Hudič je v podrobnostih

Oni dan, bil je čisto običajen torek, sem se odločila, da skočim v trgovino, medtem ko bo starejša na baletu. Pravočasno smo šli od doma, ker res ne maram zamujanja. Otroka sta bila ok, jaz pa tudi spodobno urejena. Ne glede na to, da imam dojenčka in sem večino časa sama z otrokoma, se mi zdi, da to ne sme biti izgovor, da bi hodila okrog, kot da je nekdo prej z mano pobrisal tla. Večinoma sem tudi rahlo naličena, ker pač nisem več v rosnih dvajsetih in se ne morem več it tistega: taka sem se zbudila, a nisem kul? Če bi rekla, da se urejam samo zase, bi se zlagala, tako kot se vsaka, ki to reče. Urejamo se zato, da se dobro počutimo v svoji koži in da smo prijetne na pogled. Ne zase, ampak za druge. Tudi tokrat sem imela črno majico, jopo, hlače pa ene hudo udobne kavbojke, ki so spredaj še malo pobrušene in imajo patent. Rada jih nosim, ker so res udobne in naredijo moje noge ultra suhe. Vsaka, ki je že rodila, ve, da je pet mesecev po porodu fajn imet take hlače. Nameravala sem obut ene luštne gležnarje, ampak sem imela tamalega v naročju in sem nataknila kar ene nizke črne. Ja, več ali manj se oblačim v črno, ker imam blazno barvito osebnost. Ne, hecam se; črna mi je hudo kul in se je nikakor ne morem naveličati. In rada sem pozorna na podrobnosti, ki lahko tudi popolnoma črn outfit naredijo zanimiv. Danes za podrobnosti ni bilo časa, ampak nič hudega. Bila sem v opravi, v kateri sem se počutila ok. In smo šli.

Bil je dež, zato sem parkirala v garažni hiši in razmišljala, da bi lahko te hiše malo bolj osvetlili, ker res izgledajo turobne. In ko sem dajala voziček iz prtljažnika, me je v oči zbodla neka barva. Živa barva. Nekako mi ni bilo jasno kako. Temačna garaža, jaz v črno-sivi-jeans kombinaciji… Ni važno. Vzamem otroka iz sedeža in ko ga dajem v voziček… Drek! Spet vidim barvo. Moje nogavice! Ne vem kako mi je uspelo spregledati to »malenkost«. Na nogah, v sicer sivo- črni opravi, so se bohotile roza črte! Roza. Črte. O, drek. Kombinacija je bila res ubijalska. Odpravim se čez garažo in pri vsakem koraku jih zagledam. Kar kričijo: poglej, poglej, roza smo! Obup. Najraje bi šla nazaj do avta, sezula te preklete štumfe, ampak je bilo premrzlo za kaj takega. Pa še ne vem, če mam noge zdepilirane in te hlače so kar kratke. V dvigalu v ogledalu najprej zagledam kako vstopijo štumfi, nato še jaz. In še preden se vrata dvigala odprejo, najdem rešitev!

Že res, da je hudič v podrobnostih in tega hudiča sem danes grdo spregledala, ampak rešitev je v odnosu. In se zravnam in odločim, da se bom obnašala, da to mora tako biti. Ja, da sem doma na dolgo razmišljala katere nogavice iz moje živahne zbirke (v resnici je to je edini par, ki ni črn!) bom izbrala za današnji outfit. Šla sem bom trendsetterko na polno! Kao dež je, vreme res mori in malo je treba popestrit to sivino s kančkom roza.

In tako paradiram, z dvignjeno glavo in attitudom, da je vse ok, da sem hudo šik in modna. Pri vsej tej paradi srčno upam, da ne srečam koga, ki me pozna, ker bi maska padla v hipu. Zato gledam zelo visoko in naravnost, da ne vidim nikogar….

Ponovno zadiham šele v avtu, kjer odvijam eno čokoladico (kaj?nekak sem se mogla potolažit), čeprav vidim tiste roza črte še ko vozim.

Takoj, ko sem prišla domov, sem zamenjala nogavice in se odločila, da jih skrijem pred sabo, dokler ne bo sezona škornjev.

In svečano prisegam: Nikoli več ne bom obsojala žensk, ki so za moj okus izbrale neokusno ali bizarno kombinacijo ter z dvignjeno glavo paradirajo okrog. Zdaj vem, da ni fora v tem, da nimajo okusa, ampak v tem, da so se preprosto zmotile! Že res, da izgledajo kot da so prevzetne, ampak to je samo maska: v bistvu komaj čakajo, da pridejo domov in da za vedno pozabijo ta polom.

In kot je vidno na fotki: ni šlo zgolj za modni kiks, šlo je za žalitev dobrega okusa.

