Hvala, ker (ne) ogrožate mojega otroka

Tisti, ki ste kdaj že prebrali kaj mojega, veste, da se brigam zase. Res. Nikoli se ne spravljam na druge, ampak se brigam zase in dam mir. Pa ne da se z vsemi strinjam, niti ni to, da ne bi imela kaj povedat čez druge. Kje pa! Če bi pisala o vsem s čemer se ne strinjam, bi lahko pisala, da bi se kar kadilo. Pa se vedno zadržim. Si rečem, Anita, vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Vsak ima pravico živet kot mu paše, ima pravico, da uveljavlja in živi svoja načela, da je svoboden v odločanju. Res je tako. Ampak glej ga zlomka, ko se pa zgodi, da njihovo svobodno uveljavljanje načel trči ob mojo svobodo ali bolj natančno, ob svobodo, oziroma varnost mojih otrok! Takrat je pa konec heca, takrat se prebudi levinja v meni. In se pač moram spravit na druge. Ampak nič bat. Sem vse premislila, prespala in bom vljudna ter spodobna. Ne bom pisala kar neki v stilu: koji vam je, da ne rečem kaj?! A vi res hočete, da otroci spet obolevajo za boleznimi, o katerih zadnjih par desetletij tudi razmišljat nismo rabli?! Ne, ne bom tako. Bom lepo in mirno.

S tem cepljenjem je cel hudič. Eni so za, vedno več jih je proti. Ker imajo argumente zakaj ne. Ne sicer prav trdnih, ampak glej, jih ne rabiš. Dovolj je, da dvomiš, da si nekje nekaj prebral in potem pač svojega otroka ne cepiš. Ker mi odgovorni odrasli, odločamo kako in na kakšen način bomo vzgojili svoje otroke. Če lahko odločamo kaj bodo jedli, v kaj bodo verjeli, kako se bodo oblačili, kako bodo govorili in se obnašali, bomo pa še o tem, a jih bomo dovolili cepiti ali ne in to nikogar ne briga. A ne? Pa, glej, v bistvu niti ne. Obstajajo skupine, ki jih ne smejo cepiti. Ne bom podrobno katere to so, poguglaš, če te zanima in vidiš. In te skupine so itak bolj ogrožene. Ampak kljub temu je precepljenost dovolj visoka, da je vse ok. Da se bolezni ne širijo. Potem pa počasi, počasi pada, ker se vedno več staršev odloči, da njihov otrok ne bo cepljen. Ker obstajajo stranski učinki. Ker se bojijo posledic. Ker hočejo za svojega otroka najboljše. To lahko razumem. Tudi jaz hočem za svoje otroke najboljše. In zato me zadeva to, da drugi ne cepijo svojih otrok. Ker nekako ne gre samo za odločitev družine, ki bi vplivala samo na njih, temveč gre za odločitev, ki ima širši vpliv na družbo. Ja, to je problem. Ta družbena odgovornost. Ki jo baje vsi imamo in jo zagovarjamo. Prakticiramo jo pa očitno do tja, do kjer se sklada z našimi prepričanji in strahovi, povedano po domače, do tja kjer nam paše.

A veste, to je tako, kot zimske gume recimo. Jaz jih tudi ne bi imela. V bistvu jih ne rabim. Zdaj, ko to pišem, zunaj pomladne temperature, dežuje in grmi. Kakšne zimske gume! Ker sem na porodniški, sem dvakrat na leto, ko ga vrže tisti milimeter lahko tudi doma, ali pa se peljem do trgovine z letnimi bolj počasi. Nepotreben strošek, kar se mene osebno tiče. Pa sem jih vseeno namontirala. No, mehanik jih je. In spomladi bo treba spet do njega in premontirat letne. Zimskih nimam samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugih. Ker nisem sama na cesti. Ker sem odgovorna tudi za druge. Družbena odgovornost, pač. Drug primer recimo, žal mi je, da se je moja prijateljica preselila tako daleč, da ne morem več peš do nje. Ker ob posebnih priložnostih ne morem v miru nazdravit z njo. Z martinijem, kot je bil najin običaj. Ne smem, ker se potem peljem domov z avtom in ne bi bilo pošteno do vseh drugih, ki jim lahko s tem škodim. Saj veste, družbena odgovornost. Pa recimo kadit ne smeš v zdravstvenem domu, v šoli, v trgovini, na vlaku, še v lokalu ne. Ker s tem ogrožaš druge. Družbena odgovornost, torej.

Hočem povedati, da so stvari, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak imajo širši vpliv. In tako je danes prišla moja deklica domov s poškodovano roko. Kasneje se je izkazalo, da le ni tako hudo in da očitno zdravniška pomoč ne bo potrebna. Ampak na prvo žogo, sem pa pomislila, kako naj jo peljem v zdravstveni dom in tam čakam z njo v spremstvu našega dojenčka, ki še nekaj mesecev ne bo cepljen proti ošpicam. In ravno je prebolel virozo z visoko vročino, torej ima trenutno malo oslabljen imunski sistem. A vidite kaj mislim? Nisem panična mama, niti prestrašena, ampak ja, malo me pa skrbi zdaj za našega fantiča in ga raje ne izpostavljamo. Ker tudi tisti starši, ki so bili zadnjič na pediatrični kliniki niso vedeli, da se ravno tam lahko njihov otrok okuži.

