Ko je moja oblikovalska kariera splavala po vodi, sem sklenila, da bi bilo dobro začeti bolj skromno. In sem si rekla: šivilja bom! Seveda sem morala k šolski svetovalni delavki, ki me je prepričala, da si naj izberem šolo primerno svojemu uspehu, kar je pomenilo tako s  štiriletnim programom. Ker sem bila izredno prizemljen otrok (vem, takih ne delajo več), sem si rekla, da na gimnazijo ne grem. Kako naj bi vedela, kaj bo z mano čez štiri leta in dobro je, da imaš vsaj poklic. In tako sem šla na vzgojiteljsko. Ko sem ponavljala drugi letnik, sem nekako spet pristala v pisarni šolske socialne delavke, ki me je vprašala, če sploh imam kakšne načrte in želje za prihodnost. Morala sem delovati zelo apatično, da me je to vprašala. Z zanosom sem ji povedala, da bom po končani srednji šoli šla študirat socialno delo. Ker sem bila pogosto v njihovih pisarnah, se mi je ta poklic pač prikupil. Z vso resnostjo mi je povedala, da takih kot sem jaz tja ne sprejmejo in da je potreben vsaj prav dober uspeh. Ok, bom uredila. In tako sem pristala na socialnem delu. Ni mi žal niti enega dneva, ker je bil super študij. Sicer nikoli nisem delala kot socialna delavka in  verjetno to nikoli ne bom, ampak to niti ni pomembno. Še danes pa kdaj pomislim kako bi se kaj odvilo moje življenje, če bi se izučila za šiviljo. Yohji Yamamoto se sploh ne zaveda kakšno srečo ima, da se je vse obrnilo tako kot se je. Zdaj bi se tožarila, kdo koga kopira.

Moja poklicna pot se je razvila dokaj dobro, ampak ena goreča želja je ostala.

Ves ta čas sem si namreč  želela biti pisateljica. Ja, pisateljica. Taka ta prava, malo odsotna, polna dobrih zgodb in tako karizmatična, da se nihče ne more upreti branju.

 Ko sem bila stara trinajst let, je našo šolo obiskala pisateljica Marinka Fritz Kunc. V našem kraju nismo imeli ravno veliko obiskov pisateljev, očitno pa se jim je  glede na geografsko ogroženost zdelo nujno, da nam pošljejo vsaj njo, da bi nas prepričala, da droge niso ok. To sem že vedela in me to sporočilo ni zanimalo, mene je bolj fasciniralo to, da je pisateljica. In sem celo stopila do nje, pogovarjali sva se, povedali sem ji, da si želim biti pisateljica, knjigo mi je podarila in mi vanjo napisala posvetilo! Čez čas sem ji celo poslala eno kratko zgodbo, ki je bila napisana pod vplivom ravno prebrane knjige (njene seveda), ampak bila je tako prijazna v odgovoru. Pohvalila je moje pisanje, niti omenila ni, da v delih deluje kot copy paste njene knjige, samo omenila je, da bom že našla svoj stil.

Ker pa sem, kot sem že omenila, prizemljen otrok, sem sanje o pisanju kmalu opustila. In zdaj sem tu. Na porodniški. Ne pustite se prepričati v nasprotno: porodniška je super! Država te plača, da si doma z otrokom, da si do dvanajstih v jutranji halji, da spiš tudi podnevi, ker je pač treba spat takrat, ko spi otrok, ker nikoli ne veš kdaj se bo odločil, da ponoči ne namerava spati. In če karkoli ne narediš pravočasno, se vedno lahko izgovoriš, da pa res ne moreš, ker imaš dojenčka! Kaj nosečnost, porodniška je blaženo stanje! In odločila sem se, da če pa državi časti, bom pa v tem obdobju pisateljica. Knjige sicer še nimam, ampak ne bom malenkostna. Saj jo že načrtujem. Imam glavno junakinjo, Melita Blekić ji je ime. Blazno fajn ženska, to je vse kar trenutno lahko povem o njej.  In če me boste pridno brali, bom kdaj kak odlomek delila tudi tu, ampak ne preveč, ker potem ne boste kupili bestsellerja, ko bo dejansko izšel. Fake it until you make it (or break it?) je mantra današnjega časa in zakaj se ne bi še jaz gnetla na tem vlaku?

In evo, okronala sem za blogerko in pisateljico. Delam se, da me ljudje blazno radi berejo, kar vidim že, kako se bodo prerivali za moje knjige in kako sedim v raznih knjižnicah in prijazno odgovarjam na vprašanja in seveda vsakemu z veseljem podpišem svojo knjigo. In seveda živim samo od pisanja, ker če sanjam , sanjam na polno!

Prav fajn je živeti otroške sanje. Aja, kaj bom, ko bom velika? Ne vem. Bom o tem razmišljala, ko se porodniška izteče in bom iskala službo.