Zadeva: Ušiv september

Deževen torek, a dežju navkljub je dober dan. Vse je tako kot mora biti. Zjutraj sem preprečila hčerin napad v stilu »bi-ne bi- bi- jokala bom« (bravo, mami), moj dojenček je po nočnem maratonu dojenja cel dopoldan zadovoljno spal, kava je dobra, vse štima. Po dolgem času sem celo nekaj objavila na blogu (vmes sem v mislih napisala že vsaj 30 objav, a kaj, ko jih dejansko nisem in so se ideje izgubile nekje v vesolju izgubljenih inspiracij).

In tako zadovoljna sedim pred računalnikom in še malo pokukam na mail. Glede na to, da sem na porodniški, ne pričakujem nič pomembnega, nič šokantnega, nič kar bi mi povzročalo stres. Kakšen zanimiv članek, reklama in take stvari. Odprem mail…Naenkrat se moje »vse štima« stanje začne topiti in še preden se zavem, se praskam po glavi. Tam je mail. Tisti, ki ga starši nočemo, ki upamo, da letos ga pa ne bo. Pa je. Zadeva (z velikimi črkami, kako pa drugače): POJAVILE SO SE UŠI.

A sem res mogla pogledat?!

Še preden odprem, se praskam že po celi glavi in skozi misli mi šine cel črn scenarij. Od razuševanja cele družine, do pranja, sesanja in inkubacije vseh miljavžnt pliškotov, ki jih moja hči še vedno ima. To ni tako, da samo lase očistiš, danes se skrbni starši tega lotevamo tako, da razkužiš vse imetje in še pol ulice v kateri živiš. Za vsak slučaj! In potem vsak večer, namesto, da bereš pravljice ali pa se z otrokom pogovarjaš o njegovih doživetjih čez dan, z naglavno lučko brskaš po njegovi glavi in iščeš malo golazen, ki živi za to, da ti uniči življenje.

 Pa ravno danes sem ji dovolila, da gre s spuščenimi lasmi (del strategije, da sem preprečila »bi-ne bi-jokala bom« napad) in zdaj tam opleta s svojimi kodri, jaz pa kar vidim male golazni, ki zadovoljno skačejo na njeno glavo (nič več bravo mami).

Odprem mail in vidim, da so se uši pojavile na matični šoli. Ok. Čisto malo si oddahnem, preveč ne, ker vem, da je pot do podružnic kratka. Ampak to mi da malo zagona, nekaj tiste prednosti. Ne bom več naivna, jutri bo imela lase trdno spete in pošpricane, da bo joj. Potem pa naj pridejo, če morejo. Tudi če je dež, bom šla danes po njo peš in ji glavo na hitro pregledala še pred hišo. Nikoli ne veš…

Dobro, načrt imam, zdaj lahko naprej poteka moj »vse štima« dan. Dojenček je pokonci, že pripravljam korenček in mu v mislih govorim, da bo vse ok, ko se bo kopal. Veste, niso vsi dojenčki navdušeni nad kopanjem. Navkljub vsem terapevtskim pristopom, ki sem jih ubrala, da bi vzljubil kopanje, se še vedno dere, kot da ga dajem iz kože. Ampak kar se mora, se mora, ne more bit umazan. Zdaj ga pač kopam, ko sva sama, da ne spravljam v stres še drugih.

Na hitro ošvrknem uro na telefonu, da bi si do konca naredila časovni okvir… In glej: neodgovorjen klic iz šole. Seveda sem imela telefon na tiho, ker je dete spalo. Nikoli ne zmagaš; če poskrbiš za enega tako kot se šika, ti pa pri drugem nekaj uide. Spet se popraskam po glavi. To ni nič dobrega. Glede na to, da moja hči (še) ni nek vzgojni odklon, je klic bržkone povezan z njenim zdravjem. Ali pa je dobila uši! Med praskanjem kličem nazaj, seveda se nihče ne javi. Tudi ko kličem tretjič, ne. Nič. Odstavim korenček s štedilnika, na hitro uredim otroka, mu sproti razlagam, da žal kopanje odpade (se smeji, kot da ve, da je rešen), hopa v avto in do šole. Kaj pa naj drugega? Izpadem kot zanikrna mama, ki je doma in se noče javit, ko jo kličejo?!

Šibam po stopnicah (kolikor pač lahko, vsa brez kondicije in z dojenčkom v naročju) in že vmes skeniram, če se otroci kaj praskajo po glavi. Madona, so hitri, a lahko malo bolj počasi, da vidim. Ok, sem že tam. S cmokom v grlu pričakam učiteljico, praskat se ne morem, ker imam dojenčka v eni, ključe pa v drugi roki. Pove, da moja punca kašlja in da jo grlo boli. Trudim se, da bi prikrila olajšanje, ker to bi res čudno zgledalo. Ne morem rečt, aja, samo to, zato rečem, da bomo šli k zdravniku in da bom sporočila za naprej.