Tako da to, da vedno več staršev ne cepi svojih otrok, vpliva na moje. In to mi pa ni več ok. Pa ne razumite me napak; tudi jaz ne maram cepljenja. Pri obeh sem vedno čakala kako bo, a bo vročina, a se bosta slabše počutila in podobno. Pa je bilo vse ok. Cepim svoje otroke zaradi njih samih in zaradi drugih otrok. Razumem, da vas je strah za vaše otroke. Ampak… A bolezni in njenih zapletov vas ni strah? Ker statistično gledano je več zapletov pri bolezni, če jo otrok dobi, kot zapletov po cepljenju. In ne, ni res, da bolezni ni več, ni kar izumrla, samo precepljenost je bila tako visoka, da večina ni bila ogrožena. Ta precepljenost pa zdaj vztrajno pada in s tem tudi varnost vseh otrok.

Še vedno sem mnenja, da naj se vsak odloča po svoji vesti. Kdo sem jaz, da presojam odločitve drugih? Pa vendar. Nalijmo si čistega vina in priznajmo, da to ne more biti zgolj osebna odločitev. Ker se tiče nas vseh. In če se odločite, da svojih otrok ne boste cepili, povejte jasno in glasno, da vam je malo mar za vse druge. Predvsem tiste, ki so bolj ogroženi, tiste, ki imajo resne bolezni in ne morejo biti cepljeni. Tiste, ki so še premajhni, da bi bili. Tisti, ki so zaradi drugih zdravil in terapij prešibki. Za tiste vam je malo mar. In če mislite, da ste svoj del družbene odgovornosti izpolnili s tem, ker ločujete odpadke in enkrat letno pošljete sms pomagam1, pomislite še enkrat.

Novoletne zaobljube

Takoj, ko nas useka januar, se ljudje zresnimo in začnemo gledati naprej. Na vrsti so novoletne zaobljube. Tisti, ki si jo to izmislil, bi ga morali kaznovati. Iz hedonističnega decembra, ko se vsi prepuščamo toplini in hrani in se na polno razvajamo, naj bi se čez noč prelevili v čiste askete. Obratno bi še šlo, tako pa… Januar je itak mesec, ki ni najbolj priljubljen. Dolg, siv, mrzel, poprazničen. Priznam, ni mu lahko, pred njim je december in težko mu je konkurirati. In kako se drugače potolažiti v tem obdobju, kot s tistim, kar imamo radi. Zato ni pametno, da začnete hujšati januarja. Počakajte vsaj, da mine pust, recimo. Če preveč pijete, bi morda razmislili, da počakate do Martinovega. Kakorkoli, vse bo ok, samo januarja se ne naprezajte preveč.

Poleg tega nam zaobljube na nek zahrbten način sporočajo, glej, na teh področjih ti ne gre, to moraš popraviti. Z drugimi besedami, opomnijo nas na neuspehe preteklega leta. Tako res ni dobro začeti novega leta.  Novo leto bi morali začeti nežno in prijazno do sebe. Zato sem se letos odločila, da ne bom delala nekih težkih zaobljub. Zgolj prijazna priporočila sama sebi, kaj bi mi sicer glede na izkušnje olajšalo življenje, ni pa nujno da se tega držim, ker gre zgolj za priporočila. Tako bom ob koncu leta pomirjena, ker ne bo tistega zoprnega občutka, da se česa nisem držala, hkrati pa bom imela občutek, da sem tako fajn, da ne rabim zaobljub.

In ker vem, da ste nekateri malo utrujeni od decembra in da danes ni dan za dolgo in težko branje, bom kratka. V branje zgolj nekaj mojih priporočil, za katere se mi zdi, da bi mi olajšale življenje.

 Pa srečno in prijazno leto vam želim!

Moja priporočila za leto 2018:

-          Protibolečinskih tablet ne bom več shranjevala na najvišji polici v hiši. Preselila jih bom na višino, ki jo dosežejo otroci. Ko te zagrabi v križu, je nujno, da jih otroci lahko dosežejo in ti jih prinesejo.

-          Ko me bo moj partner vprašal: » A je kaj narobe?«, ne bom nikoli več zasikala: NIČ! On se potem dela, da sem mislila resno in je zanj problem rešen.

-          Na opazko: » Joj, kako si suuuhaaa!«, bom prijazno odgovorila: » Joj, ti pa neee.«

-          Vedno bom preverila, če mi nogavice gledajo iz čevljev. Če ste me do sedaj brali, vam je jasno zakaj.

-          Noge si bom redno depilirala tudi v mesecih s črko R. Kadar tega ne počnem, imam maja čisto preveč dela sama s sabo.

-          Ko bom zvečer dala prat perilo, si bom napisala opomnik in ga prilepila na zobno ščetko. Prepogosto se mi namreč dogaja, da na perilo pozabim in ga ne dam sušit. Pričakujem, da bom ob upoštevanju tega priporočila prepolovila račun za elektriko, saj v primeru pozabe, perilo nato zjutraj znova operem.

-          V knjižnici si bom sposodila največ dve knjigi naenkrat. Trenutno je to najbolj realno število knjig, ki sem jih sposobna sprocesirat v treh tednih. Pod pogojem, da je v knjigah veliko slikovnega materiala.

-          Vsaj enkrat se bom potrudila in na blogu objavila v sredo med dvanajsto in petnajsto uro. Baje bo branost blazno velika.

-          Ko me bo naslednjič bolel križ, bom namesto tablete popila martini ali dva. Po martiniju mi ni nikoli slabo, po tabletah vedno. Pomaga pa itak ne nič.

Toliko na kratko. Nekaj me namreč zbada v križu in moram ukrepati, preden se bolečina usidra. Pa na zdravje!

Iščem pomočnico!

Rada berem. Sem pa včasih v obdobju, ko mi nikakor ne uspe. Še hujša so tista obdobja, ko si rečem, ne, ne dam se, vseeno bom brala, grem v knjižnico in si izposodim zajeten kup knjig. Potem tik pred iztekom roka vse podaljšam, ker ja, bom jih prebrala! Ko se izteče še ta podaljšani rok, jih nesem nazaj. In potem stojim pred knjižničarko s povešenim pogledom in mi reče, ok to je to (v smislu: umakni se že, drugi čakajo),  jaz pa še kar stojim, ker bi ji rada rekla, da mi je res žal, da jih nisem prebrala in da obljubim, da jih naslednjič bom. Če bi šel kdo gledat moj seznam izposojenih knjig, bi verjetno dobil občutek, da trpim za demenco ali pa da so me nekatere knjige tako prevzele, da jih vedno znova prebiram. Nič od tega ni res, enostavno se ponavljajo, ker jih ne preberem. Ampak enkrat jih bom, res bom.

No,brati je vseeno treba. In ko sem v takem obdobju,  "kao" berem. Zvečer na kavču v napol vegetativnem stanju brskam po telefonu in berem neumnosti. Berem članke kako biti boljši v tem in onem, kaj je prav in narobe. Na koncu takega branja ti postane jasno, da delaš vse narobe. Res VSE. In da je edina rešitev, da si rečeš, jaz sem tako posebna, da vse delam drugače in še vedno vse naredim prav. Druga rešitev, ki se v takih člankih pogosto nakaže je, da kupiš nekaj kar ti bo pomagalo. Običajno ta rešitev pomaga samo tistemu, ki to reč prodaja, tako da običajno izberem kar prvo.

In tako sem zadnjič naletela na članek, v katerem lepo razložijo, kaj ne smeš početi, če imaš majhne otroke. In sem ga seveda prebrala, ker imam dva otroka in mogoče pa le ne delam vse prav. Na koncu sem bila čisto zmedena.

Prvo pravilo je, da zvečer ne smeš ostati dolgo pokonci. Ker nikoli ne veš kako trdno in kako dolgo bo dojenček spal. To je sicer res. Včasih spijo celo noč in ko si rečeš, končno spi, neha spat. Potem ko se privadiš na nočno zbujanje, začne spet spat, ti si pa ne upaš več tega na glas rečt, ker se bojiš, da bo zopet konec.  Ok, meni uspe pravočasno zaspat, kadar med takim branjem zakomiram na kavču. Berem naprej, v upanju, da ne pogrnem tudi pri naslednji točki . Piše, da otrokom nikakor ne smeš zvečer prižgati televizije, da bi pomila posodo. Huh, oddahnem si, ker tega pa res ne počnem. Jaz jima prižgem televizijo že prej, da lahko sploh naredim večerjo. Posodo pomivam potem, ko zaspita, čeprav bi glede na prvo pravilo morala zaspati z njima. In nikakor ne morem naprej. Ker sem brala tudi druge članke, v katerih pa piše, da zvečer moraš najprej poskrbeti zase, potem še za partnerja in da je dobro, da pospraviš takrat, ko otroci spijo! Kaj naj zdaj? Bolj, ko sem si razbijala glavo, kako naj se obrnem, manj mi je bilo jasno. Ker v tem članku je pa pisalo tudi, da če mora otrok podnevi spat ( kar pač vsak mora), morate bit doma z njim, ne okol hodit! Ritem je treba prilagodit otroku, ne sebi. Že res, da otrok potrebuje rutino, to tudi sama zagovarjam, ampak ne morem za eno leto pritisnit pavze na naša življenja, da se bo mali princ naspal. In preigravam scenarije. Pridem do zaključka, da mi bo uspelo prav narediti samo tako, če si poiščem pomočnico. Da bo zvečer poskrbela za večerjo ali za otroke, medtem, ko jaz kuham. Če partner pomije posodo, se lahko v tem času posvetim sebi, še vedno pa mora nekdo biti z otroki. In potem grem spat z njimi. Še vedno me zmanjka, torej potrebujem še eno pomočnico, da bo poskrbela za kvaliteten čas z mojim partnerjem! Hja, nekako težko to prebavim. Res mi ni do tega, da bi zvečer nekdo brkljal po moji kuhinji, še manj okoli otrok, ki zvečer niso ravno v svojem najboljšem stanju, pa tudi brkljanje druge okoli mojega partnerja mi nekako ne diši. Tudi, če bi pristala na vse to, bi me verjetno v denarju čisto preveč stala takale pomoč, sploh tista, ko bi jaz zaspala. Sem celo razmišljala, da bi se z njim posvetovala kaj bova naredila, ampak se bojim, da če bi mu predstavila ta plan, bi na koncu rekel, da če ne zmorem, bomo pa plačali, kaj č`mo. Nič ne bo iz tega, pozabi.