Vedno mi je hudo, ko zboli. Res mi je. Danes pa čutim neko olajšanje, ki ga seveda ne bi smela, ampak to, da se bomo izognili glavnemu pohodu uši je res zlata vredno. Če le ne bodo na našo podružnico prikorakale z enotedenskim zamikom. V tem primeru… Ne, ne bom že danes razmišljala o tem. Zdaj sem še varna v svojem brez uši mehurčku, pa k zdravniku moramo in zunaj res lije. Že v avtu pomislim, da če so na matični šoli, je seveda možno, da so tudi v zdravstvenem domu, kar pomeni… Mater, že spet me vse srbi!

Zvečer se grem stisnit k njej za lahko noč in ravno se zbašem v njeno posteljo, ko se spomnim, da ji nisem pregledala lasišča. Ko že skoraj vstanem in prižgem luč, me objame in mi reče: » Rada te mam.« Ah! K vragu s preventivo, pozabim na vse, zdaj se bova stiskali, kot da je cel svet brez uši. So pač trenutki, ko veš, da ni pomembno tisto kar je po protokolu prav, ampak tisto kar me poleg kofeina ob takih dnevih drži pokonci: družba in ljubezen mojih dveh čudovitih bitij.

Vse bo ok. Jaz vem, da ti to zmoreš.

Te dni veliko berem o uvajanju v vrtec in stiskah, ki se ob tem pojavljajo. Ne bom pisala nasvetov o tem, ker mislim, da jih je bilo napisanih že preveč in da so na koncu starši samo še v večji stiski, ker ne vedo kateri nasvet bo tisti pravi za njih, da bo uvajanje lažje. Bom pa napisala svoje mnenje.

Sama sem uvajala hčerko, enako me čaka še s sinom, bila pa sem tudi že na drugi strani in kot vzgojiteljica uvedla nekaj generacij. In zato si bom dovolila napisati svoje mnenje o tej trenutno vroči temi.

Veliko se piše o zaupanju vzgojiteljicam in o tem, da moramo starši otroke na vrtec pripraviti. Vse je res in prav.  Pa vendar; kako eno leto starega otroka pripraviti na povsem nov svet za njega, ne vem niti kot mama, niti kot vzgojiteljica. Lahko mu opisujemo, ga peljemo tja, smo pozitivno naravnani, ampak še vedno bo zanj to nova izkušnja. In še vedno bo v stiski. In to pogrešam v vseh zapisih, ki sem jih brala: otrok ima pravico do stiske, mi pa nimamo pravice, da ga zato prikrajšamo. Ne, nisem nora. Otrok ima pravico do tega, tako kot ima pravico, da shodi, pri tem pade, se pobere in poskusi znova. Z rojstvom otrok doživi prvo stisko in potem se situacije, ki mu niso všeč, kar vrstijo. Skozi te situacije se otrok osamosvaja in zori.

Vem, da je hudo, ko otroka oddaš in joka. Vem, da je hudo pomisliti, da bo otrok večino dneva z nekom, ki ga še ne pozna in ne bo ob njem nikogar od domačih in poznanih, da bi ga potolažil. Vem, da je hudo razmišljati ali bo jedel in kako bo zaspal. Vem pa tudi, da otroci to zmorejo. Vem, da jokajo, ker jim je hudo in prav je da se izrazijo. V vrtcu me je vedno najbolj skrbelo za tiste otroke, ki cel dan niso niti enkrat zajokali in s tem pokazali, da jim ni ok, da so prestrašeni in da nimajo pojma, kaj se dogaja. Vsak otrok se mora navaditi na nov svet. Na novo dinamiko, na nove ljudi, na drugačno hrano, nove dejavnosti in nov ritem. In verjemite mi, ni lepšega, ko je uvajanje počasi mimo in ko se otroci sprostijo, ko vidijo kako lepo jim je v vrtcu. Ko iz dneva v dan napredujejo in ko glasen smeh posuši solze. In čeprav stari komaj leto ali dve; kako lepo je videti njihovo novo samozavest, ki so jo pridobili skozi to težko obdobje.

Spomnim se deklice, ki ji je bilo ob vstopu v vrtec res hudo. Bila je stara malo več kot eno leto. Ob prihodu je jokala, nato pa večino dneva k sebi stiskala svojega dojenčka in vsake toliko zajokala. Na začetku se ni veliko igrala, le sedela je in čakala, da bo konec in da bo lahko šla domov. Navezala se je name in ko ji je bilo hudo, je med jokom neumorno ponavljala moje ime: » Anita, Anita,…« Tolažila sem jo, čez čas je bilo dovolj, da sem rekla, ja, tukaj sem, nato sem jo preusmerila v to, da sva našteli še imena drugih, ki so bili v vrtcu. Vedno bolj pogosto je dojenčka odložila in se zaigrala brez njega. Vedno bolj pogosto je po imenu poklicala še koga drugega in vedno bolj poredko mene. Sprostila se je in pričela uživati. Lani sem po naključju bila v skupini, kjer je zdaj ona, stara pet let. Prišla je do mene in me z nasmehom vprašala, če se spomnim, kako je bilo, ko je začela hoditi v vrtec in je jokala ter klicala: » Anita, Anita.« » Spomnim se, seveda. In ko te gledam, sem prav vesela in ponosna nate. Poglej kako uživaš in v kakšno pogumno punco si zrastla. Čestitam.« Nasmeh se ji je razširil in tako kot ne bom pozabila njene stiske ob uvajanju, ne bom nikoli pozabila ponosa, ki ji je zažarel v očeh. Obe sva vedeli, da ji je bilo takrat hudo, vedeli pa sva tudi, da je to, da je to stisko uspešno premagala, še pomembneje. In vem, da bo z veseljem šla v šolo, čeprav jo bo morda na začetku malo stisnilo v grlu, ker se bo zopet podala na novo, neznano pot. In vem, da bo zopet malo zrasla, ko bo to premagala.

Starši, zaupajte svojim otrokom. Vse bo ok. Oni to zmorejo, to potrebujejo. To so njihove bitke, iz katerih bodo prišli kot zmagovalci. Veselite se z njimi, čeprav še danes jokajo in morda bodo tudi jutri. Ampak poglejte naprej; zase in za njih. Poglejte naprej in videli boste svojega otroka, ki pogumno koraka v svet, kjer ve, da ste mu vedno na voljo, ko mu bo hudo, hkrati pa ve, da ima tudi sam moč premagati ovire in težke korake, ki ga še čakajo.

Tudi, če vas ob koncu dneva pričaka s solzami, mu čestitajte. Vsak dan mu gre bolje. In tudi če bo jutri zjutraj jokal in se vas oklepal, ko ga boste oddajali, mu zašepetajte na uho: » Vse bo ok, jaz vem, da ti to zmoreš.«

Nekega jutra med polno in prazno luno

Za hip ali dva, ko zjutraj odprem oči, mi ni nič ok. In to vsako sleherno jutro. Ne bi spala, ne bi vstala, vse mi je brez veze. Rabim kavo in trenutek ali dva zase, da se ponovno sestavim. In potem sem kot rožica. Uživam v sončnem vzhodu, življenje je lepo in take reči. Tistega jutra je bil zares lep sončni vzhod. No in ko pijem kavo, vsako jutro naredim načrt s časovnim okvirjem. In ker ne maram neprijetnih presenečenj, imam vedno 5-10 minut za rezervo. Tudi tistega jutra sem naredila načrt. Dober je bil. In ker jutranja rutina že nekaj časa odlično teče, ker moja sončica zjutraj nič ne komplicira, nama čas še ostaja. Zato se tega jutra odločim, da jo bom pustila 10 minut dlje spati. Naj spi, sonček moj zlati. In če sem že tako drzna, si mislim, bom šla še dlje in oblekla tisti najtanjši črn plašč. Pomlad je, že res, da je še par dni nazaj snežilo, ampak kam pa pridem, če bom vedno na ziher. Huh, kar pogreje me, to moje življenje na skrajnem robu.

Grem v kopalnico opravit svojo jutranjo obrazno rutino. Le ta z leti časovno narašča. Pa ne da bi mi videz zdaj več pomenil, kje pa, le slabši je. Mislim, da me je doletela neka kozmetična karma. Najstništvo brez enega mozolja, do nedavnega brez gubic, koža ko nova. Nisem razumela vseh pomad in maž, ki so jih vrstnice dajale na obraz. Meni je bila dovolj navadna žajfa in kakšna no name krema, pa sem sijala. Zdaj na mojem obrazu hkrati (!) domujejo akne, sončna guba ( o njej obširneje kdaj drugič), pigmentni madeži in popokane kapilare. Naj ponovim: hkrati, to pomeni vse naenkrat. In zato zdaj pač traja dlje. Ko končam, ugotovim, da zgledam slabše kot prej. Mogoče moram te maže nanašat dlje časa, da bo učinek ali pa obstaja kak skriti trik, ki ga še nisem odkrila. Kakorkoli.