Zdaj končno razumem tisti rek, da je potrebna cela vas, da vzgojiš otroka, ker po teh normativih je to res preveč dela za dva. Ker nočem pomočnic in nimam cele vasi na razpolago, sem se odločila, da bom še naprej delala po svoje. Otroci gledajo risanko medtem, ko kuham, potem jih pripraviva na spanje, sledi pospravljanje. Čas zase sem pa itak zelo zreducirala. Predvsem nega. Glede na leta bi morala zvečer porabiti vsaj pol ure že samo za nego obraza. Nimam prave volje za to, tako da že lep čas furam nego, ki se ji reče: pusti kožo, da diha in počiva. Umiješ, obrišeš in greš. To bi naj naredila vsake toliko časa, da si koža malo odpočije. Predvidevam, da bom kmalu imela fantastično kožo, ker že pol leta ne dela drugega kot počiva. Tudi moji lasje so zelo spočiti, ker jih ne obremenjujem s proizvodi in oblikovanjem. To počnem iz čiste lenobe, ne zaradi ozaveščenosti. Če mi ne bodo vsi izpadli do poletja, bom takrat paradirala okrog s sijočo in spočito grivo. Razvajanje same sebe pa po moje pomeni tudi to, da včasih pač samo vegetiram na kavču in berem ter gledam neumnosti, da si lahko kasneje rečem, kako zelo sem jaz pametna. To je zelo dobro tudi za dvig samopodobe, če nič drugega.

Ostane mi torej samo še kvalitetno preživljanje časa s partnerjem. Hja, bi lahko kaj napisala o tem, ampak saj veste kako je to. Moja mama to bere, njegova mama to bere, ne bi zdaj pred prazniki o tem. Sploh pa: kvalitetno je že to, da se mi včasih ne zmeša in to on ve. Pa je potem zelo hvaležen za vsak res kvaliteten moment.

Hvala, ker mi zaupaš

Ker nisem jutranji človek, ne maram jutranjih presenečenj. Jutra morajo biti zame predvidljiva, po železnem urniku. In zato imam izdelan plan, da me nič ne preseneti. Ampak kaj, ko se vsi tega ne držijo.

Pisal se je ponedeljek in vse je šlo po planu. Najprej kavica, zbudim našo šolarko, v planu imam, da ji naredim zajtrk, nato jo sfriziram, se oblečem in greva do šole. No, ne čisto do šole, ker jo po novem spremljam samo do pol poti, ostalo gre sama. Bijeva neko bitko kompromisov med njeno vedno večjo željo po samostojnosti in mojo prikrito željo po tem, da jo zaščitim.

Kot rečeno, do bujenja vse po planu, a ko prečkam dnevno sobo, da bi prišla do kuhinje, pred mano zraste moj dragi, ves oblečen in ready to go. Malo me preseneti, ker običajno ne gre tako zgodaj, zato ga vprašam, kdaj gre. Čez pet minut, pove. Presenečenje! Res. Ne. Maram. Jutranjih. Presenečenj. Kako čez pet minut?! Tamali spi, kako naj jo zdaj spremljam do šole?! To bi mi moral povedati zvečer, da bi prilagodila moj železni urnik! Njegov odgovor ( v tonu, nič ni narobe), sori, nisem pomislil. Seveda nisi. Obrnem se na peti, pa ne da bi hotela skriti svojo jezo, ampak da bi jo ja dojel v vsej njeni veličini. Vse skupaj potem ni izpadlo tako veličastno, kot sem načrtovala, ker sem izgubljena in brez načrta naredila tri kroge po hiši kot brezglava kura, kako drugače kot v jutranji halji, ki tudi ni ravno veličastna. In ker živimo v majhni hiši, sem pri vsakem krogu seveda morala mimo njega.

Malo mencam in razmišljam kaj naj. Ne morem dojenčka pustit samega, če pa ga zdaj zbudim in uredim, bo naša šolarka zamudila. Super! In to v ponedeljek zjutraj! V skrajnem obupu razmišljam na glas pred njeno sobo, da mogoče bi pa lahko šla sama. Ne vem kako me sicer ne sliši, ko ji petkrat rečem naj pospravi, zdaj je slišala takoj! Izstreli jo iz postelje, zavriska od sreče in oblečena je hitreje kot meni uspe zajeti sapo. Drek! Ne smem več razmišljati na glas, to vsi slišijo. Ok, če sem rekla, sem rekla. Medtem se oče mojih otrok že poslovi (z njim bom poračunala zvečer!), jaz prisedem k naši punci in ji ob zajtrku razlagam usodno pomembnost upoštevanja cestno prometnih predpisov. Miri me, da ve in da naj me ne skrbi, da bo pazljiva in bo vse upoštevala. Priznam, da sem kar težko dihala. Vedela sem, da bo enkrat prišlo do tega (tamala lobira že kakšen mesec, da naj jo pustiva samo), ampak me je res ujelo nepripravljeno. In to na ponedeljek.

Do konca se uredi, jaz se ugriznem v jezik, da ji ne bi še enkrat zrecitirala kako mora paziti in ko stoji na hodniku, vidim, da poka od ponosa. Objem, poljub in že se obrne proti vratom. Ko prime za kljuko se obrne in mi reče: »Mami, hvala, ker mi zaupaš.« Ne uspe mi odgovorit, ker doživim moment spoznanja, da je ona že bila zdavnaj pripravljena in da je samo čakala, da jo bom dohitela. Nasmehnem se ji, pomaham in gre. Zdrvim do kuhinjskega okna in gledam za njo, kot da odhaja na trimesečno misijo v državo brez pitne vode in res upam, da bo vse ok . Ampak ko jo takole gledam… Čeprav jo gledam v hrbet, vidim kako ponosna je, da bo sama premagala teh štiristo metrov. Vidim in prav čutim kako pomemben dan je danes za njo. Vidim kako pomemben korak je naredila na poti k še večji samostojnosti. Zaprem oči, zadiham in se sprostim. Nočem zamuditi tega samo zaradi svojih strahov.

Ko sem jo zvečer šla pokrit, sem jo gledala kako spi. in dojela sem kako pomembno je, da vedno znova utišam samo sebe, ko jo želim preveč zaščititi. Ko je otrok še dojenček in malček se ti zdi, da je naporno, ker moraš toliko stvari narediti zanj in mu pomagati, ker še ne zmore. In čakaš, da malo odraste, da bo manj naporno. Pa ni. Priznam, na trenutke je zame veliko bolj naporno  pustiti, da vedno več stvari naredi sama in da mi da jasno vedeti, kdaj in kje moje pomoči ne potrebuje več. Ampak veste kaj? Splača se. Že zaradi tistega žara v očeh in stavka: »Hvala, ker mi zaupaš.«

Tako! Oba otroka sta spala in bil je čas obračuna s tistim, ki je to zakrivil. V načrtu sem imela samogovor o odgovornosti in načrtovanju. Ulegla sem se na kavč, da razmislim o uvodnih besedah, ki morajo biti dovolj udarne, da se zave resnosti situacije. Ko sem tako ležala, me je začel božati po laseh. Vedno, ko to naredi, ostanem brez besed in takoj zaspim. Obračun je odpadel.

Hočem domov!

Dvakrat sem rodila in dvakrat se je zapletlo, ko bi morala iz porodnišnice domov. Prvič sem bila že prepričana, da grem tisti dan domov in ker se je bližal moj rojstni dan, sem res komaj čakala. Po jutranji viziti so mi povedali, da je moja punčka malo rumena in da bova ostali še kakšen dan, da vidijo kako bo.  Ne znam niti opisat, kako sem jokala v telefon (seveda na hormonskem vrtiljaku), ko sem klicala moža, da me ne bo. On ni jokal. Sem si zapomnila. Drugo jutro so naju spustili in rojstni dan sem lahko praznovala doma.

Naslednjič sem rodila tik pred prvomajskimi prazniki. To mi je zelo ustrezalo, ker je imela hčerka počitnice in si nisem rabila beliti glave s tem, kako bo hodila v šolo, ko mene ne bo doma. In sem imela super splanirano, da pridem domov dva dni pred koncem počitnic, da se vsi malo privadimo in nato spet šola. Na dan D, pride zdravnica in ja, bila je malo nejevoljna, ker je morala delat med praznikom.  Me pogleda, a vi ste v redu, prikimam, ona si neki zamomlja in gre. Juhu, jaz sem v redu, počakam samo pregled otroka in hopa domov. Medtem, ko sem čakala na vizito za dojenčka, sem si vse že pripravila za odhod. Tudi moja toaletna torbica se je že posušila. Morala sem jo namreč oprati. Ko so prejšnjo noč pripeljali še eno porodnico v sobo in sem se zbudila, mi ni bilo jasno, kako lahko po težkem porodu, ki ga je opisovala, tako sveže diši. Sem že razmišljala, če so jo stuširali takoj po porodu, čeprav mene niso ne po prvem, ne po drugem. Ne vem, mogoče, če kaj doplačaš… Ko sem se zjutraj zbudila, je dišalo še bolj! Pa kaj ima vgrajeno neko dišavo, ali kaj? Dam roko v svojo toaletno torbico, da bi vzela gel za tuširanje in sem ga res pošteno vzela. Polne roke sem ga imela. Očitno sem ga slabo zaprla in se je razlezel čez celo toaletno. Sem vzela vse skupaj s sabo pod tuš in se potem kar malo s toaletno torbico polivala, da sem jo sprala. V glavnem, zdaj je bila suha in spakirana.

V sobo pride sestra in sprašuje cimro kaj bo zvečer jedla, nato pogleda mene. Mislim, da se heca, pa se pohecam nazaj, da upam, da kaj dobrega. A veš, mož bo kuhal, pa to. On pa resno, da naj povem. Kako večerjala, pobuljim? Domov grem. In ona mrtvo hladno, da njej zdravnica ni nič rekla. Katera zdravnica? Ja, ta, ki vas je pregledala. Čakaj. Niti me ni PREgledala, ampak me je POgledala in rekla sem ji, da sem v redu. Ja, gospa, to ni dovolj, vi morate povedat, da ste pripravljeni na odpust. Kaj?! A se hecate?! Pa nisem jaz dohtarca! Če rečem, da sem v redu, to po domače pomeni, da sem godna za odpust. Ja, glejte, niste rekla, nič ne bo, povejte, kaj boste za večerjo. Nič!