Samo čaj za s sabo si še skuham ( peteršiljev, ker bom bolj zdravo živela), preverim, če je vse v torbici in knjig za v knjižnico ne smem pozabit. In grem najprej zbudit mojo srčico, sončka mojga zlatega. Prvič, drugič, tretjič. Ko pridem četrtič in že malo glasneje rečem, da bo treba iz postelje in se oblečt, revskne izpod odeje: A Glih zdej?!. Ja kdaj pa, pomislim. A se nasmehnem ( ker vse je odvisno od mene, jaz sem odrasla, jaz določam barvo najinega odnosa) in rečem, ja, jutro je, sonce je že vstalo, pred nama je čudovit dan. Obleče se, jaz pa zadovoljno odpeketam postorit še zadnje reči pred odhodom od doma. 10 minut kasneje jo najdem v kopalnici, ždi na školjki. A si že, vprašam, ona z nejevoljo, a zdaj še lulat ne smem. Mislim, kaj je to? Kje je moj srček zlati? A se ne dam. Še vedno mirna, nasmejana, čisti zen. Rečem, da seveda lahko, ampak zgleda, da si že. Mukoma zvleče svojo rit dol in ko jo češem jo itak ful cuka, čopa, ki ga predlagam, pa ona ne bi. Ok, pa ne, ko vidim, da sva že nevarno blizu coni rezervnega časa. Naredi tisto čudno šobo in povesi glavo, ker zdaj pa bi čop, ne zdaj pa ne, bova nehali s tem, ok. Obuj se, jakno gor in greva.

Ker sem že vmes ugotovila, da se to jutro obrača v neko čudno smer, sem opustila zamisel o peteršiljevem čaju, ki bi stanjšal moje otekajoče gležnje in sem si raje skuhala preverjen vrč kave. Že obuta se spomni, da je njena žirafa v garderobi. Ok, ok, grem jaz. Žirafa v njenem naročju, jaz otovorjena z dvema torbama v velikosti manjših potovalk in vrčem prave turške kave ter ključi od avta. Prosim jo naj odpre vrata in predvidevam ( nikoli ne predvidevaj pri otroku!), da ve da so zaklenjena. Butne v vrata, rečem, naj odklene, ne povem smeri ( itak predvidevam, da ve!) in ona še enkrat zaklene! Mater! V mani že rahlo brbota, tik pred vretjem sem, ker sva že debelo čez rezervni čas. Ampak jaz sem fajn mama, jaz znam. Vdihnem, ji povem, zaklenila si še enkrat, zato zdaj odkleni v drugo smer in nato odpri. Bravo mami, čisti zen. Odklene. Enkrat! In hoče odpret! In buta v vrata, ker ne gre! Alooo! Mirno, sicer že manj zenovsko rečem, še enkrat, ona zavpije, saj sem in hoče na vso silo odpret zaklenjena vrata! Ok, to je to. Rdečkasti mrak na oči, odklenem, odprem, greva, mudi se. Ampak ne. Ona ne bi, joka, obtožuje, da to ni pravično, da je hotela ona, zakaj ne dovolim, če sem rekla, pa da greva nazaj, da bova še enkrat... Še enkrat?! A se hecaš?! Zenovska mami je šla. Ni je več! Igra se v pravljični hiški s tisto sončico, s srčkom zlatim, ki ga danes ni nikjer. Greva v avto, dost je blo, nehaj komplicirat! Se zbaševa v avto, še vedno joka, pridiga o krivici, jaz ji jasno in glasno povem, da je ne bom poslušala. Radio dam na glas, besna, da nimam niti ene kasete ( ja, prav kasetar mam v avtu). Res super, da so reklame, jaz bi muziko. Nekaj v stilu Welcome to the jungle al pa Firestarter. U, muzika bo, aja ne, ne bo, samo Bruno Mars je ( nujno, čimprej nabavi kasete, pod pogojem, da je pet kaset cenejših od novega radia).

Na sredi poti v retrovizorju preverim stanje mojega "srčka zlatega" in vidim tisti " ful trpim" izraz na obrazu, oči ranjene srne in uboge ročice, ki stiskajo plišasto žirafo. Da ne bo pomote. Vse to, vem jaz dobro, so sprogramirani manevri pet letnih otrok. Ne bom nasedla. Nek tihi glasek mi sicer prišepne nekaj v smislu, poskušaj razumet, naveži stik, ampak ne. Možen je samo še hujši kratek stik, k vragu z vsem znanjem in strpnostjo, tudi jaz sem krvava pod kožo. V vrtcu se do garderobe žrtveno odvleče  in ko se sezuje, svoje škorenjce poravnava s kirurško natančnostjo. In prav vidim, da skozi zaveso las ( frizura je pač šla k vragu) gleda v mojo "mudi se mi" mencajočo postavo. Ampak sem tiho. Še enega izbruha enostavno nočem. In že sva pred vrati, samo še adijo, lupčka pa lepo se mej in sem rešena. Kljuko sem že imela v roki, res, ko me pogleda, seveda kako drugače, s solzo v očeh. Iz pet jo je potegnila, prisežem, ker je vedela, da solzne je pa pač ne bom oddala. Predam se. Se usedem na klop in vprašam kaj je narobe. Saj ne da ne vem, ampak naj pove. In mi reče, pazi to (!!!!), da je hotela samo povedat, da je včeraj ena njena prijateljica risbico pozabila in da jo bo ona danes spomnila, naj jo vzame. V glavi se mi v pulzirajoči rdeči prižiga en velik WTF, rečem pa o, kako lepo, lupčka, fajn se mej, adijo. Odprem vrata, dobro jutro, ona skenira kdo dela zjutraj, vidim, da si je oddahnila, ker bo lahko pojamrala. Briga me, jamraj. Zaprem vrata in jih še malo držim, da ne bi slučajno nazaj prišla. In ko na stopnicah srečam mamo, ki ji najeda njen otrok, mi je lažje. Pa ne da ji privoščim, res ne, ampak tisti občutek solidarnih muk. I so feel you, sister... 

Polna sem bila upov za naslednje jutro, ko jo je on peljal v vrtec. Ki bi bilo res popolno, če ne bi doma spet(!) pozabila usb ključka, se še pred začetkom šihta po čistih hlačah polila s kavo in pozabila zaklenit avta, namesto mojih očal pa sem v etuiju našla rožnata očala mojega srčka zlatega. Ampak to so jutra. Drugače sem čist ok, poosebljeni zen. Res, majke mi.

Nauki tega dneva:

- Včasih ne gre drugače kot otroku mejo postavit, ali pa zagrozit. Saj tudi naši otroci vedo, da onstran grožnje obstaja le to, da mu za dan ali dva prepovemo kakšno stvar, ki mu itak ne pripada.

- Tisti plašč bom naslednjič oblekla nekje konec julija. Cel dan me je zeblo kot psa.

- Zvečer sem si skuhala peteršiljev čaj. Hvala jutranji intuitivni odločitvi, da sem se odločila za kavo. Res bi bila krivica, če bi se morala po takem jutru namesto s kavo nacejat s to zeleno brozgo.

Poklon veliki ženski

Ne želim obžalovati. Ne želim biti ena tistih, ki potem gledajo nazaj in jim je žal, da niso povedali. Svoji mami želim danes povedati koliko mi pomeni. Obljubim, da bom tudi na pogrebu rekla kakšno besedo, če bo treba, pa trubače bom zrihrala. Ampak tako kot ji želim, da ji danes cel dan igrajo trubači, tako ji danes želim tole povedati. Danes bi se ji rada poklonila in povedala, kako pomembna je zame. Danes, ko se lahko ob tem obe veseliva, zdaj, ko to lahko bere in si za vedno vtisne v spomin. Torej, če nisi moja mama Zinka, ti ni treba brati naprej. Lahko pa ; morda zgolj kot opomnik, da je treba kdaj malo ustaviti konje in povedati tistim, ki jih imamo radi, koliko nam pomenijo, se morda zahvaliti za vse kar smo od njih prejeli. Lahko preberete kot opomnik, da ne postanemo kliše o obžalovanju, ker nismo prej povedali.

Veliko je tega, kar sva preživeli. Ja, dobesedno preživeli. In vem, da misliš, da sem se od tebe naučila samo to, kako ne delati in živeti. Danes ti želim povedati, kako zelo se motiš. Če kaj, se iz svojega otroštva spomnim predvsem tvojih  lepih in spodbudnih besed. Žalosti me, ko poslušam odrasle ljudi, ki še vedno hrepenijo po pohvali staršev. Jaz ne, ker sem to dobila. Spomnim se, mama, kolikokrat si mi rekla, da sem lepa. In spomnim se, da si mi govorila, da sem pametna. In nikoli ne bom pozabila, ko sem ti povedala, da je neka pisateljica pohvalila kar sem napisala, kako si mi rekla, da mogoče bom pa še kdaj pisateljica in da sem vedno dobro pisala. Stara sem bila 13 let. Vse to sem nesla s sabo in danes vidim, kako bogata popotnica je to bila. Zavedam se, da to, da sem zadovoljna s svojim videzom in telesom, da vem, da zmorem vse kar si zamislim, ni zgolj moja osebnostna lastnost. Vem, da je to darilo, ki sem ga dobila od tebe. Hvaležna sem ti zato in vesela, da si mi to dala, saj lahko zdaj to sama dajem naprej. In če bom nekoč sama videla, da je moja hči tako močna, bom vedela, da sem uspela kot mama.

Hvaležna sem ti za vse trenutke, ko si mi stala ob strani in za vse tiste, ko mi nisi. Ravno tisti trenutki, ko te ni bilo ob meni, da bi se naslonila nate, so mi dali moč, da sem težave rešila sama in zaupanje vase, da zmorem. Hvala ti. In hvala, da se mi naučila, da iz vsega potegnem najboljše. Tebi gre zahvala za to, da na vse kar sva doživeli in preživeli ne gledam z grenkobo ali bolečino. Ker si me naučila, da se sami odločimo kako bomo gledali na stvari in odločam se, po tvoji zaslugi, da vidim in pomnim tisto, kar je bilo lepo.