Vsa pretresena grem s tisto prozorno posteljico po hodniku in peljem tamalega na vizito. Skušam se umirit, da ne bi preveč šibala z njim; voz že itak ropota kot pri norcih, jaz v tisti očarljivi halji, v univerzalni številki »vsem sem prav« (v bistvu je pa vsem prevelika)in težko je ohranit dostojanstvo, če si zraven še na robu joka in v plastičnih fake bolnišničnih kroksih. Pripeljem otroka, ga pregledajo, vse je ok, lahko gresta domov. Pojamram, da ne vem kaj naj naredim, ker mi zdravnica ni podpisala odpustnice, a bi lahko to ona. Ne, ni šans, jaz lahko samo za otroka, poskusite se zmenit, naj pride nazaj. Drek. Greva nazaj proti sobi, srečam sestro in jo lepo prosim, če lahko pokliče tisto zdravnico, naj pride podpisat odpustnico. Pogleda me, kot da sem nora in mi reče, da zato je pa res ne more klicat. In moji hormoni se odločijo, da je konec s prijaznostjo. V ihti razlagam, da je to nedopustno, da hočem domov in bom šla brez odpustnice, da kakšen je to sistem, a tako vi neodgovorno ravnate z denarjem, še en bolnišnični dan, to je strošek za porodnišnico in državo, jaz bi šla domov, ker hčerka ima počitnice, pa še gela za tuširanje nimam več, ker se mi je razlil… Ko spet zadiham in jo zagledam skozi zaveso solz, mi reče, da bo poskusila. Mislim, da je zalegel tisti del o denarju. 

Oddrsam proti sobi (v tistih kroksih ne moreš drugače kot drsat)in govorim svojemu novorojenčku, si videl, kako je mamica zrihtala, ja, taka je tvoja mamica, vedno vse zrihta, ja. Čez pol ure mi sestra pride povedat, da so uredili, da pa zdravnica res ni bila vesela, ker je moral zato nazaj. Ej, žal mi je. Res se opravičujem, ker je morala v času službe delati. Ne bom več nikol, obljubim. Z olajšanjem sporočim, da naj me prideta iskat in si do konca vse spakiram. Pa za otročka oblačila pripravim in jih lepo zložim na posteljo, sama se grem preobleč in spet se počutim, kot človek, ko nisem več v tisti halji. Vleklo se je ko satan, da je minila tista ura, ampak mi ni bilo težko, ker je bilo zdaj vse ok. 

Seveda pa ne bi bili mi, če bi šlo vse gladko. Ko sta mož in hči vstopila v sobo, vidim, da je on čisto zadihan in prešvican. Kaj pa to? Ma, dej, ta lupinica je ful težka. Kako težka? Jaz sem že videla ženske, ki si jo čez roko obesijo in telefonirajo zraven, v drugi roki pa torbico nosijo. Celo zimo hodiš na fitnes, zdaj pa rečeš, da je lupinica težka?! in mi pove, da ni šla dol z isofixa. Sej nisi… Ja, pa je. Odmontiral je cel sistem z isofixom vred in seveda je bilo težko! Glej, celo zimo si na fitnes hodil, unovči zdaj. Pogledam tamalo, vidim ji na izrazu, da je kar trajalo, ko je poskušal odheftat lupinico in šele takrat vidim, da ji je pustil, da je oblekla premajhne hlače, preveliko jakno in da ima tak čop kot da se je s petardo počesala. Ok, nima veze, samo gremo že od tu. Tamalega dam v lupinico, zdaj je še malo težja in seveda potem sama nesem torbo, ker mu ne morem še te obesit. Grem vrnit posteljico, na kar me sestra spomni, da je treba še plačat prisotnost parterja. Letim do njega, daj denar, da, tamali se dere, hčerka že naveličana, jaz letim nazaj, plačam, podpišem, sestra me pa vpraša, zakaj pa vaš dojenček joka. A je lačen? Po hrbtu mi že itak teče in najrajši bi ji rekla: lej, še dva dni nazaj je bil varno spravljen v meni, nič mu ni bilo treba, še dihat ne, potem se je zagnal ven (res se je, majke mi, ura in štirideset minut  od sprejema v porodno do tega da sem ga držala v naročju), dihat mora, jest, zdaj smo ga dali v par plasti oblačil, pripeli v lupinico (z isofixom!), nikjer mene, da se stisne… Ne vem, joka, ker mu je bedno, ali pa tudi ne. Dva dni ga imam, ne vem zakaj joka! Rečem pa mirno: ne, ni lačen, pretresen je. In gremo. Kolikor se da hitro do avta, ker dežuje, pritrdimo isofix z lupinico in otrokom (to tudi ne  zmore vsak), jaz se zbašem med lupinico in sedež od hčerke, ji rečem pripni se, aja ne moreš, ker sem se s svojo poporodno ritjo razlezla še v tvoj sedež. Nekak mi jo rata pripet in speljemo. Zaprem oči in si rečem kako je fajn, da grem domov. Sicer je kar trajalo, da smo prišli, ker je vozil štirideset na uro in doma sem mogla našega novega člana najprej preobleč, ker mu je vožnja vznemirila prebavila, ampak ok.

Zdaj smo že v redu, hvala. Hči spet v svoji konfekcijski številki, on se je še isti dan naučil odheftat lupinico (seveda sem vztrajala, pa sej ne, da sem mu že prej rekla, naj se zverzira v tem, še ko sem bila noseča, ampak ne, on je spreten, on ne rabi), jaz pa zdaj že točno vem zakaj sin joka. Pa še vedno vse zrihtam, ko je treba. ;) 

Ko bom velika, bom...