In hvala ti, ker si takšna kot si. Ko te vidim polno energije, še vedno urejeno, našminkano tudi samo za doma, ko te vidim kako poskočiš, ko slišiš glasbo, ki ti je všeč, se navzamem tvoje energije. Energije in upanja, d bom tudi sama takšna v tvojih letih. Da ne bom klonila in bom polna energije in idej tako kot ti. Vedi, veliko mojih vrstnic se lahko pred tvojo energijo skrije.

Danes se ti želim pokloniti in ti povedati, da te imam rada in da si ne bi mogla želeti boljše mame. Zame si najboljša takšna kot si. Z vsemi odlikami in napakami. In ko sem zadnjič videla tole sliko s pripisom, s kom bi želela sedeti na tej klopci in klepetati, sem kljub vsem drugim osebam v mojem življenju, ki jih imam neizmerno rada, najprej pomislila nate. Če bi morala izbirati, bi bila ti moja prva izbira.

Zadnjič si rekla, da si ponosna na vse nas štiri. Ker smo tvoji, bodi ponosna tudi nase, saj brez tebe ne bi bili takšni kot smo. Hvala ti, mama.

Danes naj te cel dan spremljajo trubači, tako glasno kot ti želiš! Naj se trese! ;) Tale zapis pa naj bo moje darilo tebi. In ja, brez tebe takega darila ne bi znala dati od sebe. Hvala ti, mama.

Vse najboljše, draga moja! Neizmerno te imam rada.

Odkrito o odrekanju mater

Ni se mi zgodilo prvič, da sem prebrala nekaj o požrtvovalnosti mater in me je stisnilo pri srcu. Stisnilo zaradi vseh otrok, ki živijo s temi materami. Ja, malo zlobno sem to napisala, dovolite mi, da razložim. Imam enega otroka in priznam: po njenem rojstvu se je veliko spremenilo. Malo se je pač treba prilagodit, ko dobiš otroka. Še vedno pa imaš svoje življenje, svoje telo, glavo, čustva. Sama sem še vedno Anita. Bolj zrela, bolj siva, ampak bistvo ostaja enako. Zagovarjam to, da ima otrok starše na katere se lahko vedno zanese. Starše, ki ga imajo brezpogojno radi. V mojem svetu brezpogojna ljubezen obstaja samo v odnosu do otroka. Z drugimi jo vedno pogojujemo. Zavedno ali ne. Ampak brezpogojni ljubezni navkljub: požrtvovalnost je odveč.

V blogu, ki me je potisnil čez rob in pripravil do tega zapisa, je avtorica naštela deset stvari, ki jih mati otroku nikoli ne bo povedala. Iz prebranega gre razbrati, da pa jih vsaka doživlja. Če na hitro povzamem samo tiste, ki so me najbolj zbodle:

1. mama je zate jokala, od sreče, bolečine, strahu, zaradi globokih čustev do tebe,... 

2. vsakič, ko si zajokal, si ji strl srce(!!!)

3. bolelo jo je: ko si jo vlekel za lase, ko si jo grizel med dojenjem, ko te je v neznosni bolečini rojevala,...

4. vedno jo je strah

5. ve da ni popolna in še vedno se trudi, da bi si oprostila napake, ki jih je storila in tako naprej. 

Mislim, prosim lepo! Kaj pa se gremo, drage matere? Kdo je odrasel v tej igri?

Za otroka sem se odločila, ko sem čutila, da sem pripravljena. Takrat, ko sem materinstvo začela dojemati kot dodano vrednost in ne kot lastno žrtev za drugo bitje. Takrat, ko sem bila dovolj zrela, da sem lahko sprejela njen jok in vedela, da je vse ok, da je jok zdrav, da je prav, da pokaže čustva in da solze ne pomenijo konec sveta. Takrat, ko sem postala dovolj pogumna, da vem, da če otrok pade po tleh, da se lahko pobere. Takrat, ko sem čutila, da zmorem biti oboje; Anita in mati in ko sem vedela, da se eno in drugo ne izključuje. Takrat, ko sem vedela, da bom znala in želela biti z otrokom, hkrati pa bom obdržala svoje hobije ter razvijala nove, ki nimajo nič skupnega z materinstvom. Biti mati ni in ne sme biti enako, biti žrtev. Biti otrok ni in ne sme biti enako, kriv sem za tvoje odrekanje!

Še danes se spomnim občutkov, ko sem prišla iz porodnišnice. In veselja, ko sem čez tri tedne dobila po pošti novo torbico. Iz Anglije sem jo naročila, prosim lepo! Ker sem hotela za k vozičku eno lepo, stajliš torbico, v katero lahko daš vse pripomočke za otroka ( še previjalno podlogo je imela) hkrati pa zgledaš dobro z njo. Ker torbica je bila zame. Za odraslo žensko, ki je obdržala svojo nečimrnost glede torbic, hkrati pa je nepopisno uživala v svoji novi vlogi matere. 

Rada bi samo povedala, da smo lahko dobre matere in da lahko živimo svoje življenje še naprej. Da vse delamo napake in da ni potrebe, da se celo življenje obtožujemo zaradi njih. Da je čas, da pustimo otroke pri miru, da jih ne obremenjujemo s tem, čemu vse se je kot mama potrebno odreči, saj mu s tem ne izkazujemo ljubezni. S tem izkažemo zgolj lastno negotovost in željo po tem, da bi nekdo končno videl koliko smo žrtvovale in da so naši dolžniki do konca življenja. Kaj pa za otroka pomeni to, da mu za življenjsko popotnico spakiramo polno malho krivde in cankarjanskega materinstva, pa kdaj drugič.

Za danes naj navržem le še to, da tudi nikoli ne bom delila objave v stilu: ponosna na strije in vse gube in razmetano stanovanje, ker sem mama. Sem. In imam kdaj razmetano. Ni pa zato kriva moja hči. Moja izbira je, da ne pospravim, ker sem raje z njo ali pa, odpusti mi Cankar, grem na kavo in se v tistem kofetarskem zagonu sploh ne spomnim na njo.

Junaštvo nove dobe: vsi strije na plan!

All about that bass al kako že. Hit, ki je podiral rekorde, hit, ki smo ga vsi slišali, ki je všečen, lahko gre v uho in baje ena bolj pozitivnih pesmi v zadnjem času. A bejž, a res? Meni se ne zdi. Gre pa z roko v roki objavam "navadnih" žensk, ki delajo selfije svojih trebuhov, ki so običajni, nič popolni, okronani s strijami. In že imamo svetnico, herojko s katero čutijo milijoni žensk po svetu. Ker ona je taka kot me, še več je, taka je kot me, pa še upa si za povrh! Postavljat spomenike za tak heroizem. Ker gospa se je sliknila v bikinkah in pokazala, da ja, ni popolna, da pa vseeno lahko nosi bikinke in je srečna. In horde žensk, da ja, to je to, mejmo se rade takšne kot smo, nam ne bo nihče diktiral kakšne naj bomo, me že vemo, strije so pa itak znak materinstva, če jih nimaš, ne velja niti da si rodila. Ker ne otrok, strije so tiste, ki štejejo!

Drage dame: če bi se imele rade in če bi bilo vseeno kakšne hodimo okoli, tistale gospa ne bi imela enega ogleda. Ker je običajna in nič posebnega. Navdušenje nad strijastim trebuhom pa kaže nezadovoljstvo žensk in željo po tem, da bi se strije in zaobljeni trebuščki povzpeli na vrh lepotne lestvice, potem bi jih pa vse kazale. Zakaj pa potrebujete dovoljenje, drage moje? Zakaj sploh potreba po tem, da vam nekdo reče, ja, ok, lahko si taka? Tista, ki se ima rada, ne bo niti razmišljala o tem.  

Pa če se vrnem še malo k Meghan. Nič ne rečem, lušten hit, ki si ga hitro zapomniš. Nič narobe. Ampak pozitvna pa ravno ni. Zmerjanje vseh suhih žensk z skinny bithces, ni ravno pozitivno, ali pač? Kar vidim linč, če bi se našla kakšna suha pevka in bi veselo prepevala o fat bitches out there! Ampak ja, skinny je narobe, fat je ok.

Ko se bo ženska zares sprejela, ji bo vseeno kakšna je njena soseda. In ne bo čutila potrebe, da objavlja fotografije svojega trebuha, druga pa ne, da to lajka.

Dejmo se zares pustit pri miru in se sprejet. Same sebe najprej, potem pa dopustit, da je kje še kakšna, ki je drugačna od nas. Pa dejmo še nekaj, če smo že v akciji: a je res treba vsaki ženski dajat na svetovni splet svoje fotke z dvema krpicama na telesu? Kričimo kako nikjer nobene zasebnosti več, sami se pa dajemo na pol goli kot od matere rojeni na razstavo. Nisem še čisto razumela zakaj odrasla ženska čuti potrebo, da jo vsi vidijo v kopalkah. S strijami ali brez. Aha, glede strij, drage matere. Imajo jih tudi tiste, ki še niso rodile, tako da si ne morete kar ekskluzive vzet.

A veste vsak ima nekaj, kar kaže, da ne šteje več 15 let. Strije, gube, sivi lasje, gravitacija tu in tam. To je drugače normalen pojav. In nikakršnega posebnega junaštva ne vidim v tem, da se to razkriva. Ja, mej, če ti ni všeč, popravi, ne pa delat drame iz tega. 

In ne strinjam se z Meghan. Ni all about that bass, niti all about that fat al pa all about the skinny. Sploh ni all about the look, ampak je attitude tisti, ki šteje. Ko bomo začeli tega kazat namesto strij in trebuhov, bom pomirjena in zadovoljna.