Vsi smo imeli sanje, ko smo bili otroci. Pa tudi kasneje jih je fajn negovati. Zgodbe o uspešnih ljudeh se vedno začnejo tako, da je nekdo imel sanje in potem puf: čez noč uspeh! In potem so vsi srečni in ponosni, da so to osebo poznali še pred usodnim puf. Tako kot boste vi, ki to berete, lahko rekli, da ste me brali pred usodnim puf in jaz sem vam za to seveda globoko hvaležna.

Ko sem bila stara osem let, sem hotela biti natakarica. Kmalu me je to minilo, še bolj me je minilo, ko sem se kot študentka v tem res preizkusila. Dobro, v eni od natakarskih služb sem spoznala očeta svojih otrok, ajde, splačalo se je. Potem sem hotela biti učiteljica. Zdelo se mi je blazno fino, da bi se malo drla na otroke, ker takrat so učiteljice to še počele. Ko me je dretje minilo, sem hotela biti modna oblikovalka. Vse dokler mi ni učiteljica likovne povedala, da za oblikovno šolo, bi dejansko mogla znat risat. Ja, takrat so to še lahko delale. Danes bi mi verjetno morala reči, da sem v risanju neverjetno dobra, da ne smem pustiti, da me kdo prepriča v nasprotno in da če me ne bodo sprejeli, da naj pošljem tja svoje starše z odvetnikom.

Ko je moja oblikovalska kariera splavala po vodi, sem sklenila, da bi bilo dobro začeti bolj skromno. In sem si rekla: šivilja bom! Seveda sem morala k šolski svetovalni delavki, ki me je prepričala, da si naj izberem šolo primerno svojemu uspehu, kar je pomenilo tako s  štiriletnim programom. Ker sem bila izredno prizemljen otrok (vem, takih ne delajo več), sem si rekla, da na gimnazijo ne grem. Kako naj bi vedela, kaj bo z mano čez štiri leta in dobro je, da imaš vsaj poklic. In tako sem šla na vzgojiteljsko. Ko sem ponavljala drugi letnik, sem nekako spet pristala v pisarni šolske socialne delavke, ki me je vprašala, če sploh imam kakšne načrte in želje za prihodnost. Morala sem delovati zelo apatično, da me je to vprašala. Z zanosom sem ji povedala, da bom po končani srednji šoli šla študirat socialno delo. Ker sem bila pogosto v njihovih pisarnah, se mi je ta poklic pač prikupil. Z vso resnostjo mi je povedala, da takih kot sem jaz tja ne sprejmejo in da je potreben vsaj prav dober uspeh. Ok, bom uredila. In tako sem pristala na socialnem delu. Ni mi žal niti enega dneva, ker je bil super študij. Sicer nikoli nisem delala kot socialna delavka in  verjetno to nikoli ne bom, ampak to niti ni pomembno. Še danes pa kdaj pomislim kako bi se kaj odvilo moje življenje, če bi se izučila za šiviljo. Yohji Yamamoto se sploh ne zaveda kakšno srečo ima, da se je vse obrnilo tako kot se je. Zdaj bi se tožarila, kdo koga kopira.

Moja poklicna pot se je razvila dokaj dobro, ampak ena goreča želja je ostala.

Ves ta čas sem si namreč  želela biti pisateljica. Ja, pisateljica. Taka ta prava, malo odsotna, polna dobrih zgodb in tako karizmatična, da se nihče ne more upreti branju.

 Ko sem bila stara trinajst let, je našo šolo obiskala pisateljica Marinka Fritz Kunc. V našem kraju nismo imeli ravno veliko obiskov pisateljev, očitno pa se jim je  glede na geografsko ogroženost zdelo nujno, da nam pošljejo vsaj njo, da bi nas prepričala, da droge niso ok. To sem že vedela in me to sporočilo ni zanimalo, mene je bolj fasciniralo to, da je pisateljica. In sem celo stopila do nje, pogovarjali sva se, povedali sem ji, da si želim biti pisateljica, knjigo mi je podarila in mi vanjo napisala posvetilo! Čez čas sem ji celo poslala eno kratko zgodbo, ki je bila napisana pod vplivom ravno prebrane knjige (njene seveda), ampak bila je tako prijazna v odgovoru. Pohvalila je moje pisanje, niti omenila ni, da v delih deluje kot copy paste njene knjige, samo omenila je, da bom že našla svoj stil.

Ker pa sem, kot sem že omenila, prizemljen otrok, sem sanje o pisanju kmalu opustila. In zdaj sem tu. Na porodniški. Ne pustite se prepričati v nasprotno: porodniška je super! Država te plača, da si doma z otrokom, da si do dvanajstih v jutranji halji, da spiš tudi podnevi, ker je pač treba spat takrat, ko spi otrok, ker nikoli ne veš kdaj se bo odločil, da ponoči ne namerava spati. In če karkoli ne narediš pravočasno, se vedno lahko izgovoriš, da pa res ne moreš, ker imaš dojenčka! Kaj nosečnost, porodniška je blaženo stanje! In odločila sem se, da če pa državi časti, bom pa v tem obdobju pisateljica. Knjige sicer še nimam, ampak ne bom malenkostna. Saj jo že načrtujem. Imam glavno junakinjo, Melita Blekić ji je ime. Blazno fajn ženska, to je vse kar trenutno lahko povem o njej.  In če me boste pridno brali, bom kdaj kak odlomek delila tudi tu, ampak ne preveč, ker potem ne boste kupili bestsellerja, ko bo dejansko izšel. Fake it until you make it (or break it?) je mantra današnjega časa in zakaj se ne bi še jaz gnetla na tem vlaku?

In evo, okronala sem za blogerko in pisateljico. Delam se, da me ljudje blazno radi berejo, kar vidim že, kako se bodo prerivali za moje knjige in kako sedim v raznih knjižnicah in prijazno odgovarjam na vprašanja in seveda vsakemu z veseljem podpišem svojo knjigo. In seveda živim samo od pisanja, ker če sanjam , sanjam na polno!

Prav fajn je živeti otroške sanje. Aja, kaj bom, ko bom velika? Ne vem. Bom o tem razmišljala, ko se porodniška izteče in bom iskala službo. 

Hudič je v podrobnostih

Oni dan, bil je čisto običajen torek, sem se odločila, da skočim v trgovino, medtem ko bo starejša na baletu. Pravočasno smo šli od doma, ker res ne maram zamujanja. Otroka sta bila ok, jaz pa tudi spodobno urejena. Ne glede na to, da imam dojenčka in sem večino časa sama z otrokoma, se mi zdi, da to ne sme biti izgovor, da bi hodila okrog, kot da je nekdo prej z mano pobrisal tla. Večinoma sem tudi rahlo naličena, ker pač nisem več v rosnih dvajsetih in se ne morem več it tistega: taka sem se zbudila, a nisem kul? Če bi rekla, da se urejam samo zase, bi se zlagala, tako kot se vsaka, ki to reče. Urejamo se zato, da se dobro počutimo v svoji koži in da smo prijetne na pogled. Ne zase, ampak za druge. Tudi tokrat sem imela črno majico, jopo, hlače pa ene hudo udobne kavbojke, ki so spredaj še malo pobrušene in imajo patent. Rada jih nosim, ker so res udobne in naredijo moje noge ultra suhe. Vsaka, ki je že rodila, ve, da je pet mesecev po porodu fajn imet take hlače. Nameravala sem obut ene luštne gležnarje, ampak sem imela tamalega v naročju in sem nataknila kar ene nizke črne. Ja, več ali manj se oblačim v črno, ker imam blazno barvito osebnost. Ne, hecam se; črna mi je hudo kul in se je nikakor ne morem naveličati. In rada sem pozorna na podrobnosti, ki lahko tudi popolnoma črn outfit naredijo zanimiv. Danes za podrobnosti ni bilo časa, ampak nič hudega. Bila sem v opravi, v kateri sem se počutila ok. In smo šli.

Bil je dež, zato sem parkirala v garažni hiši in razmišljala, da bi lahko te hiše malo bolj osvetlili, ker res izgledajo turobne. In ko sem dajala voziček iz prtljažnika, me je v oči zbodla neka barva. Živa barva. Nekako mi ni bilo jasno kako. Temačna garaža, jaz v črno-sivi-jeans kombinaciji… Ni važno. Vzamem otroka iz sedeža in ko ga dajem v voziček… Drek! Spet vidim barvo. Moje nogavice! Ne vem kako mi je uspelo spregledati to »malenkost«. Na nogah, v sicer sivo- črni opravi, so se bohotile roza črte! Roza. Črte. O, drek. Kombinacija je bila res ubijalska. Odpravim se čez garažo in pri vsakem koraku jih zagledam. Kar kričijo: poglej, poglej, roza smo! Obup. Najraje bi šla nazaj do avta, sezula te preklete štumfe, ampak je bilo premrzlo za kaj takega. Pa še ne vem, če mam noge zdepilirane in te hlače so kar kratke. V dvigalu v ogledalu najprej zagledam kako vstopijo štumfi, nato še jaz. In še preden se vrata dvigala odprejo, najdem rešitev!

Že res, da je hudič v podrobnostih in tega hudiča sem danes grdo spregledala, ampak rešitev je v odnosu. In se zravnam in odločim, da se bom obnašala, da to mora tako biti. Ja, da sem doma na dolgo razmišljala katere nogavice iz moje živahne zbirke (v resnici je to je edini par, ki ni črn!) bom izbrala za današnji outfit. Šla sem bom trendsetterko na polno! Kao dež je, vreme res mori in malo je treba popestrit to sivino s kančkom roza.

In tako paradiram, z dvignjeno glavo in attitudom, da je vse ok, da sem hudo šik in modna. Pri vsej tej paradi srčno upam, da ne srečam koga, ki me pozna, ker bi maska padla v hipu. Zato gledam zelo visoko in naravnost, da ne vidim nikogar….

Ponovno zadiham šele v avtu, kjer odvijam eno čokoladico (kaj?nekak sem se mogla potolažit), čeprav vidim tiste roza črte še ko vozim.

Takoj, ko sem prišla domov, sem zamenjala nogavice in se odločila, da jih skrijem pred sabo, dokler ne bo sezona škornjev.

In svečano prisegam: Nikoli več ne bom obsojala žensk, ki so za moj okus izbrale neokusno ali bizarno kombinacijo ter z dvignjeno glavo paradirajo okrog. Zdaj vem, da ni fora v tem, da nimajo okusa, ampak v tem, da so se preprosto zmotile! Že res, da izgledajo kot da so prevzetne, ampak to je samo maska: v bistvu komaj čakajo, da pridejo domov in da za vedno pozabijo ta polom.

In kot je vidno na fotki: ni šlo zgolj za modni kiks, šlo je za žalitev dobrega okusa.